Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Mednarodna in slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča - 27. marca 2008

Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu gledališča - 27. marca 2008

 

O izvoru gledališča obstaja več domnev, tista pa, ki me najbolj privlači, ima obliko pripovedke:

Nekoč v pradavnih časih se je ponoči v skalni votlini zbrala peščica ljudi, ki so se greli ob ognju in si začeli pripovedovati zgodbe. Nenadoma je eden od njih vstal, domislil se je namreč, da bi svojo pripoved dopolnil s svojo senco. Na stenah votline je v svetlobi plamenov ustvaril podobe nadnaravne velikosti. In drugi so vsi očarani počasi začeli razločevati močnega in šibkega, zatiralca in zatiranega, boga in smrtnika.

 

Dandanes prvobitni kres nadomešča luč reflektorjev, stene votlin pa odrska mehanizacija. In kljub nestrinjanju prenekaterega čistuna nam ta pripovedka sporoča, da je tehnologija tesno povezana z izvorom gledališča in da ne predstavlja nikakršne grožnje, pač pa je element povezovanja.

 

Preživetje gledališke umetnosti je odvisno od njene sposobnosti samoiznajdevanja v procesu sprejemanja novih sredstev in novih govoric. Kako bi sicer gledališče moglo izpričevati zahtevne probleme svoje dobe in se zavzemati za razumevanje med narodi, če samo ne bi izkazovalo svoje odprtosti? Kako bi se torej moglo ponašati z reševanjem problemov nestrpnosti, izločevanja in rasizma, če bi se v svoji vsakdanji praksi upiralo slehernemu prepletanju in združevanju?

 

Ko umetnik želi predstaviti svet v vsej njegovi mnogostranosti, je dolžan ponuditi nove oblike in zamisli, gledalcu pa zaupati, da bo sam s svojo bistroumnostjo izluščil silhueto človeštva v večni igri svetlobe in sence.

 

Res je, da  človek, če  pretirava v igri z ognjem, tvega, da zgori, vendar pa hkrati obstaja možnost, da zablesti in razsvetli.

 

 

Robert Lepage

Québec, 17. februar 2008

                                                                        

(Iz francoščine prevedla Alenka Pirjevec)

 

Slovenska gledališka poslanica 2008

 

Nas igralce vedno močno zanima, kaj je tam zadaj. Kaj je tam, od koder prihajamo, od koder nosimo in sporočamo dogodke. Sposobnost, da to prineseš s sabo na oder, zahteva nekatera tehnična znanja, ne preveč komplicirana, jih je pa treba vaditi kar naprej. Notri nekje se pa to nalaga in nalaga in ko si v stiski, priskoči na pomoč. Včasih to narediš sam – prikličeš; včasih pride samo in te reši iz kakšne zagate. Včasih pa, ko delaš svoje in to tudi narediš, te ovije, se manifestira tebi v prid tako, da se sam čudiš, kaj si pravzaprav naredil. Ustvaril. Umetnost doživljamo in dobivamo po kapljicah, vendar je tukaj, pride, se pojavi in ti si jo ustvaril, jo omogočil.

 

Igralci verjamemo, da lahko z igro povemo stvari, ki se jih ne da povedati, da lahko strašne stvari povemo naglas in povrh naredimo pavzo. Na odru doživljamo stvari, ki se v življenju skorajda ne zgodijo. Pretiravamo; včasih pa je vendarle treba priznati, da so te izmišljotine popolnoma verjetne.

 

Priznajmo si, da je gledališče nekaj čarobnega. Zavesa se dvigne in pojavi se prostor, v katerem se dogajajo stvari, ki jih poznamo, stvari, o katerih se samo šepeta, stvari, o katerih človek razmišlja, pa jih ne zna tako dobro povedati.

 

Kako igralci občutimo občinstvo? Kot en sam organizem. »Danes so bili prima, danes so se smejali; danes so tako tiho, kot da jih ni.« Od občinstva dobivamo energijo, ki je vsakič drugačna. Čakamo ga, zanj igramo, potem nas pa občinstvo vsak večer na malo drugačen način pelje skozi predstavo. In na koncu smo zadovoljni, utrujeni in polni in prazni obenem, na neki smešen način. Brez občinstva ne moremo.

 

Ko se zavesa odpre, butne iz avditorija na oder energija obiskovalcev. In naša energija se sreča z njo, se preoblikuje, merita se. Že zelo zgodaj se naučimo, da se lahko z obiskovalci pogovarjamo z dihanjem; z ljudmi, ki sestavljajo tisto veliko žival, ki jo vsi ljubimo in se je vsi bojimo: občinstvo. Mi jih s svojim dihanjem popeljemo v naš ritem, oni se nam pridružijo in ustvari se skupno dihanje, ki naredi tisto posebno, enkratno občutje predstave, večera.

 

Včasih nočejo z nami in imamo občutek, da jih ni mogoče premakniti, včasih pa hočejo in igralec dobi občutek, kot da lahko leti.

 

Bo gledališče kot dogodek, v katerem sodelujeta živi igralec in živi gledalec, izginilo? Se bo živo gledališče moralo umakniti posneti oz. elektronski scenski umetnosti (filmu, televiziji, videu, internetu)? Pravijo, da vsaj še dvajset let ne – mogoče štirideset. Pa potem? Nič potem. Jaz verjamem, da se to ne bo zgodilo.          

 

Jožica Avbelj