Avtor:
Jean - Luc Lagarce

Prevajalka:
Suzana Koncut

Režiser:
Phillipe Calvario

Igrajojo:
Marko Mandić (Louis), Veronika Drolc (Suzanne), Valter Dragan (Antoine), Petra Govc (Catherine), Milena Zupančič (Mama)

Dramaturginja:
Diana Koloini

Scenografinja in kostumografinja:
Karin Serres

Avtor glasbe:
Mitja VrhovnikSmrekar

Oblikovalka luči:
Anne Gayan

Lektorica:
Barbara Korun

Prevajalka na vajah:
Jasmina Žgank

Asistent režije:
Fréderic Michel

Fotograf:
Peter Uhan

Koprodukcija:
Drama SNG Ljubljana in Cie Philippe Calvario

V sodelovanju s Culturefrance in s Francoskim inštitutom "Charles Nodier" Ljubljana

Premiera:
September 2008, SNG Drama Ljubljana

O predstavi

Luis, moški pri štiriintridesetih, se odloči, da bo obiskal svojo družino, ki je že dolga leta ni videl. Ve, da bo kmalu umrl. Sam jim to želi sporočiti, mami, mlajši sestri in bratu, pa njegovi ženi, ki je doslej še ni spoznal. In jih še enkrat videti, družino, ki jo je zapustil zaradi odločitve za drzgačno življenje. Leta jim je pošiljal samo razglednice in oni njemu sporočila o velikih družinskih dogodkih in rojstvih otrok. Zdaj bi jih rad srečal in še zadnjič govoril z njimi. A o stvareh, ki so v nekem življenju najbolj pomembne, je težko govoriti, še posebej z domačimi, ki so morda že postali tujci. Želja po bližini in poskusi razumevanja se mešajo z občutkom odmaknjenosti, nepremostljive drugačnosti. "Čudno živite tam v mestih," s katerim mati sprejme sinovo približevanje, je motiv, ki neprestano visi nad njimi. Opazka velja za vse, ne samo za sina v velikem mestu, , temveč tudi za te, ki so ostali v provinci. Ob srečanju v materini hiši se odprejo spomini, ponovno se prikažejo stari družinski fantomi, ki se mešajo z enako nedorečeno sedanjostjo , izpovedovanjem samo napol realiziranih osebnih vizij in življenj. Kažejo se v dolgih plazovih besed, ki se vrtijo okrog ponavljanj in vračanja stalnih motivov in se skoraj vedno iztečejo v tišino. V molku, ki jih vsake toliko zajame, je občutljivost, poskus razumevanja in začetek nesporazuma hkrati. Samota je osrednja eksistencialna izkušnja, s katero se ob tem srečanju soočajo vsi. Na koncu Louis odpotuje, ne da bi sporočil vest o svoji bližnji smrti.

Samo konec sveta je največkrat uprizorjena, vejetno pa tudi najbolj osebna igra Jeana-Luca Lagarca, čigar dramski opus se je v zadnjih letih silovito uveljavil v domači Franciji, pa tudi po svetu. za časa kratkega življenja je bil Jean-Luc lagarce znan le redkim poznavalcem in ljubiteljem. To ga menda ni bremenilo. S kolegi je ustanovil lastno gledališko skupino, s katero je uprizarjal izbrane avtorje (Beckett, Goldoni, Marivaux ...) in svoje igre. Kar petindvajset jih je, poleg tega pa je pisal tudi romane, časopisne feljtone, filmski scenarij, dnevnike ... Ta obsežni opus je danes deležen izjemne pozornosti; še posebej pa njegove igre, ki so takorekoč preplavile francoske in svetovne odre. Ta hip je jean-Luc Lagarce najpogosteje uprizarjan francoski dramatik 20. stoletja sploh.