Avtor:
Hans Christian Andersen

Prevod:
Silvana Orel Kos

Režija:
Ivica Buljan

Igrata:
Pia Zemljič in Gregor Gruden

Scena in kostumi:
Ana Savić Gecan

Glasba:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Besedilo songa:
Jera Ivanc

Lektor:
Mateja Dermelj

Fotografije:
Miha Fras

Predpremiera:
17.januar 2009, Mini teater

Premiera:
12. februar 2009, Mini teater

Predstava traja 45 minut

Gledališka predstava za otroke, starejše od 5 let

Zgodba o morski deklici, ki se odloči, da bo za človeško podobo žrtvovala svoj ljubki rep po Andersenovi pravljici. Zgodba o silni in neuslišani ljubezni ter hrepenenju.

O predstavi in avtorju

Med vsemi Andersenovimi besedili ima Mala morska deklica zaradi posebne zgradbe, tenkočutnega sloga in virtuozne pripovedne veščine prav posebno mesto. To je zgodba o deklici iz kraljevskega sveta podmorja, ki si je svoj ljubki rep morske deklice silno želela zamenjati za noge, samo zato da bi lahko prišla do kopnega in do kraljeviča, ki mu je po strašnem brodolomu rešila življenje. Samo prava ljubezen človeka jo lahko naredi za žensko. Odloči se, da bo žrtvovala vse, samo da bi dobila človeško podobo. Morski čarovnici v zameno za noge dá svoj krasni glas. Vsak korak ji povzroča strašno, ostro bolečino, kot da bi hodila po konicah noža. Vendar je zgoraj, na kopnem, kraljevič ne prepozna, ne ve, da je prav ona tista, ki ga je rešila pred pogubo, in se pripravlja na poroko z lepotico iz sosednjega kraljestva, nema morska deklica pa trpi. Njene sestre jo prepričujejo, naj se vrne v podmorje k očetu in babici, ona pa se, kot ji je napovedala morska čarovnica, tisto jutro, ko se njen ljubljeni poroči z drugo, zaradi neuslišane ljubezni spremeni v morsko peno.

Mala morska deklicaje boleča in kruta himna o odraščanju, o ovirah, ki jih mora človek premagovati na poti k zrelosti in uresničitvi v resničnem svetu. Psihoanalitične interpretacije omenjajo prizore, iz katerih vrejo osvajalni vrtinci seksualnosti, viri samospoznavanja, mučne izgube v sprejemanju lastne spolnosti. Mala morska deklica je prvo avtonomno Andersenovo besedilo. Tukaj ne gre – tako kot v njegovih prejšnjih pravljicah – za svobodno razlaganje legend, čeprav zgodbo o deklici nenavadne lepote in polribjega telesa poznajo vse civilizacije, v skandinavskem ljudskem izročilu pa imajo še posebej pomembno mesto.

Podobno kot pri Grdem račku ali Palčici ali pri pohabljenem Kositrnem vojaku tudi v Mali morski deklici junakinja zaradi svoje drugačnosti naleti na nerazumevanje okolice. Andersenovi biografi so v pravljici iskali ključe do pisateljeve intimnosti. Mala morska deklica je postala junakinja zaradi svoje silne in neuslišane ljubezni. Hrepenenje, ki jo razžira in uničuje, in drsenje v čustveno katastrofo jo umeščata med vélike tragične junakinje. Dosti bolj kot v drugih pravljicah njena erotična moč privlači z melodramatsko močjo. Predstava Mini teatra je zapletena odrska arhitektura, v kateri se Andersenovo besedilo preoblikuje v spekatkel velike gledališke energije. Dramska, telesna, glasbena in vizualna koreografija je prirejena kot totalni teater igralskega para, in z njo je predstavljena vsa čustvenost zgodbe, svetlobe in zvoka.

Predstava nastaja po predlogi pravljice danskega pisatelja in pesnika Hansa Christiana Andersena z naslovom Mala morska deklica (1873). V pravljici morska deklica reši življenje princa, ki je doživel brodolom, in se odloči za tvegano dejanje - osvojiti njegovo ljubezen. Da bi lahko postala človek, se mora odreči svojemu glasu in plavuti. Poleg tega lahko postane človek samo, če jo bo princ ljubil in če se le-ta ne poroči s kakšno drugo žensko, drugače bo umrla s strtim srcem in se spremenila v morsko peno. Mala morska deklica očara princa, ki se pa ne zaljubi vanjo. Princ se poroči s princeso sosednjega kraljestva in Mali morski deklici stre srce. Kljub temu, da bi lahko ostala človek tako, da bi ubila princa, se ne odloči za to dejanje in se raje vrže v valove. Njeno telo se spremeni v morsko peno, a njena duša postane duh, hčer zraka.

Predstava Mala morska deklica je izviren poskus spajanja treh različnih gledaliških žanrov. Prvi je pripovedovanje pravljice, drugi je otroška predstava s posebno dramaturgijo, prilagojeno najmlajšemu občinstvu, tretji pa performans kot hibridna oblika na robu likovne umetnosti. Mini teater je s svojim programom že vse od začetka negoval raziskovalni pristop h gledališču za otroke in poskušal iznajti načine, ki se odmikajo od tradicionalnih oblik (specifična obdelava teksta v Janku in Metki Andreja Rozmana Roze, igrano-lutkovna predstava MojcaPokrajculja, Zgodba o carju Saltanu kot umetniški kabaret, Palčica kot prva virtualna lutkovna predstava na svetu). Mala morska deklica ima namen napraviti korak proti postdramskemu gledališču za otroke. Dva igralca bosta najprej predstavljala pripovedovalca pravljice, potem bosta interpreta različnih vlog, na koncu pa tudi ustvarjalca odrske akcije, energije, oblikovalca prostora.

Renata Salecl v eseju Molk ženskega užitka piše, da kodificirani signal morske deklice –sirene opozarja na nevarnost. Glas siren priklicuje nepremičnost časa, zamrzne trenutek, poslušalce za trenutek spremeni v kamen. Klasična mitologija v različnih pripovedkah pojasnjuje rojstvo siren. Ovidij jih imenuje deklice, ki so od bogov zahtevale krila, da bi laže našle svojo ugrabljeno prijateljico Perzefono. Drugi pa njihovo preobrazbo v morske prikazni, ki imajo glavo in prsi kot ženske, spodnji del pa kot ribe, pripisujejo Demetrinemu gnevu. Če življenje primerjamo s potovanjem, so sirene v njem pasti, porojene iz želja in strasti, v katere se zapletemo, potem pa se bridko kesamo. Sirene predstavljajo nezavedno, čarobne in strašne sanje, ki nas doletijo zato, da ne pozabimo, kako smo v temi časa blizu ribam in pticam. V teh sanjah pridejo na plan naši prvinski nagoni.

Francoski teoretik Tzvetan Todorov dokazuje, da je pesem siren samoreferencialna trditev o obstoju pesmi, s katero je vedno povezana smrt. In ne bodo umrli samo poslušalci speva siren, medtem ko ga poslušajo; če sirenam ne uspe zapeljati svojega plena, se same ubijejo.

Andersenova pravljica o mali morski deklici je temeljna situacija, postavljena v inverzijo. Ona sama je Odisej, ki ga sirene skušajo pritegniti, same pa se ne zanimajo zanj. Sirena ni objekt prinčeve želje. Želja Drugega spravlja subjekt v grozo in povzroča strah.

V logiki morskega sveta je princ tisti Drugi, mala morska deklica pa najde užitek v ritualih preobrazbe in v načrtovanju bega iz morskih globin. In prav tu je nevarnost zanjo: rada bi bila objekt, ki bi si ga princ želel, ne pa objekt, v katerem bi on lahko našel svoj posebni način užitka. In ko nima več tistega, česar je v njej več kot nje same, svojega glasu, mala morska deklica postane simbol, na katerega se naslanja celotna industrija čustev. Namen te predstave je mlademu občinstvu ponuditi najširši referencialni okvir, od užitka v zgodbi do zapletenih izvedbenih struktur, v katerih se poigravamo z možnostmi parov (igralka/igralec kot pripovedovalca, mož/žena kot lastnika potujočega gledališča, Mala morska deklica in Princ kot vlogi). Pomembno vlogo v predstavi ima tudi vizualna komponenta, ki namiguje na sodobne umetniške prakse, in glasba.

Festivali in nagrade

13. festival Zlata paličica Ljubljana , nagrada za najboljšo igralko festivala - Pia Zemljič, Ljubljana, oktober 2009