Režiser:
Robert Waltl

Igrajo:
Vesna Zornik / Ajda Smrekar, Violeta Tomič / Maruša Majer / Lea Menard, Tadej Pišek / Marko Ujc, Svetlana Makarovič, Ljerka Belak in Robert Waltl

Avtorja vizualne podobe:
SON:da (Metka Golec in Miha Horvat)

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Glasbenika:
Mitja Vrhovnik Smrekar in Svetlana Makarovič

Koreografinja:
Natalija Manojlović

Lektorica:
Mateja Dermelj

Vodja tehnikov:
Tilen Vipotnik

Tehnični vodji:
Tilen Vipotnik in Rosana Knavs

Tehnična ekipa:
Tilen Vipotnik in Anže Kreč

Fotograf:
Miha Fras

Premiera:
28. januar 2011, Mini teater
 
Predstava traja 35 minut
14. okt
Nedelja
17:00
Križevniška 1
27. nov
Torek
10:00
Križevniška 1
Zakupljena
28. nov
Sreda
10:00
Križevniška 1
Zakupljena
29. nov
Četrtek
10:00
Križevniška 1
Zakupljena
23. okt
Torek
16:30
KŠM Tolmin
28. feb
Četrtek
17:00
3. mar
Nedelja
11:00

O predstavi

Sapramiška, ki jo vsi dobro poznamo, tokrat išče srečo. Noče namreč poslušati prijateljev, ki ji svetujejo, naj popravi razmajano hiško, preden bo prišla zima. Ošabno jih zavrne, ko pa snežni metež podre njeno domovanje, postane tako črnogleda, da si želi le še umreti. Prijatelje, ki ji ponudijo pomoč, njena neprijaznost odžene, pri njej ostane le Regica, ki ji zaupa modrost, s pomočjo katere bo našla izgubljeno srečo. Sapramiška začne dobesedno uresničevati pregovor, da je vsak svoje sreče kovač. Pot do kovačije je zahtevna in polna nevarnosti, in črnogleda Sapramiška jadikuje nad svojo usodo. Kljub temu varno prispe do Kovača, pri katerem vso noč kuje svojo srečo – majhno srce. Zunanji znak sreče spremeni tudi Sapramiškin pogled na svet – nič več ni pesimistična, in to kljub temu, da se ji na poti domov zgodijo neprijetne reči, saj ugotovi, da je na življenje mogoče gledati tudi optimistično. Vse nesreče, ki se ji pripetijo na poti domov, bi namreč lahko bile še dosti hujše. In medtem ko je kovala svojo srečo, so ji prijatelji postavili novo domovanje in ji tako povrnili za vsa njena dobra dela.

Sapramiška spozna, da je dobro imeti prijatelje, da je to prava sreča ter da se dobra dela, prijaznost in gostoljubnost povrnejo z dobrim. V zgodbi nastopajo personificirane živali, ki jih že poznamo iz avtoričinih predhodnih pravljic: veverica, šoja, zajec, žaba, pa tudi človeški lik, kovač.

Zgodbo Sapramišja sreča Svetlane Makarovič sta vizualno predstavila tandem son:DA (Metka Golec in Miha Horvat), kostumi pa so delo Ane Savić Gecan. Mehke, tople linije in presenetljive podrobnosti bodo pričarale zelo realistično občutje pravljičnega sveta, v katerem živali poosebljajo človeške lastnosti.

Predstava je primerna tako za najmlajše in malo večje otroke, ki v pravljici prepoznavajo situacije iz resničnega sveta, pa tudi za odrasle, ki se lahko ob pravljičnih likih ponovno spomnijo na tisto, kar je v življenju najpomembnejše – na prijatelje in odgovornost za lastno srečo.

Vsebina

Sapramiška pozno jeseni stoji pred svojo razmajano kočico in Regica ji prigovarja, da je skrajni čas za popravilo hišico, sicer ne bo zdržala zime, ampak Sapramiška je ne posluša. Pa zažvižga veter in snežni metež podre Sapramiškino hišico … Druge živali svoji sosedi očitajo, zakaj ni prej poskrbela za svoje domovanje, trmasta Sapramiška pa noče poslušati očitkov, raje leže na sneg in si želi le še umreti. Žaba Regica ji pove, da je vsak svoje sreče kovač, in jo prepriča, naj se po srečo odpravi h kovaču.

Sapramiška se poda na pot in kovač ji pomaga skovati srčece, ki ga ima Sapramiška za svojo srečo. Na poti domov se ji dogajajo neprijetne stvari, vendar je prepričana, da ima srečo, saj bi lahko bilo še dosti huje. In ko se približa domu, vidi, da so ji gozdni prijatelji popravili hišico. 'Kakšna sreča, da imam srečo,' si reče.

O avtorici

Svetlana Makarovič je vodilna slovenska pisateljica pravljic za otroke. Diplomirala je na AGRTF in bila najprej gledališka igralka. Leta 1970 je postala svobodna književnica. Napisala je vrsto pesniških in proznih del, uveljavila pa se je tudi z radijskimi in lutkovnimi igrami za otroke. Njena poezija za odrasle je temačna, njena dela za otroke pa izžarevajo radost, domišljijo in humor. V svojih proznih delih za otroke je oblikovala samosvoj slog; v njih nastopajo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, pogost je arhetipski motiv odhoda od doma. Pravljic ne piše samo za otroke, temveč tudi za odrasle, ki so ohranili otroškost, a niso otročji. Za pesniški list Vojskin čas je leta 1975 prejela Levstikovo nagrado in leta 1976 nagrado Prešernovega sklada. Leta 1994 je bila uvrščena na častni seznam Mednarodna zveze za mladinsko književnost IBBY, v letih 1998 in 2000 pa je bila nominirana za ugledno Andersenovo nagrado.