Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Premiera dokumentarnega filma Macbeth po Shakespearu / Macbeth after Shakespeare

V torek, 21. aprila 2010, je bila v Mini teatru na Križevniški ulici 1, v dvorani B. M. Koltèsa, premiera dokumentarno igranega filma Macbeth po Shakespearu / Macbeth after Shakespeare. Film prikazuje pot lani na 44. Festivalu Boršnikovo srečanje v Mariboru nagrajene predstave z istim naslovom v režiji Ivice Buljana in umetniške naveze son:DA. Po mnenju žirije Boršnikovega srečanja je lani najboljša predstava v Sloveniji doživela izjemen uspeh v tujini na 13. mednarodnem festivalu de Teatro de la Habana. Film je portret režiserja, predstave in igralcev ter gostovanja na Kubi.

Kot je povedal režiser predstave in igrano dokumentarnega filma Ivica Buljan, sta se portretiranja zavzeto lotila predvsem Metka in Miha, umetniška naveza son:DA. Umetniški film je portret nastajanja predstave in uspešnega gostovanja na 13. mednarodnem festivalu De Teatro de la Habana na Kubi. Predstava Macbeth po Shakespearu / Macbeth after Shakespeare je namreč le teden po uspehu na Borštnikovem srečanju odpotovala na prvo gostovanje na Kubo ter v Havani z dvema predstavama požela izjemen uspeh.

Film presega dokumentarni prikaz režiserja, predstave in igralcev in sledi ambiciji umetniškega prikaza, kot so ga videli son:DA in Ivica Buljan. Preplet dokumentarnih in igranih posnetkov in številna sporočila ter podrobnosti, ki razgibajo pozornost gledalca, so celota, ki deluje kot samostojno umetniško delo. Tudi tokrat je tandem son:DA poskrbel za povezavo različnih tehnologij in umetniških medijev ter novih pristopov k skupinskemu delu. Eksperimentiranje in preučevanje zvoka, prostora, gibljivih in statičnih slik sta povezana v celoto, ki ljubiteljem umetniškega filma ponuja izjemno doživetje. Tudi tokrat se tandem son:DA osredotoča na različne tehnike in medije umetnosti, na različne materiale in načine dela, od digitalnih do analognih.

Predstava Macbeth po Shakespearu / Macbeth after Shakespeare je že sama po sebi osupljiva kombinacija moških teles in golega odra, kjer je dominanten element surovost izvedbe. Dogajanje na odru poskrbi, da si bo občinstvo za vedno zapomnilo to posebno noč in pristno moderno stvaritev. V vrhunski izvedbi izstopa vedno odlična Milena Zupančič v vlogi Lady Macbeth in Marko Mandič kot igralec močnega telesa in glasu, ki Macbethovo trpljenje in paranojo predstavlja kot osebno trpljenje igralca, kar izzove impresiven vtis.

Film pri gledalcu pusti podoben vtis: devet igralcev in režiser v predstavi, ki temelji na fizičnem delu igralcev, tudi v vsakdanjem življenju, daleč od klasičnega gledališča, uporablja dialoge iz predstave, ki vodijo v različne ravni seksualnega in verbalnega nasilja. Aktualna nota tako predstave kot filma podčrtava hipokrizijo in manipulatorska nagnjenja politike, ko devet igralcev s silovito energijo prikazuje Macbethovo tragedijo kot konstantno katastrofo človeštva. Tako predstava kot film prikazujeta univerzalnost scenskega jezika ne glede na družbeni in kulturni izvor.

Predstava Macbeth po Shakespearu / Macbeth after Shakespeare bo v Cankarjevem domu v Ljubljani na ogled 14. in 16. maja 2010. Kot napovedujejo avtorji, bo film na ogled na številnih festivalih tako doma kot v tujini, o njegovi poti do gledalcev in odzivih pa vas bomo sproti obveščali.

Film Macbeth po Shakespearu / Macbeth after Shakespeare

Režija: Ivica Buljan

Igrajo: Marko Mandić, Milena Zupančič, Polona Vetrih, Jure Henigman, Jurij Drevenšek, Anže Zevnik, Domen Valič, Stipe Kostanić in Jose

Kostumografija: Ana Savić Gecan

Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar

Dramaturgija: Diana Koloini

Producent: Robert Waltl

Produkcija: Mini teater

Film je nastal ob pomoči Ministrstva za kulturo RS

Za Mini teater Robert Waltl

O knjižni predlogi Heinerja Müllerja, Macbeth

Med müllerjevskimi variacijami Shakespearovih besedil je eno prav posebno – Macbeth, ki priča o brutalni umetnosti prevajanja – prirejanja in ki je ostalo zapisano v analih vzhodnonemške gledališke kritike. To besedilo je takoj po nastanku v začetku sedemdesetih let izzvalo burne polemike. V reviji Sinn und Form je filozof Wolfgang Harich Müllerja obtožil zaradi pesimizma, s katerim je pretopil Shakespearovo tragedijo ter jo povezal z valom nasilja in pornografije, s čimer je bila nasičena tedanja zahodnonemška umetnost. Müllerju v bran sta stopila Martin Linzer in Friedrich Dieckmann, ki sta menila, da ne gre za adaptacijo ali prevod, temveč za izvirno besedilo. Müllerjev Macbeth je zavestno oropan optimističnega pogleda in vsakršne teleološke razsežnosti. V svojem komentarju iz leta 1972 Müller pojasnjuje, da je vse od prvega prizora, v katerem se pojavijo čarovnice, čutil potrebo po spremembi besedila, v katerem bi ukinil metafizični substrat, še zlasti pa idejo »predestiniranosti«. Besedilo se ne začne več s čarovnicami, nadnaravne sile ne igrajo več pomembne vloge. Zgodovina nasilja nima konca, kri vodi v nove umore in vsak novi krog je še strašnejši. Heiner Müller je delo zgostil, zločini sledijo eden drugemu in vse hitreje tvorijo peklenski krog. Monologi so korenito skrajšani, trenutkov refleksije in ubesedenih pomislekov ni več. Shakespearov Macbeth se odloči ubiti Macduffovo družino, da bi utišal govorice, njegov müllerjevski sorodnik pa se je na ubijanje že navadil. Dramatik si ne pomišlja še bolj očrniti svojih junakov. Nikogar ne predstavi v pozitivni luči. Celo dobri Shakespearov kralj Duncan v didaskalijah na začetku tretjega prizora sedi na kupu trupel v obliki prestola. Macbeth je krvavi tiran, ki samo nadaljuje delo nekega prejšnjega krvavega tirana.

Temu gledališču krutosti sta dodani subverzija resnega in demontaža »junakov«. Müller dá Macbethu sociološko razsežnost, saj opozori na kmete in vojake, ki so postavljeni nasproti aristokratski eliti. Številne didaskalije odslikavajo trpljenje, ki ga prestaja ljudstvo pod škornjem plemstva. Delo je brez utopične vere v revolucijo, ki naj bi spremenila svet. V devetem prizoru Macduff s sunkom meča pribije na vrata vratarja, ker mu je prepozno odprl, pozneje odreže jezik služabniku, katerega odgovor mu ni bil pogodu. Jezik »velikih« ne pozna plemenitosti. V prvem prizoru Müller Duncanovo velikaško formulacijo o Macbethu, prepolno pridevkov časti, spremeni v preprosto »dobri Macbeth«. Junaki so brez psihološke globine, sprevrženi v nesmiselno, in so postali marionete krvavega Grand Guignola. So žrtve oblasti, v kateri uživajo in ki jih je spremenila v kamen. Ko je Müller leta 1982 z Ginkom Čolakovom Macbetha postavil v Volksbühne, je vztrajal pri komičnih in trivialnih delih, ki dopuščajo možnost, da grozote absolutne oblasti ostanejo na distanci: »V trivialnosti je nekaj osvobajajočega. Nismo izpostavljeni dejanski grozi, ampak smo bolj usmerjeni v to, da o njej razmišljamo. Moj namen je doseči ta cilj.« Na podlagi Shakespearove predloge vzhodnonemški pisec razmišlja o nasilju v Zgodovini, ki ga predstavlja kot neprekinjeno katastrofo. V eseju Shakespeare, razlika iz leta 1988 poudarja vrnitev mitičnega. Prav tako tudi v Macbethu kombinira različne čase in nasproti postavlja Škotsko iz 11. stoletja ter sodobni besednjak, ki se mu v drami ni hotel izogniti. Po Janu Kottu, ki je bil v Vzhodni Nemčiji objavljen leta 1965 in je močno vplival na Müllerja, so Shakespearovi liki gobe, ki v tem trenutku vpijajo naš čas.

Macbetha je mogoče brati tudi kot satiro na današnji čas, čeprav avtor take preproste analogije zavrača. Tako je Hansu Hollmannu, ki je delo režiral leta 1974, očital pretirano odvisnost od aktualnih dogodkov in mode, predvsem vpletanje zgodb o pobijanju komunistov v Iranu ali o ameriški vojni v Vietnamu, pri čemer ni izoblikoval estetskih rešitev za predstavljanje nasilja. Kritike so vseeno poudarjale paralelizem med posebno konstelacijo njegovega prevoda, nasprotjem med elito na oblasti in morjem kmetov brez pravic. Situacija v takratni Sovjetski zvezi po izbruhu Revolucije je bila obsesivna Müllerjeva tema v času nastanka Macbetha, po Mauserju in pred Cementom, besedil, ki raziskujeta prav začetke ZSSR. Macbeth je vzorčni primer, prototip, po katerem so nastale njegove poznejše drame. Avtor ne piše besedila o Stalinu in Združenih državah, ne daje točk enemu ali drugemu političnemu sistemu, ampak skuša predvsem osvetliti strukturo: uveljavlja nekakšno arheološko raziskovanje absolutne moči in njeno logično analizo. Müller je svoje delo na Macbethu primerjal s transfuzijo, zavrgel je psihologijo, eliminiral stanja duše, odprto je spregovoril o brutalnosti, okrutnosti, sadizmu. Udarci z nogo po truplu, izrezani Vratarjev jezik (in njegova pesem o odrezanih bradavicah), odrezani Banquov ud, podarjen Macbethu, Lord, ki ga odrejo pri živem telesu, Kmet, ki se obesi od obupa. Tudi najzvestejši Müllerjevi privrženci so zadržani, kajti »akumulacija nasilja naredi delo neobčutljivo in ga obrne v estetizacijo zla«.

Čeprav Macbeth na prvi pogled ne pripada istemu opusu kot Stroj Hamlet ali Medeja material, je briljanten primer müllerjevske medbesedilnosti.