Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Anja Golob: Fascinantna soigra Polone Juh in Janje Majzelj; Večer, 10.6. 2010

V nasprotju z nekim drugim aktualnimi primerom v slovenskem gledališkem prostoru Pipan v svoji režiji Bergmanove Persone kajpak ni naiven; že ob vstopu v dvorano je namreč iz zastavitve odrskega prostora popolnoma jasno, da bo gledališka uprizoritev nedvomno nagovorila "slona v sobi", celo več, Pipan ne le z drobnimi referencami (Strindberg, Rilke itd.), temveč s celotno zasnovo predstave računa na izobraženega gledalca, ki dovolj dobro pozna tako film kot vsaj nekaj pomembnejših referenc iz Bergmanovega življenja in dela. Predstava je gotovo odprta tudi filmskemu analfabetu, toda zanj ima najbrž moč predvsem v najmočnejših igralskih pasusih, sicer pa deluje v takem primeru precej bolj neenotno, kar je po moje predvsem posledica mnoštva tematskih sklopov, ki jih odpre, vendar se vseh ne loti enako poglobljeno, vseh tudi podrobneje ne razdela ali osmisli - vprašanje, koliko je to sploh mogoče.

Najbolj očitne teh tem so odnos režiserja in filma, vprašanja o smiselnosti lastnega početja in življenja nasploh, ki si jih zastavljajo vsaj tri od štirih oseb na odru, formalni in vsebinski premislek o razmerju med filmom in gledališčem, problem igralskega poklica oziroma, natančneje, življenja igralke, s katero sta najtesneje povezani vsaj dve, po eni strani tema materinstva, po drugi vprašanje glasu, ki vodi do temeljnega vsebinskega zapleta - igralka "izgubi" glas, ključno sredstvo svojega poklica, posredno torej (očitno zavestno) izgubi sebe. Razpoko, ki nastane, učinkovito nagovori Zdravnica v svojem monologu: postavi tezo, da gre samo še za eno od vlog, ki naj jo Elisabet Vogler le odigra do konca, dokler ne bo izzvenela (!). V to nevralgično točko se tako v Bergmanovem filmu kot v Pipanovi režiji na odru Mini teatra umesti bolniška sestra Alma, da nastane eden najbolj učinkovitih duetov sodobne uprizoritvene umetnosti sploh. Predstava je tu, v dolgih pasusih med igralkama, daleč najmočnejša, tako močna, da deluje celota spričo njih neenotno - koncentraciji in izpovedni moči teh prizorov ne pride blizu niti po mojem mnenju odvečno opletanje z motorno žago v sklepnih akordih. Janja Majzelj kot sestra Alma in Polona Juh v vlogi Elisabet Vogler briljirata, še enkrat več potrdi Persona njuna izjemna igralska talenta. Nasprotje, ki ga s svojima prezencama ustvarita na odru, potegne vse za seboj. Igralki sta izrazito natančni, njunim prizorom se pozna točnost in tenkočutnost Pipanove režije, govor je miren, popolnoma obvladan, gibanje premišljeno, napor viden na dramaturško premišljenih mestih. Tu ni kaj reči - fascinantno. Odlična je tudi Jožica Avbelj v vlogi zdravnice, korekten je Branko Završan kot On. On, ki med drugim pomeni tudi režiserja, večino časa prisotnega na odru, mestoma diskretno osvetljenega, ki posega v dogajanje s komentarji in potujuje morebitno prekomerno gledališko vživljanje. Pipan kot rečeno vseskozi jasno vztraja na prisotnosti obeh medijev, na nenehnem dialogu teatra in filma na vseh nivojih uprizoritve. Na sceni so koluti filmskega traku, svetlobno oblikovanje sledi filmskemu (dobesedno) kadriranju, nenehne igre svetlobe in senc imajo jasno referenco, način tkanja prizorov prav tako ... Ker stoji sam Bergmanov film tako očitno v neposredni bližini fotografije na eni in gledališča na drugi strani, je prenos scenarija na oder seveda upravičen, odpira pa se vprašanje, ali je lahko uspešen. Vsaj meni se zdi, da ima Pipanova predstava največjo moč ravno v trenutkih, ko zaživi mimo vseh odprtih in na problematizacijo pripravljenih tem, ko se prepusti lastni gledališkosti - to pa je prav v omenjenih trenutkih odrskega sobivanja Alme in Elisabet.

Andrej Jaklič: Na lovu zmuzljivega; Delo, 9.junij 2010

Drama Persona Ingmarja Bergmana v režiji Janeza Pipana je v jedru pronicljiva študija žensk(e) narave.

Drama Persona Ingmarja Bergmana je v jedru pronicljiva študija žensk(e) narave, ki pa se drži ozkih okvirov psihološkega portretiranja. Os trenja, ki se z razvojem odnosa vedno močneje krepi in od začetnih molovskih prehaja v besneče durovske tone, iztečejo se v namenoma kaotični atmosferski kakofoniji, nosita Polona Juh kot Elizabet in Janja Majzelj v vlogi sestre. Trpkost, ki jo Polona Juh čvrsto zariše skozi celoten fizis, predvsem obrazno mimiko, je močan znak stiske, grozljiva pa je njena transformacija, ki jo ustvari z molkom, ko jo zvoki, besede in problemi, ki jih s tišino »sesa« iz bolniške sestri, počasi, a zanesljivo (o)zdravijo. Jasna postane patologija igralkinega sveta na eni strani, na drugi pa odločenost za klicem, ki ga čuti, iti do konca. Seveda, tudi (ali predvsem) na račun drugega.

Sestra, kot jo interpretira Janja Majzelj, ubira nasprotno pot. Človečnost, sočutje, toplina kmalu padejo pod težo molka, razpne se brezno prepletenih koordinat nesrečnih spominov, neizpolnjenih želja in obsesij, skozi katere se igralka dokazuje v redko videni vlogi »klasične« gledališke interpretke, suverene v tako rekoč vseh razpoloženjskih legah, dramskih situacijah, stopnjevanjih in niansiranjih. Še posebej zadnje velja tudi za zdravnico, igra jo Jožica Avbelj, ki v bogato razplasteni miniaturki uspe doseči predvsem občutek neznanske lahkotnosti žrtvovanja in dvoumne želje po iskanju prave rešitve, ki gre seveda na račun tistega, ki v tem svetu praviloma velja manj.

Takšne dramske teže, kot jo nosita obe glavni protagonistki, On (Branko Završan) nima, vzpostavlja pa ključno dilemo: v vlogi režiserja celotno zgodbo postavi pod vprašaj, ali je igralkin in sestrin svet zgolj njun lasten sad, ali je kombinacija različnih prekrivajočih se plasti, izmišljija moškega, njegova umetniška stvaritev, iz njegovih resničnih fragmentov razvita fikcija ... Odgovor v režiji Janeza Pipana (tudi avtorja priredbe) ostaja namenoma odprt, prav s svojo odprtostjo pa potrjuje: bivanje (enako ustvarjanje) je preplet številnih plasti, nekaterih jasnih, večinoma pa nerazložljivih, če že ne neodkritih. Prepričljivo in tenkočutno.

Nika Jurov: Biti persona, Sigledal, 6.junij 2010

Včeraj so v Mini teatru premierno uprizorili psihološko dramo Persona, nastalo po besedilu in filmu legendarnega švedskega režiserja Ingmarja Bergmana, tokrat pa v režiji Janeza Pipana, ki Aplavz z rdečih sedežev v dvorani Bernard-Marie Koltès kar ni hotel prenehati, saj je psihološko nabita dveurna uprizoritev vprašanja kar nizala in se ponujala ne le kot večerni dogodek, temveč tudi kot izjemno močna gledališka uprizoritev, ki se iz gledališča prestavi v gledalčevo refleksijo.

Janja Majzelj izvrši izjemno zapleten, a tudi zelo življenjski psihološki portret medicinske sestre, ki iz hlipanja in moledovanja postane agresivna in pozneje spet ponižna ter obvladana. Polona Juh pa po drugi strani v svoji tišini uspe vseskozi ohraniti neverjetno železen obraz, tudi v smehu zmanjka pristne topline, vsak nasmešek, ki se prej zdi sočuten, po izdaji s pismom dobi podobo lažnega in nečutečega. Elisabet predstavi kot osebo trdnega in brezčutnega značaja, še ob spolnem občevanju Alme z njenim možem, ki jo neznansko vdan pride obiskat, ostane hladna in neprizadeta.

Predstavi na odru vseskozi prisostvujeBranko Završan, ki igra režiserja in pozneje tudi gospoda Voglerja. Toda čeprav se drama začne z njegovim prihodom skupaj z Majzljevo in Avbljevo kot gledaliških ustvarjalcev, ki nam bodo zdaj odigrali dramo, dramski fikcijski svet s tem ni prekinjen. Završan ga s svojimi komentarji med predstavo po svoje le še stopnjuje oziroma deluje v simbiozi z njim, čeprav bi ga načeloma z metafikcijskimi odmiki lahko prekinil. Ker nastopa kot vseprisotni režiser, je del fikcije, ki ustvarja fikcijo – zgodbo o Almi in Elisabet.  

Pipanova Persona se zaključi s trdo temo in dolgim srhljivim zvokom motorne žage, glasno in strašljivo, vedoč, da vsak s sabo nosi svoje vloge, mnoge predisponirane s starševskimi (Alma bo, tako kot njena mati, imela devet otrok. Ali si tega zares želi?).

To je zadnja uprizoritev Mini teatra v tej sezoni in najbrž tudi njen vrhunec.

Nika Arhar: Rahločutno in poglobljeno o prostoru različnih mask, Rtvslo, 8.junij 2010

V režiji Janeza Pipana je z odlično igralsko zasedbo sezono sklenil Mini teater z uprizoritvijo Persone, v kateri prostor dobi poglabljanje v človekovo notranjost ter njegove zunanje izraznosti.

Rahločutno psihološko raziskovanje predvsem ženskih karakterjev, izredna pronicljivost in razpiranje prostorov vprašanj o človeški naravi zaznamujejo filmska in dramska dela Ingmarja Bergmana. V Personi se te karakteristike razvijajo skozi vprašanja identitete, prehodov med pravo in lažno identiteto, notranjo in zunanjo podobo, prevzemanjem različnih vlog in mask, vse to pa je režiser Janez Pipan skupaj z izredno močno igralsko in drugo ustvarjalno ekipo nadgradil z vzpostavitvijo razširjenega okvira dualnosti igre in resnice, umetniškega ustvarjanja in življenja, fikcije in realnosti.

Dve izraznosti istega nezadovoljstva
Polona Juh in Janja Majzelj vzpostavita izredno močan razkrivajoč 'dialog'; svoj »nemi glas« Polona Juh izraža skozi trdno, hladno, brezčutno obrazno in telesno masko, vseskozi vztrajajočo v poziciji svoje vloge onemele, pronica pa tudi skozi nenehno govoričenje Janje Majzelj, ki odmerjeno razkriva različne odtenke svoje osebnosti, tudi ko Elizabetina neodzivnost zmoti njeno prevladujočo masko. Njun odnos se kaže tudi kot razlika med osebo, ki je vajena prehajati med neštetimi vlogami in osebo, ki si je svojo identiteto zapečatila z eno poglavitno, "najbolj ustrezno" vlogo že zgodaj, ta vloga – maska pa se sedaj začenja kazati kot nezadostna.

Primernost vlog in vprašanje resničnosti
Kakšne vloge so primerne, kako maskiramo svojo identiteto, kaj smo pred seboj in kaj pred drugimi, kaj je lažno in kaj resnično ter kako doseči to resnično so le nekatera izmed vprašanj, ki se vzpostavljajo v odnosu med "govorečo" in "nemo". Začetno soočanje predstav o sebi se ob prepoznavanju vlog drugega stopnjuje v konflikt, ki privede do krhanja lastnih vlog ter preobrata zunanje podobe. Razočaranje ob razkritju izdaje pogojuje učinkovitejšo obrambo lastnega jaza ali pa razpoko maske, skozi katero uhaja temačnejši, agresivnejši jaz, ki je do zdaj ostal prikrit.

Medtem ko Polona Juh svojo masko v tekočem nežnem prehodu pripelje v naslednjo (ali verjetneje, eno od naslednjih), govorečo in pri tem izpostavi svojo osebo kot navidezno "zmagovalko", ki se s premenjavanjem vlog uspešno brani pred tem, da bi ji kdo prišel do živega, je Janja Majzelj kot Alma tista revolucionarna sila, skozi katero se kaže ne le problematičnost njene lastne vloge (ali vlog), ampak tudi drobci temačnosti in prizadetosti za vlogami igralke, ki se navzven v resici ne izrazijo. V svojem pristnem, a naivno revolucionarnem duhu, so premenjave mask Janje Majzelj izrazitejše, hipne in navidezno bolj surove. A ko smo že pri resničnosti in zunanji podobi; njuna končna podoba, tudi ko identično oblečeni in počesani na enak način za trenutek obsedita, prevprašuje značilnosti surovosti in krutosti kot enkratne, neprijetnosti in trpljenje povzročujoče dogodke ali stalno prikrito prisotnost in skorajda navajenost tega istega.

Fikcija in resničnost v širšem okviru
Pipanova razširitev zgodbe vključuje okvir "resničnosti", ki mu oporo daje On, režiser, ustvarjalec, dvomljivec (Branko Završan). Nekakšen vdor "realnega" ali dvom končnega stališča predstavlja tudi hipna, zaključna oseba moškega z motorno žago (Anže Kreč). Oba 'realna' lika ne vzpostavljata novih vprašanj, ponujata pa razširitev, drugačen vidik že postavljenih. Predvsem On na določenih mestih prekine fikcijo, a se vprašamo, ali jo prekine z realnostjo ali le z novo fikcijo, prehajanje te v realnosti pa tako multiplicira dualnost osebe in vloge.

Bergmanova atmosfera in sugestija novega premisleka
Odnos med dvema poglavitnima ženskim likoma ujema atmosfero Bergmanovih del s svojo perfekcionistično psihološko individualno in odnosno postavitvijo. Dopolnjujejo jo premišljeno odmerjeni, nevsiljivi, a ne neopazni scenografski, osvetlitveni, glasbeni in kostumografski elementi. Žaluzije (scenografija Ane Rahele Klopčič) skupaj z osvetlitvijo (Andrej Hajdinjak) ustvarja zastrt prostor z subtilnimi zaznamki nečesa zadaj, skritega, a ne brezvplivnega, z odpiranjem in zapiranjem žaluzij pa razgaljajo dodatne pomenske nianse. Psihološko zaznamujoča, a še vedno znakovno odprta kostumografija (Rosana Knavs) podpira posamezne karakternosti, a dopušča njihovo lastno izraznost. Glasba Alda Kumarja soustvarja nežen prostor intimnih psiholoških odkrivanj in prikrivanj.

A ni le referencialnost na Bergmanovo delo, predstava z izredno igro in celostno postavitvijo predstavlja kompaktno, senzibilno in sugestivno uprizoritev, ki gledalca pusti iz dvorane z intelektualno in čustveno zainteresiranostjo, da bo še v noč premišljal o marsičem.