Avtor:
Bernard-Marie Koltès

Prevod:
Suzana Koncut

Režija:
Ivica Buljan

Igrata:
Marko Mandić in Robert Waltl

Dramaturginja:
Diana Koloini

Scenografija in oblikovalec svetlobe:
son:DA

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Avtorja glasbe:
Nenad Sinkauz in Alen Sinkauz

Oblikovalec zvoka:
Miroslav Piškulić

Lektor:
Simon Šerbinek

Asistenti pri scenografiji:
Eve Ormisson, Paula Bučar, Matis Mäesalu

Tehnična ekipa MG Ptuj:

Vodja predstave in lučni mojster:
Simon Puhar

Garderoberka:
Irena Meško

Tonski mojster:
Danijel Vogrinec

Odrski mojster:
Andrej Cizerl Kodrič

Sceno so izdelali in pripravili pod vodstvom Andreja Cizerla Kodriča v delavnici Mestnega gledališča Ptuj. Za sodelovanje se zahvaljujemo Talumu, d. d., Kidričevo

Tehnična ekipa v Ljubljani:
Tilen Vipotnik, Anže Kreč, David Cerar, Ivan Waltl in Blaž Mahkota, Rosana Knavs

Koprodukcija:
Mini teate, Mestno gledališče Ptuj, , Novo kazalište Zagreb in Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture

Premiera:
Junij 2012

O predstavi

Igra o dilu. Igra o želji, skriti, nelegalni in neubesedljivi želji, ki je tem bolj silovita zato, ker je pravzaprav ni mogoče potešiti.  Igra o »trgovski transakciji, ki se nanaša na prepovedane ali strogo nadzorovane dobrine.« Bernard-Marie Koltès

V samoti bombaževih polj, eden vrhuncev kultnega dramatika, ki je temeljno zaznamoval francosko in svetovno gledališče zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja. Trgovanje Marka Mandića kot dilerja in Roberta Waltla kot kupca. Ko prvi ponuja in obljublja ter drugi zavrača in se izmika, a se kljub temu ne odmakne. Ko prvi noče povedati, kaj prodaja in drugi ne, kaj bi želel kupiti. 

Mini teater. Koltès. Nova dimenzija gledališča.

Mini teater je v krajino slovenske umetnosti postavil svojo hišo v trenutku, ko so estetike osemdesetih, po zenitu v devetdesetih, zaživele z novo generacijo režiserjev.

Baročno vizualno gledališče, retroavantgarde, postpolitični teater in formalistična raziskovanja na eni strani, in Mini teater kot novo, skrajno mejno mesto, ki temelji na tradiciji evropskega umetniškega gledališča od Petra Brooka, Ariane Mnouchkine, Giorgia Strehlerja, Patricea Chéreauja, Anatolija Vasiljeva ter ameriških avantgard od Living Theatra do Ellen Stewart, na drugi.

Mini teater vse od začetka pozorno izbira svoje pesnike, glasove neke druge realnosti. Rimbaud, Heiner Müller, Elfriede Jelinek, Melville, Jean Genet, Tomaž Šalamun, najprej in največkrat pa Bernard-Marie Koltès. Glede na evropske običaje, da mora imeti vsako gledališče v preddverju doprsni kip »svojega« avtorja, je Mini teater postal ekskluzivni Koltèsov dom – tudi v svetovnih okvirih.

Tudi dvorana na Križevniški ulici 1 v Ljubljani nosi njegovo ime. Režiser Mini teatra Ivica Buljan je strastni Koltèsov inscenator, izjemen tudi v svetovnih okvirih. Prevajal ga je, prirejal njegova dela in bil dramaturg, na oder je postavil besedila Noč čisto na robu gozdov, Vrnitev v puščavo, Marš, Pijani proces, Sallinger, Dan umorov v zgodbi o Hamletu, Dvoboj med črncem in psi, Nickel Stuff.

Nad celotnim odnosom Buljan-Koltès-Mini teater lebdi tekst V samoti bombaževih polj.  Zaradi prijateljstva s Françoisom Koltèsom, Bernard-Mariejevim bratom, smo lahko v nekaterih primerih izvedli svetovne praizvedbe njegovih besedil, Samota pa med njimi ostaja kot črni biser. Umetnina osemdesetih, slogovno dovršeno delo s konca minulega stoletja, dialog med Dilerjem in Kupcem, na izredno precizen, vendar tudi pretanjeno metaforičen način piše zgodovino našega časa, zgodovino, sezidano na trgovini, na libidinalni ekonomiji. Kadar ne vemo, kaj je povod za deal, s čim se trguje, nismo prikrajšani za lepoto, strast, za žalost ob umanjkanju in srečo ob pridobitvi želene stvari ali osebe. Buljan se v Samoti srečuje s, kot sam pravi, svojima najpomembnejšima igralcema, Robertom Waltlom in Markom Mandićem. Robert Waltl od ustanovitve Mini teatra igra Noč čisto na robu gozdov, ranljiv monolog o osamljenem tujcu v deževni noči, obkroženem z dilerji, kurbami, pijanimi mimoidočimi, Arabci. Buljan pravi, da je to Waltlova »emblematična vloga«. Marko Mandić je v Sallingerju in pozneje v njegovi radikalni inačici Ma and Al ustvaril lik ameriškega veterana, ki je enega sina izgubil, drugi pa pred njegovimi očmi izginja v negotovih igralskih vodah. Zaradi Mandićeve pogumne interpretacije je to delo nepozabno. Robert Waltl, direktor Mini teatra

Gledališče discipline in strasti

Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012

Ivica Buljan se ponovno sooča z Bernard-Marie Koltèsom. A tokrat drugače, precej drugače.Največjo specifiko dogodku dajeta dialoško eksploziven tekst V samoti bombaževih polj in prostor uprizarjanja – tovarna aluminija Talum v Kidričevem. Dramska pisava s kirurško dramaturgijo, markanten ambient, osupljivo izčrpna igra ter premišljeno uravnovešenost glasbe in scenografije zvabijo v izkušnjo gledališča, ki redkokdaj zafunkcionira v tako čvrstem kolektivnem sožitju.

V luči konteksta sodelujočih ta izrazit učinek uprizoritve seveda vsebuje svojo razvojno logiko, saj sta oba igralca danes že zraščena z Buljanovo estetsko mislijo, vanjo vštetim naporom in psihofizično kondicijo – pa tudi s Koltèsom. Robert Waltl je že pred dobrim desetletjem (in naknadno revitalizacijo) v Buljanovi režiji odigral monodramo Noč čisto na robu gozdov, ki se tako količinsko kot tudi v sami dialoški zahtevnosti ne nahaja daleč od Bombaževih polj. Marko Mandić pa se je poleg številnih drugih projektov v tovrstni navezi srečal v Maršu in Sallingerju.

Če se predhodno zavedamo, da je ta temeljni igralski, režijski in tekstovni teren v polni meri izurjen in izčiščen že v samem izhodišču, lahko le še predvidevamo in nestrpno (po)čakamo, kaj bo k temu doprinesla še nekonvencionalna lokacija v samem jedru industrijske arhitekture. Današnja rudimentarnost in zapuščenost, ki ju oddaja duh Hale B v samem središču tovarne Talum Kidričevo, govori svojo zgodbo. Sugestivnost zdelanih in prašnih tal, obtolčenih betonskih stebrov, kant z ognjem, umazanih oken in v daljnosežno perspektivo razporejenih pasaž se razleže čez celoto dogodka, in vendar ostaja na zdravi razdalji – kot tudi glasbene in lučne intervencije. V atmosfero pa smo – kakor je za Buljana prepoznavno – umeščeni že »uverturno«. Gledališče se ne prične, ampak nas že čaka. 

V znamenju globokih basov in sakralnih vokalov (Nenad Sinkauz, Alen Sinkauz), eruptivnih lučnih snopov in ostrih svetlobnih okvirov (son:DA), sumljive marginale, navzočnosti nikogar in hkrati vsega, se odstira enigmatično srečanje Dilerja (Marko Mandić) in Kupca (Robert Waltl). Najprej še negotovo, pazljivo in kontrolirano, predvsem pa v slogu Koltèsa dvoumno, s polno namigov, a vzvratnim sprenevedanjem in speljevanjem resnice na tanki led. »Dil ali trgovska transakcija«, ki akterja združi na tem mestu, si skozi razobčene in razvejane replike izbija svoje lastne pomene, beži stran od oprijemljivosti, enoznačnosti, kaj šele lahkotnosti razbiranja bistva.

Neukrotljivi verbalni vrtinec, v katerega padeta Kupec in Diler, je metaforično spoved in koitus obenem. Je posvečen in sprevržen, je spontan in sprotno manipulativen; neznani si duši se gledata, spogledujeta, odrivata, poljubljata, udrihata, obožujeta in prezirata. V izjemni igralski psihofizični pripravljenosti je trdno vzpostavljena vzporednost govorice besedila in teles, ki se brez diha izmenično dislocirajo in lepijo nazaj. Rojeva se nebrzdana poezija; o življenju, o trku dveh neznancev, o Želji kot ultimativnem gonilu življenja, o »igri v igri«, o skelečih zavrnitvah in strupeni privlačnosti. Kot magnetni polji, ki se nepremakljivo združita, a se lahko ob napačni postavitvi sunkovito odbijeta, se telesi Mandića in Waltla zapletata v ekstremne koreografije repeticij, derviša in zank, stično s tem pa njune besede še vedno izletavajo nebrzdano, strastno, poželjivo, posesivno in s strastjo mehaničnega drila brez olajševalnih odstopanj.

V samoti bombaževih polj je niz obsežnih monologov, bolečih introspekcij, ki lebdijo na tanki meji med nenadnimi prebliski in brezčasno filozofsko mislijo obeh likov. Je kot razgaljanje duše neznancu, terapija o ničevosti in lepoti sveta, o ljudeh, ki so nevzdržno osamljeni, a ob tem z neznansko močjo uvida v srž življenjskih silnic. V Buljanovi režiji in dramaturgiji Diane Koloini je to ekskurz v globoko intimo človekove rahločutnosti, ki jo prebijajo meseni fiziološki sunki. In je disciplinirana in strastna imaginacija, ki zaradi izjemne strukturne preciznosti lahko naenkrat, nehote in neznano kdaj, postane resničnost.

Iz Hale B je pod vtisom mešanice prahu in znoja odšla Zala D.

Želja in trgovska transakcija

Diana Koloini, dramaturginja

Koltèsova igra V samoti bombaževih polj se v prostor konkretne resničnosti danes postavlja celo bolj natančno kot v 80. letih, ko je bila napisana. Trditev se nemara zdi paradoksalna. Že zato, ker je v besedilu, ki se uresničuje z dolgim dialogom dolgih replik, na prvi pogled težko uzreti njegovo konkretnost. Ob govornih pasažah obeh protagonistov, ki se razraščajo v nepričakovane daljave in globine, se lahko zazdi, da je ves svet, vse, kar je, povzeto v abstraktnost besede. Da se bo dialog, ki se razvija kot filozofski traktat in kot poetična ekspresija hkrati, morda odlepil od resničnosti. Še več, njegova protagonista marsikdaj, celo praviloma govorita drug mimo drugega, kot da sta v silovitosti nagovora, plazu lastnih besed izgubila ali zapravila možnost, da bi segla do resničnosti sogovornika. Pravzaprav sploh nista sogovornika, drug drugemu sta preveč tuja, tako zelo tuja, kot bi pripadala različnima plemenoma, in zato tudi sovražna, preveč vsaksebi, da bi med njima lahko prišlo do konkretne izmenjave. Tuja tako zelo, da sta tuja tudi sama sebi. A prav v tem in zato sta - naj bosta še tako monološka - vseskozi v dialogu, kot da poudarjena in potem tudi naraščajoča tujost predstavlja edino pravo in konkretno resničnost srečanja med dvema posameznikoma. Ta se vseskozi in potem čedalje bolj uresničuje kot medsebojni spopad. In če smo nemara pomislili, da bo tolikšna količina izgovorjenih besed telesnost potisnila vstran, se pokaže prav nasprotno. V ta dialog je vselej vključeno tudi telo, ne le telesnost kot taka, temveč konkretno telo govorečega posameznika, in dialog bo protagonista slej ko prej privedel do fizičnega spopada. A neizbežni fizični spopad dveh govorečih teles, ki se srečata v tej igri, še ni tista konkretnost, o kateri sem govorila na začetku. Ob vsej kompleksnosti, ki se razpira in divje pulzira v njem, je dialog obeh likov igre v nekem smislu tudi rudimentaren, pravzaprav redukcionističen. Vse, kar ga tvori, vsi poleti misli in poezije, ki se tu zgodijo, so v temeljnem smislu zreducirani na dve osnovni kategoriji, konec koncev je tu samo dvoje: dil - kot ga imenuje Koltès, oziroma trgovska transakcija - in želja. Oboje je seveda povezano, v igri zapleteno v nerazrešljiv vozel. Želja je pri tem univerzalna kategorija, ki označuje vse, oziroma karkoli si pač nekdo želi, išče, potrebuje, po čemer hrepeni, stremi …, pa vendar zato ni v njej nič poljubnega ali naključnega. V igri bosta predmet želje in tudi želja sama vse do konca ostala neopredeljena, neznana – verjetno tudi želečemu samemu, zato pa tudi skrivna in skrivnostna. Niti tega ne vemo, ali gre za prepovedano (nelegalno) ali za nemogočo (neuresničljivo) željo, nemara zgolj za nekaj, česar kupec noče razkriti, nemara pa za nekaj tako neznanskega, da tega ne more ubesediti.

Vendar zaradi tega želja ni nič manj silovita, kaj šele da bi bila nepomembna. Nasprotno, samo želja je tisto, kar lahko požene ta neznanski tok besed, pri čemer zapletenost in nasilnost dialoga izkazujeta njeno silovitost. Čim bolj je neizrečena (in morda neizrekljiva), tem bolj je nujna, vztrajna, nezaustavljiva. Dil pa je, vsaj v izhodišču, nekaj, kar je modusu želje ravno nasprotno: trgovska transakcija je sama po sebi nekaj banalno konkretnega, v principu tudi enoznačnega, samo daj-dam; v legi dila, kjer se »trgovska transakcija nanaša na prepovedane dobrine« (po Koltèsu), pa tudi vprašljivega, sumljivega, celo umazanega (zato se lahko zgodi samo na dnu, med smetmi - ta miljé temeljno označuje prostor srečanja koltesovskih junakov). Če se zaradi potencialne nevarnosti uresničuje s skrivnimi in dvoumnimi znaki, tu ne gre za tisto skrivnost, neizrekljivost in nevarnost, ki opredeljujejo željo. Ali nemara tudi? Koltès ju, željo in dil, prek sorodnih potez poveže v en sam nerazrešljiv vozel – pri čemer se lahko sami odločimo, ali gre v resnici za isto (eno) ali ju v usodni preplet potisne tovrstno srečanje. Vsekakor pa zatrdi, da je dil – nečista izmenjava, ki se uresničuje prek manipuliranja z dvoumji, izmikanji in prikrivanji, vanje pa vpleta posameznikove najgloblje želje - temeljni (resnični) način srečanja med dvema posameznikoma. Trditev je nenavadna in drzna, morda tudi šokantna. In vendar: kaj danes, 25 let

po nastanku igre V samoti bombaževih polj, opredeljuje naš svet bolje kot Koltèsovi izbrani kategoriji? Ali nemara ni res, da je celoten svet našega časa zreduciran na trgovske transakcije, neskončno množenje trgovskih transakcij, ki so vse po vrsti bolj ali manj enake dilu, saj so praviloma - tudi in še posebej tiste, ki se ne dogajajo na dnu, temveč pod bleščečo električno razsvetljavo - sumljive, nečiste, manipulativne, večinoma pa jih poganjajo skrivne, neizrečene, nemara nelegalne ali pa zgolj neopredeljene želje posameznikov? In tudi: kaj drugega pa nas danes še vzpostavlja kot posameznike, razen želje, edinega vzvoda, ki nam še omogoča silovitost, potem ko smo v vsesplošnem dilanju izgubili vse kategorije, ki so nekdaj opredeljevale posameznikovo osebnost (osebno stališče, morala, zaveza …)? Želje, ki je tem bolj neizrekljiva, nedoločljiva, pa tudi nezadovoljiva, ker je edino, kar nas opredeljuje. In čedalje bolj zapletena v trgovino.

Iz kritik

»Ambient je surov gledaški instrumentarij. Ambient je umazan, kot je umazan Koltèsov tekst. Ambient je recik1aža velikih načrtov, ki so brez konkretnih želja. In prav ta ambient narekuje tempo, muziko, luč, igro, dramaturgijo in režijo.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»Igra se prilega času in govori s sleparskim jezikom, ki ni nikomur tuj. Igra opozarja tudi drugače: nepozornost in odsotnost duha so hudičevo maščujeta.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»Buljan je kot frontmen v tej na pol rokerski sceni intrigantski: verbalni in fizični komunikaciji daje krila, še več: kjer ni ljubezni, ni koristne trgovine, in če ni obojega, je treba izbrati novo transakcijo. Orožje? Režiser ga ne izbere.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»V samoti bombaževih polj igrata: Marko Mandić in Robert Walti. Od1ično, Sugestivno. Brez predaha in V najvišji prestavi. Njun govor: v zvočnikih komaj razumljiv. Šepetalec: Simon Šerbinek. Njegove glasne intervencije niso prepogoste. Scenografija in oblikovanje svetlobe: son:DA. Vrhunsko. Originalno. Avtorja glasbe v živo: Nenad in Alen Sinkauz. Duhovito. Virtuozno. Dramaturginja Diana Koloini in kostumografija Ana Savić Gecan. Brez pripomb. Prevajalka teksta (Dans Ia solitude des champs de coton): Suzana Koncut. Moderno.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»Scenografija se poigrava s pravili antičnega amfiteatra. Luč nadgrajuje sceno s fenomenalnimi svetlobnimi učinki in ognjem. Svetloba reže prostor na trakove, igralca in prašni betonski podij nista nikoli v celoti osvetljena, povsod strašljive in paralizirane sence. Prostor zaradi Iuči in gnja postane zagoneten, posesiven in nevaren. (Take svetlobne anatomije š e nisem videl! In muzika? Izjemna! Ritmično dovršena. Zvok je barven. Proizvaja ga tandem v živo: basist in sintetizator/elektronik. V ozadju še ubrani glasovi ptujskega moškega komomega zbora z Nobody knows the trouble I’ve seen L. Armstronga... (Ko za hip utihne muzika, se mi zazdi, da slišim Rimbaudove verze, Doorse in mašino za mletje mesa.)« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»Sledi trgovanje. Neznanca ne vesta, kaj prodajata in kaj kupujeta. Sodeč po objemih, blaznem plesu in poljubljanju, hi lahko prodajala telo, ampak njuna ambicija je drugačna: lahko bi trgovala z orožjem, z drogo, z belim blagom, lahko trgujeta tudi z antikviteta mi, Iahko sta pripadnika političnih struj in se nategujeta za politično prevlado, lahko sta primitivna tajkuna, ki drug od drugega zahtevata provizijo. In ne nazadnje lahko sta borzna posrednika, ki pod mizo trgujeta z delnicami nafte, plina in premoga.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

 »Distanca je pravzaprav povsem reducirana oziroma stopnjevana do popolne fizične bližine, ki preseže mentalni pomen in se manifestira v skupaj doživetih energijah, ki povsem izrinejo posredovane znake.« Peter Rak, Delo, 26.6.2012

»Z eruptivnostjo, izjemno življenjsko silo, v kateri se v edinstveni kombinaciji prepletajo »odbit« vitalizem, svojstvena ljubeznivost in nežnost, celo milina, je Mandić sijajen primer igralca, ki je povsem spontano, brez posebnih naprezanj in strategij, tudi performer, skratka je človek, ki bi mu Grotowski nedvomno podelil naziv »svetega igralca«. Predstava zahteva velik psihofizični napor, vključno z norim »derviševskim« plesom, pri katerem za Mandićem ne zaostaja Robert Waltl, ki vrtincu bombaževih polj dodaja paleto drugih emocij, predvsem zbeganost, negotovost in strah, pa tudi upanje.« Peter Rak, Delo, 26.6.2012

»Koltèsov zadržek do gledališča kot fingiranega substituta življenja tako v Buljanovi predstavi povsem izgine. In še enkrat o Talumovi industrijski hali: takšni principi znova dokazujejo, da Maribor v letu EPK ne potrebuje centra MAKS, mojstri režije in igre so sposobni mojstrovino ustvariti kjer koli.« Peter Rak, Delo, 26.6.2012

»Predstava se osredotoča na željo po globini, ljubezni, po stiku z nekim Drugim, h kateremu stegujemo roko, ki pa se na drugi strani nenehno izmika. Za izvedbo smo izbrali največji možen prostor, tovarniško halo v Kidričevem, da bi postavili komad, ki je na neki način sinonim minimalistične drame. Imamo dva junaka, ki se nahajata na majhni razdalji, mi pa ju postavimo v hangarski prostor. Prav ta paradoks, ta ambivalentnost je po mojem mnenju značilna za predstavo.« Ivica Buljan, www.zivljenjenadotik.si

»Srečanje s Koltèsom in njegovimi Bombaževimi polji je za vsakega gledališkega ustvarjalca in tudi gledalca nekaj usodnega, posebnega, nevarnega, a obenem čudovitega, očarljivega, ganljivega. Ni naključje, da sem kot Ganeševa kobra kar nekaj časa mamil Ivico Buljana, izjemnega in ob Patrice Chéreau najbolj Koltèsovega režiserja, naj se končno spopade z Bombaževimi polji. In ko sta se temu pridružila tudi Marko Mandić in Robert Waltl, sta tej predstavi darovala še  svoji duši in telesi ter se spopadla v usodnem srečanju z upanjem, jezo, strahom, željo, ki te rani in ki je nikoli ne izrečeš. Jo samo bereš v očeh,« Peter Srpčič, direktor MG Ptuj

Gostovanja

16. mednarodni festival sodobnega gledališča Zadar snova, Hrvaška, avgust 2012