Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Intervju Robert Waltl: "Otroci so najboljša in najbolj kritična publika." (Delo, 10.7.2013)

"Otroci so najboljša in najbolj kritična publika." Intervju z Robertom Waltlom, direktorjem s Križevniške ulice, ki otrokom pomaga odkrivati lastne tajne svetove. 

Robert Waltl je glavni šef Mini teatra, ki je, kot pove, nastal iz vizije, ki je bila na začetku utopija. Začel je kot igralec, gledališče pa je sanjal od nekdaj. Je glavni krivec za Dan križevniškega soseda in za to, da so meščani in meščanke sploh izvedeli, kdo vse je živel na tej čudoviti ulici v središču mesta.

Festival Mini poletje se je že začel, gre za enega najbolje organiziranih otroških festivalov v mestu, zagotovo pa traja najdlje, saj bo najmlajše razveseljeval vse do 1. septembra.

Ko smo začeli, se v Ljubljani še ni dogajalo toliko kot zdaj. Če je pokojni Primož Lorenz želel spodbuditi zanimanje za stari del mesta skozi glasbo, sem sam želel oživiti in odkrivati ljubljanska dvorišča, atrije in trge s prireditvami za najmlajše in jim ponuditi možnost, da slišijo predstave v jezikih, ki jih ne razumejo in ne poznajo. S tem se učijo odprtosti, tolerance, kozmopolitizma. Kljub vsakoletnemu zmanjševanju sredstev za festival, poskušamo ponuditi res dober program.

Poleg predstav Mini teatra bodo letos na sporedu tudi gostujoče predstave s Češke, Slovaške, Madžarske, Belgije, Bosne in Hercegovine, letošnji festival Mini poletje v Ljubljani pa ob vstopu Republike Hrvaške v Evropsko Unijo skozi predstavitev njihovih igralcev, predstav, avtorjev in drugih gledaliških ustvarjalcev še posebno posvečamo predstavitvi hrvaške gledališke in lutkovne umetnosti za otroke. Predstave bomo igrali tako v Mini teatru na Ljubljanskem gradu in na Križevniški ter tudi v Domu starejših občanov Tabor in v ljubljanski Drami.

Katero predstavo s festivala bi posebno poudarili?

Letošnji festival je predvsem v znamenju Hrvaške. V Mini teatru smo leta 1999 začeli ustvarjati predstavo Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča, Ivane Brlić Mažuranić, ki jo imenujejo kar hrvaški Andersen. V vseh teh letih so z nami sodelovali številni umetniki, od režiserja Ivice Buljana, igralcev Ane Karić, Senke Bulić do glasbenikov iz rock skupine LET 3 in TBF, Tamare Obrovac ter likovnih umetnikov Slavena Tolja, Tine Gverović, Ive Matije Bitange. Naše predstave redno igrajo na hrvaških odrih v večini mest, sam pa sem režiral v gotovo vseh hrvaških gledališčih. Od 1. julija smo spet v isti skupnosti, in to slavje nadaljujemo s predstavljanjem hrvaškega gledališča na letošnjem Mini poletju.

Kakšno občinstvo so otroci? Kaj vse ste o njih odkrili v teh 15 letih Mini teatra?

Obstaja že ustaljeno mišljenje, da so otroci najboljša in najbolj kritična publika, ki ji je težko podtakniti nekak dogodek. Mini teater je zamišljen in ustvarjen za to, da bi otroci, ki vstopajo v življenje, vpijali umetnost skozi igro, pravljice in pripovedke, z lutkami, umetniško besedo, glasom igralca, sliko in glasbo. V sebi poskušam ohraniti tisto otroško navdušenje, vzhičenje, ki sem ga občutil, ko sem kot otrok gledal predstave.

V gledališču se otrok uči odkrivati lastne skrite svetove, ne le umetniško nadarjenost, tam opazuje tudi motorične spretnosti in potencialno tehnično inovativnost. Ponosen sem, da smo Mini teater postavili v službo nekega posebnega čara, kakršnega je z njim dobila Ljubljana. Ne samo da vso sezono igramo predstave, ampak tudi poleti, ko je mesto pravzaprav polno, tako turistov, največ pa seveda domačinov, ki niso dva meseca na počitnicah zunaj doma. Takrat na ulice in na naši znani lokaciji na Gradu in na Križevniški prihajajo igralci, lutkarji, voditelji ustvarjalnih delavnic in mesto začne kot v koncentričnih krogih dihati v ritmu gledališča.

 

Pred tremi leti ste Mini teater preselili na Križevniško ulico, zaživel je tudi Dan Križevniškega soseda. Prejšnjo soboto je bil zelo dobro obiskan, nas pa zanima tudi zgodovina te čudovite ulice. V njej je živelo in ustvarjalo veliko znanih slovenskih kulturnikov. Mi lahko poveste malo več o tem?

Že ko smo z mojim, Ivičinim (Buljan) in denarjem norveškega finančnega mehanizma, ob podpori donatorjev na Križevniški začeli graditi nov Mini teater, sem začel raziskovati to ulico. Najprej sem se lotil zgodovinskega raziskovanja, kdo sploh je živel na tej ulici in odkril fantastične podatke.

Na tej ulici je živelo, delovalo ali ustvarjalo cel kup za nas Slovence pomembnih osebnosti, od Prešerna, Kosovela, Linharta, Valvasorja, kemika in nobelovca Preglja, do slikarja Jelovška, kiparja Robbe, tukaj se je sestajal Prešernov krog; v hiši njegovega mecena in prijatelja Blaža Chrobatha in njegove hčere Luize Pesjakove so se družili Matija Čop, Andrej Smole, ki je bil nekaj časa tudi lastnik znamenite gostilne na vogalu Vitez, tukaj je služila Ana Jelovšek, mati Prešernovih otrok. Fasciniran sem bil zaradi Zoisovega krožka in celega kupa ljudi, ki so zahajali v njegovo veliko palačo. Od papeža, ko je davno nekoč obiskal Ljubljano, in je spal v Zoisovi palači, do Metternicha, ki se je udeležil znamenitega ljubljanskega kongresa Svete alianse. Po bivanju in pogostitvi v Zoisovi palači je zapisal, da je bila njegova žena grda kot sedem smrtnih grehov, prav tako pa tudi njuni otroci.

In kdo vse tam živi danes?

Danes na Križevniški še vedno živimo zelo ustvarjalni in zanimivi ljudje, naj omenim samo zakonca Urbana in Heleno Koder, pa skladatelja Alda Kumarja, kostumografa Alana Hranitelja, igralsko pevski par Zorana Predina in Barbaro Lapajne, glasbenika Izaka Koširja, več mladih arhitektov in designerjev, tukaj ustvarja slikarka in pevka Neca Falk. Smo tudi večnacionalna ulica, tukaj živi japonska družina, imamo sosede iz Afrike, iz nekdanjih jugoslovanskih republik in staroselce, ki tukaj živijo že generacije. Predvsem pa smo se tukaj našli tisti, ki želimo dati ulici še nekaj več kot samo starinski šarm in poletni hlad, ki ga ponuja ulica.

Kaj je tisto, kar ji daje svoj čar?

Predvsem njena majhnost, srednjeveško-baročni videz, v katerega pa smo z drevjem, cvetjem in klopmi, kjer lahko preberete zgodovino naše ulice ali citate iz predstav Mini teatra in samokolnicami z zelenjavo, dali pridih pravega rajskega vrta, kjer ljudje radi posedajo, verjamem predvsem zaradi izjemne energije, ki jo naša ulica ima. Ni naključje, da je naseljena že vse od rimskih časov. Ljudje dobro energijo še kako prepoznamo. Verjamem, da je pomemben motivator ulice program Mini teatra, kjer ustvarjamo umetniške dogodke tako za otroke kot tudi za odrasle. Ulica je zaprta za promet, mirna in ima čudovite vizure, najlepši je gotovo pogled skozi ulico na Šentjakobsko cerkev na drugi strani Ljubljanice.

Eden domiselnih projektov so bile tudi predstave, ki so rasle iz samokolnic. Lahko poveste malo več o tem?

Pred dvema letoma, ko smo prvič postavil samokolnice, smo se odločili, da bo v njih posajena trava. Ulica je ozka, z malo svetlobe in zdela se mi je domiselna urbana intervencija s tem travnikom v »karjolah«. Ko sem se letos spet pripravljal na nasaditev, sem v smislu iniciativ o urbani pridelavi hrane, samopreskrbi v mestu, začel razmišljati o zeliščih in dišavnicah, ki bi jih nasadili v te naše »karjole« in ulici poleg zanimivega rastlinja in rož, dodali še vonj zelišč. K zeliščem in dišavnicam smo dodali kamne iz Save in na njih napisali citate iz nekaterih naših otroških predstav, ki jih igramo v Mini teatru. Dodali smo še določene elemente, ki so značilni za te predstave, kot je, recimo, pogrnjena mizica iz Mizice pogrni se. Moj nečak Ivan, ki ga zanima oblikovanje, se je zelo potrudil in je s pomočjo Nece Falk čudovito poslikal samokolnice in nastale so povsem nove zgodbe, ki hkrati vabijo na ogled naših lutkovnih predstav.

Se vam zdi, da je kakšna ulica še posebno neizkoriščena? Katero bi z veseljem spravili nazaj v pogon, v kulturniško kolesje?

Zadnja leta sem se predvsem navezal na levi breg Ljubljanice, ljubljanski »Rive gauche«, kjer mislim, da se bomo sosedje v prihodnje še bolj povezali in naredili eno pravo umetniško četrt, od Križevniške, prek Salendrove in Novega trga vse do Židovske ulice, kjer si v prihodnosti želim poudariti tudi življenje Judov v Ljubljani in postaviti kakšne vizualne intermedijske intervencije. Verjamem, da bodo ljudje presenečeni, koliko judovske tradicije se pretaka po naši krvi. Na Židovski so sicer zelo aktivni predvsem v BiKofeju, kjer razmišljajo podobno kot mi, in verjamem, da nam bo skupaj uspelo pripraviti še zanimive akcije. Seveda tam brez pomoči Irene Woelle in Vuka Čosića ne bo šlo.

Kako bo videti prihodnjih 15 let Mini teatra? In Križevniške ulice?

Mini teater bo nadaljeval svojo misel: mlado občinstvo bomo še naprej vodili v svet umetnosti na način, da pri nas lahko vidijo najboljše igralce, lutkarje, vizualne umetnike in glasbenike; da tako pridobijo visoke kriterije, ne samo kot opazovalci in konzumenti dogajanja, ampak tudi kot bodoči kreatorji. Želel bi si, da se energija Križevniške, z našim drevjem, klopmi, glasbo, predstavami na odprtem, razlije po celi četrti.

Tudi na Delo, 10.7.2013.