Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Mednarodna poslanica mojstra Eduarda Di Maura ob Svetovnem dnevu lutk 2014

Lutka izvira iz ene najbolj prvobitnih in izvirnih oblik umetnosti: iz igre, in ne iz upodabljanja svetega, kot so včasih verjeli. Lutkarstvo se je rodilo iz neke vrste nastopa, ki je objektiven, spontan in transparenten in je počasi, organsko postajalo vedno bolj kompleksno, ko je posvajalo različne oblike in vsebine.

Zaradi njene transgresivne narave so se mnogi kralji, vladarji, emirati, carji in vse ostale oblike izkoriščevalske moči bali lutke in so jo prepovedovali, kar pravzaprav ne preseneča. Ta lik iz lesa in blaga je seveda ljubek in slikovit, vendar pa ima hkrati tudi izostren talent za obsodbo in kritiko, spretno lahko uporablja sarkazem, ironijo in humor, natančno odmerjeno in z bodečim učinkom.

Morda je najstništvo tisto življenjsko obdobje, ko se najlažje identificiramo s to starodavno umetnostjo, saj prav v tem obdobju mladi ljudje v sebi nosijo enako energijo, okrašeno z nekaj strastne neodgovornosti. Na stvari, ki jih obožujejo, obsojajo ali kritizirajo se odzivajo enako strastno. Morda si s tem lahko razložimo, zakaj so prav mladi tisti, ki zavzamejo stališče in namerijo svoje puščice v svetovne medije, ki sprevračajo bistveno v banalno in si izmišljujejo izgovore za nevredne.

Naše gledališče že več desetletij posveča dobršen del svoje pozornosti prav najstnikom – z odpiranjem tem, ki jih zanimajo in s spodbujanjem, naj uporabijo lutke, da bi izrazili, kar jih zadeva, kar se jih dotakne. Zato seveda tudi oni sami načenjajo tabu tebe kot so nasilje, mafija, alkoholizem, korupcija, mladostniška nosečnost, osamljenost in številne druge, s vsemi pa se soočajo odkritosrčno in brez zadržkov.

Lutkarstvo je sposobno, in prav je tako, dati navdiha njihovi kreativnosti – skozi branje, študij, raziskovanje in eksperimentiranje z novimi formami v svojih produkcijah iščejo lepoto in harmonijo in nikoli ne pozabijo, da v njihovem odnosu z lutkovnim gledališčem mora obstajati kompromis.

Kompromis je beseda mnogih pomenov. Mene opomni na našo odgovornost, da razumemo svoje pravo mesto v svetu, da se zavedamo, kakšen je naš položaj, ko smo soočeni z mnogimi primeri zlorabe moči v samem srcu današnje družbe – kdo so danes kralji, kje so vladarji, šejki. Danes ne sedijo več na prestolih okrašenih s fino brušenimi dragimi kamni, raje ostajajo skriti, tako da jih nihče ne more jasno definirati. Posedujejo komunikacijska sredstva, ki jih lahko razkrijejo ali pa zakrijejo, kakor jim najbolj ustreza. Tak kralj je stvar s tisoč glavami, to je pokvarjen in neusmiljen neoliberalizem; ti carji so multinacionalne korporacije, ki povečujejo svoj dobiček in svojo moč, ne da bi se sploh ozirali na uničevanje planeta in življenj.

Lutkarji s celega sveta, postavimo se po robu krutosti, neenakosti in nepravičnosti! Obtožimo jih, uporabimo neskončne tehnične in estetske možnosti, ki dajejo obliko najbolj ekspresivni izmed osebnosti – lutki – podarimo ji strasten in goreč jezik ter pokažimo in opozorimo, da si mladi, ožigosani kot premalo ambiciozni, prizadevajo za razvoj boljšega in bolj humanega sveta.

Eduardo di Mauro (2014, Teatro Tempo, Venezuela)

 

Eduardo di Mauro (rojen aprila 1928, Cordoba, Argentina)

Njegova zgodba je tesno povezana z zgodbo njegovega dvojajčnega dvojčka Hectorja Di Maura, saj sta oba razvila strast do sveta lutk, ki sta ga tudi skupaj razvijala. Skupaj s svojima ženama Lauro de Rokha in Rachel Venturini sta ustanovila društvo La Pareja (Par). Na začetku sta navdih črpala pri velikih lutkarjih, ki so ustvarili precejšen del dramatike za lutke, med njimi so Javier Villafańe, Pedro Ramos, César López O’Cón.

Prispevek bratov Di Mauro je prikaz, kako je z organizacijo, dobro voljo in vztrajnostjo mogoče spremeniti pretežno bohemsko in amatersko aktivnost v resen poklic, ki ima prihodnost in dober status. Leta 1960 sta se udeležila svetovnega festivala v Bukarešti (Romunija) in izmed na desetine društev iz celega sveta dobila tretjo nagrado. Temu priznanju je sledila turneja po socialističnih državah, kjer sta lahko od blizu spoznala prednosti stalnih gledališč. Zaradi tega se je Eduardo trdno odločil, da tudi za lutke odpre podobne prostore, ki bi temeljili na služenju družbi in ki bi imeli možnost podpore državnih sredstev ter bi s tem sistematizirali izvedbo dejavnosti. Tako je ustvaril stalne delovne pozicije v mestih kot so npr. Tucuman, Misiones, Mar del Plata, Tunja, Bogota, Barinas, Merida, San Cristobal in Guanare.

Seznamov njunih nagrad in priznanj je za celo knjigo, ampak Eduardova trajna pomembnost izhaja iz njegove sposobnosti, da prevede misli v dejanja, vehementno podaja svoje ideje, podpira kolege pri njihovih načrtih, polni sobe z navdušenimi otroki, ki so neutrudno delali, vedno daje prednost nepriviligiranim ter širi svoje ideje in delovanje na forumih in konferencah po celem svetu.

Njegova skupina TEMPO in latinsko ameriški Lutkovni inštitut, ki ga trenutno vodi Maritza Peńa, sta situirana v mestu Guanare in bi lahko bila vzornika lutkarskega sveta. Na pročelju stavbe piše: »Za umetnika je umetnost služenje, za državo je obveza, za ljudstvo pa je neodtujljiva pravica.« Menim, da je ta stavba tisto, kar ohranja in bo ohranjalo ogenj strasti in ljubezni do lutke.

Daniel Di Mauro