Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu lutk

Svetovni dan lutk – 21. marec 2005

Mednarodna poslanica, ki jo pošilja Dario Fo (Italija),

Nobelov nagrajenec za literaturo 1997

Marionete, ročne lutke in sečne lutke spadajo med najstarejše umetniško izražanje v naši kulturni zgodovini. Gledališke in literarne korenine dramskih umetnosti v vsaki civilizaciji lahko povežemo z lutkovnim gledališčem, ki se je skozi stoletja razvijalo na različne in najbolj nenavadne načine.

Dokaz za to je preprost pregled različnih zvrsti lutk, ki so se razvile v obdobju srednjega veka – od religioznih in misterioznih prikazovanj do posvetnih prizorov s raznimi figuricami, marionetami in govorečimi kipci. 

Vselej sta se standardno in lutkovno gledališče močno prekrivala in si med seboj podajala različne oblike izražanja. V srednjem veku na primer se je močno spreminjala maska, ki je črpala navdih pri likih iz različnih okolij.

Posebno zanimivost lutkovnega gledališča predstavlja element komičnosti, še zlasti pri marionetah: vselej je velikopotezen, paradoksalen, inteligenten in učinkovit. Komični element oblikuje svoje izražanje ne le z gibi, ki predstavljajo edinstven in prvobiten način sporazumevanja v tovrstnem gledališču, pač pa tudi z izrazoslovjem, gledališkim ozadjem in scenografijo. Pogosto se to izražanje spreobrne v divjo in pretirano družbeno kritiko, čeprav to ni njegov osnovni in končni namen.

Same lutke predstavljajo sintezo igralca, pa naj gre tu za oblikovanje iluzije giba ali pa za izražanje čustev. Poleg tega pas v lutkovnem gledališču vsi načini gledališkega izražanja združijo v en sam intenziven in bistven jezik.

Zato torej menim, da je lutkarstvo neverjeten vir navdiha. Tako pri marionetah kot pri slikarstvu se moja čustva enako odzivajo, pa naj gre za blok v kreativnosti ali pomanjkanje storilnosti; vselej sežem po racionalni rešitvi in ustvarim niz marionetnih prizorov, ki služijo kot okvir ali osnutek za mojo sintezo. Prav tako dosežem sintezo tudi s tem, da marionete oblečem, ustvarim scenografijo in dramski zaplet  - tako vse ostalo preprosto izgine.

Marionete so vedno bile in vedno bodo prisotne v mojem ustvarjalnem življenju. Seveda imajo pri tem veliko zaslugo predvsem moja Franca, saj so lutke njena družinska tradicija, ki jo uspešno in z užitkom ohranja. Naj čisto mimogrede omenim, da je v določenem obdobju svoje zgodovine družina Rame vodila zelo veliko in zelo uspešno lutkovno gledališče, v tradicionalnem gledališču pa je bila ta družina aktivna preko šestdeset let. Jaz lutke in marionete uporabljam od začetkov svoje gledališke dejavnosti. Začel sem s predstavo Grande pantomima con pupazzi piccoli e medi, kjer polovico likov igrajo marionete. Moja zadnja izkušnja je lutkovna predstava, ki sem jo na oder postavil skupaj s Franco Rame in Giorgiom Albertazzijem: Il diavolo con le zinne.

Za konec bi vas rad spomnil, da v primeru Velike pantomime nismo uporabili le lutk temveč tudi marionete, ki so znane pod imenom catalanas, pa še druge ogromne figure, visoke preko tri metre. S tem smo dokazali, da je mogoče z neupoštevanjem enotnosti gledaliških pravil o oblikah izražanja ustvariti dragocene gledališke vrednote; le-te so proti pričakovanjem presenetile celo tiste izmed nas, ki smo sodelovali pri snovanju ideje.

Kot ste gotovo že dojeli – jaz ljubim lutke. Svetovni dan lutkarstva, ki ga organizira UNIMA mi nudi priložnost, da izrazim veselje, ki ga umetniki in ustvarjalci čutijo prav vsak dan po vsem svetu, ko na tak ali drugačen način ustvarjajo v svetu lutk.

 

(Op: Franca Rame je Fojeva žena in partnerica.)