Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Film napeto preučuje ksenofobijo v sveže združeni Nemčiji ter nasilne nemire v Rostocku leta 1992 z vidika treh zelo različnih likov. Mladega Stefana, ki podvomi v dejanja neonacistične skupine, ki ji pripada, azilantke Lien, ki se je ustalila v Nemčiji in se v situaciji, ko je azilna hiša napadena sprašuje o smislu bivanja v Nemčiji. Domov ne more, v deželi kjer prosi za azil očitno ni zaželjena. V tem zapletu samoizpraševanj se znajde tudi Stefanov oče, ambiciozni lokalni politik, ki do trenutka, ko na televiziji uzre lastnega sina med mladimi in podivjanimi neonacisti, v napadu na azilno hišo, sploh ne ve kaj se v resnici dogaja z njegovim sinom.

Film je razdeljen v dvanajst ur enega dneva, v katerem se Stefan izgublja v začaranem krogu nasilja. Skoraj dve tretjini filma sta posneti v črno beli tehniki, in ravno ta, v gledalcu ustvari občutek naraščajoče napetosti. Črno beli film pušča vtis dokumentarnega filma, ki se v trenutku prelevi v realnost oziroma v barve, ko se neonacistična skupina odloči napasti azilno hišo v Rostocku. Napad je prikazan ekstremno realistično in zelo pretresljivo, skoraj nedoumljivo. Sovraštvo, agresija in besnilo, so strnjeni v hitrih kadrih, od Stefana, do podivjanih neonacistov in azilantov, ki v strahu pred smrtjo beže na streho. Napetost poveča tudi čustvena stiska očeta, ki pred azilno hišo išče sina ter šokiran in brez besed ugotavlja, da je sina najverjetneje izgubil med tem, ko se je odločal med kariero in njim. Azilantka Lian pa filmu  dodaja dimenzijo človeške bolečine medtem, ko išče svojo novo identiteto, a očitno na napačnem kraju in napačnem mestu ki sta ga empatija in ljubezen do sočloveka povsem zaobšli.

Čeprav so se dogodki odvili leta 1992 lahko film močno povežemo z današnjimi dogodki ter današnjo nestrpnostjo tako med mladimi kot tudi odraslimi v odnosu do migrantov. Zgodba pretrese do kosti, saj daje občutek, da se zgodovina ponavlja, da so sovraštvo, nestrpnost in fašizem kot ideologija še kako prisotni. Da se je vse skupaj le potuhnilo za nekaj let, v bistvu pa je vse skupaj ves čas tlelo. Filmska zgodba boli tem bolj, ker prikazuje sovražnost, ki nima starostne omejitve, ko je seme zasejano, se samo še bolj podivjano razrašča njegov plevel. V tem primeru predvsem med mladimi.

Film v teh dvanajstih urah odlično prikaže nestrpnost med mladimi in državljani Nemčije. Med tistimi, ki so za begunce ter tiste, ki so proti. Spopadi med neonacističnimi bandami se dogajajo tudi na medsebojni ravni, saj gre za oblast in prevlado tudi med njimi. Seveda pa ne smemo pozabiti omeniti, da na samem začetku filma eden iz med Stefanovih prijateljev naredi samomor. Le ta samomor Stefana močno prizadene. Tudi v tem delu filma lahko vidimo kako je nekaterim vseeno za življenje njihovega prijatelja, medtem, ko ga Stefan ne more preboleti. In ravno ta smrt v njemu prebudi dvome o smislu sovraštva. Prepričan je, da je kriv za prijateljevo smrt, ker ga je povlekel za seboj v pekel iz katerega nima niti sam več izhoda, saj se napad na azilno hišo bliskovito približuje. Pretresajo ga dvomi, a se žal v ključnem trenutku odloči za sodelovanje, kajti vpliv prijateljev je premočan, daje mu lažni občutek moči, s katero misli, da bo lažje prikril žalost ter slabo vest ob izgubi prijatelja in se tako obenem na nek način uprl tudi svojemu očetu.

Izjemni, mladi igralci v filmu prikažejo čustva in mišljenje neonacistov tako prepričljivo in dobro, da se lahko prav vsak, močno zamisli o današnjem stanju nestrpnosti, ki je prisotna skoraj na vsakem koraku. Film je namenjen vsem generacijam saj vzpodbudi zelo močno razmišljanje o tem kaj je prav in kaj ni in ali si res želimo živeti v takem svetu?! Gledalca film zares močno zadene ter mu trajno ostane vtisnjen v spomin.

Film je absolutno vreden ogleda ter si zasluži oceno 5!  

Gašper Stražišar