Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Kratek vodnik skozi razstavo Moč in nemoč umetnika Seijija Kimota

„Moč in nemoč“ - Umetnost in holokavst

Razstava v okviru 2. Festivala strpnosti v Ljubljani

V četrtek, 25. februarja, se bo v okviru 2. Festivala strpnosti v Ljubljani ob 18.00 v ljubljanski Mestni hiši (Mestni trg 1) z razstavo Moč in Nemoč predstavil svetovno priznani in uveljavljeni japonski umetnik Seiji Kimoto. Kimoto, ki se je leta 2012 že predstavil tudi v Zagrebu (v okviru 6. Festivala tolerancije - JFF Zagreb), se bo v sklopu 2. Festivala strpnosti Ljubljani predstavil tudi z novimi skulpturami, pripravljenimi posebej za pričujočo razstavo. Razstava bo vLjubljani na ogled do 28. marca 2016.

2. Festival strpnosti v Ljubljani poteka v organizaciji Mini teatra in Judovskega kulturnega centra Ljubljana v sodelovanju z nosilcem projekta Festival of tolerance in lastnikom blagovne znamke Udruga Festival suvremenog židovskog filma Zagreb.

V nadaljevanju si preberite kratek vodnik skozi razstavo Moč in nemoč umetnika Seijija Kimota

Umetniška razstava kot spomin na holokavst in na vse zločine proti človečnosti

Ali obstaja kakšen most ali povezava med umetnostjo in človeško samovoljo?

Ali lahko umetniško delo res pokaže, kaj so ljudje sposobni storiti LJUDEM, če ne ustrezajo njihovi ideologiji, če se nočejo podrediti ali če je zločin enostavno legaliziran? Ali ima umetnost sploh možnost s pomočjo slike jasno pokazati človeško dostojanstvo v eksistencialnih mejnih izkušnjah?

Vprašanje je, če delo na ohranjanju spomina, razen informacij in dokumentacije, potrebuje še dodatno POT, zaradi spoštovanja dostojanstva žrtve in preprečevanja pozabe.

Na to vprašanje ne bo mogoče najti splošno veljavnega odgovora. Odgovor lahko najdemo v izkušnji, ki nam pravi, da očitno samo informacije v okviru pouka in medijev niso zadostne za preseganje kognitivne ravni in za prebujanje globljih plasti človekove zavesti. Očitno je nujno še dodatno sredstvo za prenos dejstev. To “prenosno sredstvo” bi lahko bilo umetniško delo.

Možno je, da umetniško delo ima to moč, da iz pozabe prikliče sence tistih, ki so trpeli, ki so jih mučili, poniževali in ubijali. Če se doseže, da opazovalec obstane v tišini, da se prostor in umetniško delo stopita v simbiozi, potem bi bilo možno, da SENCE dobijo nazaj svoje DOSTOJANSTVO.

Na teh najbolj groznih mestih uničevanja, plinskih celic in krematorijih, ki so v številnih spominskih mestih ohranjeni, se je čas ustavil in ne gre več naprej; skulptura „ZASTOJ“ takemu stanju podaja tudi SLIKO.

„To kar so pretrpeli tisti, ki so morali hoditi skozi te prostore, mi danes ne moremo dojeti. Nimamo grobov, na katerih bi jih lahko častili. Vse, kar lahko naredimo, je, da se za trenutek ustavimo in mislimo nanje na tem mestu obupa. Tudi z drugimi skulpturami, ki so razstavljene v „zapuščenih prostorih smrti“, kjer smo obstali nemočni v lastni grozi, nam poskuša umetnik z upodobitvami ljudi dati OPORO – OPORO NAŠEMU SPOMINU“.

Skulpture, ki so tu razstavljene za določen čas, niso PODOBE, marveč SIMBOLI, ki nam odpirajo/nudijo možnost, da sredi grozot najdemo mir in se povežemo z ljudmi, ki so jih mučili.

„ Tomoramorazumetitudikotopozoriloinapel, kistavresnicinamenjenacelotnemučloveštvu“.

Še nekajseodražavskulpturahumetnika: kdornatančnoopazuje, boodkriltudiznakeodpora. TojeODPOR, kiživitudi vnajglobljemPONIŽEVANJU, in sicer vMOČInavideznoNEMOČNEGA, kitriumfiranadKRIVDOinjokončnopremaga; odpor, kizbujaupanjezačloveškovčloveku.

Besedilo : U. Kimoto s citati od A. Bennemanna in A. Markmillerja