Avtor:
Bernard - Marie Koltès

Prevod:
Suzana Koncut

Režija:
Ivica Buljan

Igra:
Robert Waltl

Scenografija:
Slaven Tolj

Glasba:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Fotografije:
Miha Fras

Produkcija:
Mini teater, ARL Dubrovnik in Novo kazalište Zagreb

Premiera:
December 2009

Predstava traja 60 minut

Re - make predstave iz leta 2000 ob 20 - letnici smrti B.M. Koltèsa - V monologu se usoda govorca vrti okoli tem, ki so avtorju besedila najljubše: samota, iskanje lastne identite, sanje o boljšem in lepšem življenju, izključitev iz družbe, nezmožnost izražanja zahtev in nezmožnost upreti se želji.

O predstavi

Koltèsov opus se po njegovih lastnih besedah začenja z Nočjo čisto na robu gozdov iz leta 1977. To besedilo na videz ustreza temu, kar se v sodobnem gledališču označuje kot monolog. A tu ne gre za običajni monolog, ampak prej za solilokvij, kvazi-monolog, govor, namenjen nekomu, ki ne odgovarja. Osamljen moški na ulici, v dežju govori drugemu moškemu, mladeniču, katerega obstoj se nam ne zdi vprašljiv. Od njega noče ničesar, če pa že kaj hoče, je prošnja hkrati tako silovita in zmedena, da je skoraj svoje lastno zanikanje. Ni akcije, ni odgovora, strukturo besedila določajo pojemanja in izpadi govorčevih misli. Ob tem pa je nemogoče, da gledalec v tej prošnji ne bi zaznal nečesa mračnega.

V besedilu najdemo vse, kar bo kasneje kasneje postalo razpoznavni znak veličine Koltèsovega pisanja. Najprej lik, ki je v svoji samoti, želji po Drugem, prošnji po ljubezni podoben samemu piscu. Nato izključenost, nasilje, strastno hrepenenje po odnosih, ki ne bi bili zgolj denar in seks. In nazadnje neponovljivo ravnotežje med govorjenim in pisanim jezikom. Gre za bistveni poskus kvazi-monologa, v katerem se zariše pomen monologa za celotno Koltèsovo delo. To je tudi prvo besedilo, ki ga je avtor sam želel objaviti.

Paradoksalna zgradba: besedilo se zvrsti v eni sapi, brez ostrih ločil, kot bi hitrost govora onemogočala vsak nezavedni ali miselni premor. »Govorjenja« ne poganja noben zunanji dogodek, kakor da bi vsak poseg zunanjega sveta lahko samo vznemiril tok govora. Diskurza paradoksalno ne ritmizirajo različne teme ali govorna dejanja, ki bi se razlikovala in v diskurzivnem toku označevala »trenutke«. Kako je mogoče artikulirati takšno besedilo, v katerem je edina oporna točka naslavljanje na nespremenljivega »ti«? Vendar pa je ta »ti« slabo zamejen, brez identitete, brez jasno nakazanih lastnosti, »ti«, ki je čisti, kvazi-abstraktni odnos z Drugim. Artikulacija teksta se zastavlja kot problem za igralca. Glasbena zgradba. Fuga. Problem se začne razjasnjevati, če se spomnimo, da Koltès nikoli ni daleč od glasbenega pisanja.

Uvertura v Noč čisto na robu gozdov postavi osnovne teme, ki jih srečujemo v vseh posameznih delih besedila. Med te teme so vloženi motivi, za katere je značilno, da se navezujejo na individualno govorčevo izkušnjo. Teme: najprej dež, tematika nenehnega nelagodja: dežuje do zadnje vrstice (… in kar naprej ta dež, dež dež …), neprestano se omenja dež, ki je element grdote, morda tudi bolečine. Nato sovražna prisotnost drugih, kretenov, ki visijo naokrog. Ti kreteni bodo ves čas tu, kot »francoski kreteni«, ki se na koncu spremenijo v »bordel«, splošno oznako za grozo, ki obkroža govorca.

Tema sobe: iščem sobo, ker se k meni ne da. Soba, podoba bega pred zunanjim svetom, dežjem in kreteni, podoba mesta, kjer bi se bilo mogoče pogovarjati, biti z drugim, ga ljubiti, kdo ve? Soba in nostalgija, ki jo zbuja, zavzemata prve štiri strani: ta soba je nedosegljiva, kakor tudi podoba bega. Kajti »jaz«, ki v tem besedilu govori, je v prvi vrsti tujec. In tema tujca se od trenutka, ko ga »ti kreteni od Francozov« vidijo, kako se umiva in »daje piti svojemu tiču«, ponavlja skoraj na vsaki strani. Nazadnje tema srečanja, tistega »ti«, ki stoji »meni« nasproti. Ta ti bo polagoma vendarle dobil natančnejše poteze »ne preveč močnega … srčka«. Kasneje v besedilu najdemo »zajčke, prave mamine sinove«, zajčka, ki bo na zadnji strani postal »kakor angel sredi vsega tega cirkusa, in tukaj si ti, rad te imam«. S tem lahko povežemo vzporedno temo sindikata na mednarodni ravni, sanj o bratstvu, ki ni niti politično niti sindikalno. In nato nenadoma tema hrepenenja po drugem, po svetlolaski ali po dečku, ki se je nenadoma pojavil na uličnem vogalu.

Motivi: to so poročila, v prvih dveh in v zadnjem govorec nastopa kot žrtev, v drugih pa zgolj kot gledalec, vendar kot zaprepaden in občutljiv gledalec. Kot bi odsekal prekinjeno hrepenenje po lepem dekletu z očmi, ki se bleščijo, »kot bi si lahko samo zamislil«, in ki ga vabi, naj gre z njo »lovit podgane«. Kot nasprotje ljubezni do Mame, obljubljenega dekelta z mostu. Nato še zgodba o ženski, kurbi, ki se je na pokopališču nažrla zemlje, ker je hotela umreti. In še o eni kurbi, ki je skozi okno zmetala obleko svoje stranke, da ji ne bi mogel plačati. Vsi motivi žensk govorijo o ljubezni, sovraštvu, smrti, potlačenosti. Smrt je že tu, nori vojaki, general iz Nikaragve, ki pobija ptice, da bi jim preprečil leteti, in njihova žrtev je ubogi govorec.

Finale: epizoda s starkino pesmijo je uvod v finale, kjer se v golem naštevanju brez kakršne koli vzročno-posledične povezanosti srečujejo in prepletajo teme in motivi. Dekle v spalni srajci, kurbe in pokopališče, golobice, ki vzletajo nad gozd, in vojaki, ki streljajo nanje … mama, tovariš in dež, kar naprej ta dež, dež, dež, dež …

O avtorju

Francoski dramatik in pisatelj Bernard-Marie Koltès (Metz, 1948 - Pariz, 1989) velja zaradi tematike, ki jo obravnava v svojem dramskem opusu, za kultnega avtorja francoskega in evropskega gledališča osemdesetih. fascinirala ga je trivialna kultura sodobnega sveta: film, strip in črna kronika časopisov, bil je velik ljubitelj Brucea Leeja, različnih borilnih veščin, televizijskih limonad in Boba Marleya. Odrasel je ob materini strogi krščanski vzgoji, oče, oficir, pa je bil pogosto odsoten. Koltès je veliko potoval po državah tretjega sveta, predvsem po srednji in južni Ameriki ter Afriki, se potikal po marginalnih okoljih,...
Svoje prvo dramsko besedilo Bridkosti je napisal leta 1970. Do leta 1977 je napisal osem dramskih besedil in roman, vendar v tem času nobeno od besedil ni bilo objavljeno. Priznanje kritikov in občinstva je doživel šele leta 1983 z uprizoritvijo dela Spopad črnca s psi v režiji Patrica Chereauja. Na slovenskih odrih so bila uprizorjena Koltèsova besedila: Zahodni privez, Roberto Zucco in V samoti bombaževiih polj.

Dramsko besedilo v obliki monologa v enem stavku Noč čisto na robu gozdov je napisal leta 1977 in ga uprizoril na avignonskem festivalu Off. Prvo slovensko uprizoritev je dramsko besedilo doživelo v režiji Ivice Buljana. Slovensko premiero je spremljal izid treh njegovih besedil (V samoti bombaževih polj, Noč čisto na robu gozdov in Tabataba) v knjigi Koltès v prevodu Suzane Koncut.

V monologu Noč čisti na robu gozdov se usoda govorca vrti okoli tem, ki so avtorju besedila najljubše: samota, iskanje lastne identite, sanje o boljšem in lepšem življenju, izključitev iz družbe, nezmožnost izražanja zahtev in nezmožnost upreti se želji. Kvazi - monolog je namenjen fiktivno prisotnemu sogovorniku. Osamljen moški na ulici, v dežju govori drugemu moškemu, mladeniču. Od njega noče ničesar in tudi če bi kaj hotel, je njegova želja tako silovita in zmedena, da je skoraj svoje lastno zanikanje. V besedilu je prvič dosegel ravnotežje med govorjenim in napisanim jezikom, ki je postalo razpoznaven pečat njegovega dramskega opusa.

Bernard Marie Koltès

1948 : Rojen 9. aprila v Metzu.
1966: zapusti Metz "v starosti med 17 in 18 let".
1968: Pot v Kanado in ZDA (New York)."Eksplodiral sem z 18 leti. Hitro sem pozabil Strasbourg, hitro je prišel Pariz, hitro New York,
1968: Življenje mi je naenkrat skočilo v obraz. Ni bilo etap, nisem imel časa sanjati o Parizu, takoj sem začel sanjati New York. In New York je ‘68 resnično bil neki drug svet.”
1970/71: Grenkobe je napisal in režiral v Strasbourgu. "Prvič sem sam v gledališče vstopil pozno; imel sem že dvaindvajset let. Videl sem predstavo, ki me je zelo pretresla, pozabil sem kaj je bilo, nastopila je velika igralka Maria Casares. Zelo me je impresionirala in takoj sem se lotil pisanja." Študent režije v Šoli Nacionalnega strasburškega gledališča (TNS).
1971: Marš, pijani proces napisal in režiral v Strasbourgu.
1972: Dediščina posneta kot radijska igra z Marijo Casares.
1973: Mrtve zgodbe napisal in režiral v Strasbourgu. Potovanje v ZSSR. 1974:Potuhnjeni glasovi posneta kot radijska igra.
1977: Dramo Salinger v Lyonu režiral Bruno Boeglin. Noč čisto blizu gozdov v avtorjevi režiji prikazana na Avignonskem festivalu."Močan je rez med Nočjo čisto blizu gozdov in zgodnejšimi teksti. Ločuje jih najprej čas, tri leta; tri leta v katerih nisam napravil ničesar in sem mislil, da ne bom več pisal. Ko pa sem začel ponovno pisati, je bilo to nekaj povsem drugega, bilo je drugo delo." 1978:Potovanje v Nigerijo.
1979: Vrnitev v Afriko (Mali in Slonokoščena obala). Potovanje v Gvatemalo." Borbo črnca in psov sem napisal v Gvatemali, v mali vasici, kjer se ne govori niti špansko. Tam sem ostal dva meseca."
1981: Potovanje v New York (4 meseci).
1982: Vrnitev v New York.Krvna veza adaptacija Fugardove The blood knot za Avignonski festival.
1983: Praizvedbo Borbe črnca in psov režiral Patrice Chereau v Theatre des Amandiers de Nanterre.
1984: Potovanje v Senegal.Objavil roman Beg na konju zelo daleč v mesto.
1986: Praizvedbo Zahodnega priveza režiral Patrice Chereau v Theatre des Amandiers de Nanterre. Praizvedbo Tabataba v okviru ciklusa »Upati si ljubiti« na Avignonskom festivalu režiral Hammou Graia.
1987: Praizvedbo dialoga V samoti bombažnih polj režiral Patrice Chereau v Theatre des Amandiers de Nanterre.
1988: Prevedel Shakespeareovo Zimsko pravljico, katero je režiral Luc Bondy. Praizvedbo Vrnitve v puščavo režiral Patrice Chereau v Theatre des Amandiers de Nanterre.
1989:15.aprila umrl v Parizu.
1990: Praizvedbo Roberta Zucca režiral Peter Stein v Schaubuehne v Berlinu.
2000: 31.maja slovensko praizvedbo Noč čisto blizu gozdov režiral Ivica Buljan, izvedel Robert Waltl, v koprodukciji Cankarjevega doma in Mini teatra v Ljubljani. Ob premieri izdana tudi prva knjiga Koltèsovih dram v slovenščini.

 


Predstava je nastala v okviru mednarodnega evropskega projekta »Puppet Nomad Academy 1«, ki ga sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013). Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.