Avtor:
Bernard-Marie Koltes

Prevod v slovenščino:
Suzana Koncut

Prevod v hrvaščino:
Zlatko Wurzberg

Režija:
Ivica Buljan

Igrajo:
Ana Karić, Senka Bulić, Olga Kacjan, Ditka Haberl, Leonora Surian, Pia Zemljič, Tomislav Gotovac, Zoran Prodanović Prlja, Damir Orlić, Galiano Pahor, Niko Goršič, Marko Mandić, Jose, Jakov Gotovac Borčić, Victor Yeldjim, Askhatbek Yusupzhanov, Marin Alvir, Josip Maršić, Tonči Grabušić, Maja Veljak in Nina Simčić

Scenografija:
Vadim Fiškin

Kostumografija:
Ana Savić Gecan

Glasba:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Koreografija:
Victor Yeldjim in Ashatbek Jusužanov

Fotograf:
Petar Kurschner

Produkcija:
Mini teater, Ljubljana in HNK Ivana pl. Zajca, Reka

Koprodukcija:
Novo kazalište Zagreb

Podpora:
Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo, Grad Rijeka, Ured za kulturo Grada Zagreb
V sodelovanju s Francoskim inštitutom Charles Nodier Ljubljana, Francoskim institutom Zagreb in Hrvaško kinoteko Zagreb

Hrvaška premiera:
Junij 2005 - Festival Riječke ljetne noči, Reka

Slovenska premiera:
September 2005 - Festival Ex ponto, Ljubljana

Svetovna praizvedba "La marche"  B.M. Koltesa  v režiji Ivice Buljana.

Koliko ljudi ne bi nikoli ljubilo, če ne bi slišali drugih govoriti o ljubezni.

O predstavi

Dramski teksti B.M. Koltesa, med katere spada tudi Marš in ki predhajajo njegovemu opusu v pravem pomenu besede, se nam postopamo kažejo kot dela iz zelo aktivnega in bogatega ustvarjalnega obdobja mladega avtorja, pri čemer nam po eni strani odkrivajo genezo njegovega književnega sveta, po drugi strani pa so formalno in vsebinsko izjemno zanimivi primeri eksperimentalno zaznamovanega dramskega pisanja. V določenem pogledu jih v časovnem odnosu in kavzalnem smislu zako doživljamo tudi danes: kot predtekst, preden spregovori osebni dramski svet, kot prolog prihodnjega dela, a tudi kot njegovo naknadno branje, nekakšen sežetek, ki nam razširja doživljanje, občutja in smisel Koltesove poetike v funkciji te nove izkušnje in nas vodi do nove stopnje njenega razumevanja. Vendar pa taka dvojna, retrospektivna in prospektivna optika recepcije teh tekstov v izključni funkciji zrele Koltesove dramaturgije ne bi smela preveč vplivati na razumevanje teh del kot povsem samostojnih del.

Tekstovna struktura Marša sledi shemi klasične francoske drame, s prologom in petimi dejanji, enotnostjo kraja in časa, štirimi brezimnimi osebami oziroma dvema funkcionalnima paroma - zakoncema in zaročencema, ki so samo orodje proizvajanja lastne drame, ki nima zunanjega vzroka, ampak je ta tekstu notranji. Avtor tu uporablja dvojno igro: odkriva že obstoječi tekst in ga sam piše. Medtem ko je dialog zaročencev izvorno napisan, pa dialog zakoncev sestavljajo izključno ponavljajoči se fragmenti Visoke pesmi, vzeti iz francoskega prevoda Henrija Meschonica, njegov prevod zaznamuje predvsem to, da zvesto sledi izvornemu hebrejskemu tekstu in se izogiba sledem njegovega naknadnega krščanskega razlaganja. Ta prestavljeni, na novo kontekstualizirani ready-made in izmišljeni dialogi skozi celoten tekst tečejo vzporedno in se šele tik pred koncem drame nekoliko prepletejo, a so vendarle elementi imaginarne identifikacije obeh parov na neposredni in posredni ravni ( literarni, psihični, spolni...), iz katere izhaja dramsko dogajanje. Gledališko prikazovanje uprizarja psihični čas in vzročnosti, njegovo prizorišče pa je zemljevid mentalnega prostora.

Marš se ukvarja z občutljivim predmetom odnosa med moškim in žensko in to v neposrednem izrekanju ljubezenskega diskurza, v času, ki je primeren njegovi tipologiji. Pratekst ljubezenske dialektike med moškim in žensko kot ljubezni-hrepenenja, Visoko pesem, tukaj v dialogih med možem in nevesto, ki se prej kličete kot pa pogovarjata, odlikuje skladnost s svetom, očitnost ljubezni, vedrina, epikurejski mir...

Nasprotno pa se zdi, da par zaročencev doživlja nekakšno ljubezen-strast, ki se izraža sredi nevihte depresivnih vzburjenj, golega besa pri čemer je videti, da osebi postavljata na preizkus vsak delček svojega odnosa, premlevata napačno zvenenje izgovorjenih besed... Kot da je ta ljubezen še prevelika, vse do notranje groze pred nevarnostjo, da se svet zanju končuje, do strahu pred neznanim, ki se razkriva v ljubezni. Če lahko v navedbah svetopisemskega teksta ljubezen razumemo kot kulturno dejstvo, kot to, da se o ljubezni ne bi govorilo, če ne bi bilo kulture v skladu z La Rochefoucaldovo maksimo: Koliko ljudi ne bi nikoli ljubilo, če ne bi slišali drugih govoriti o ljubezni!, pa bo v dialogu med zaročencema psihoanaliza prepoznala simptom nevrotične bojazni. Freudov pojem Angstneurose se izraža s kopičenjem spolne napetosti in z umanjkanjem ali nezadostnostjo psihične obdelave somatskega spolnega vzburjenja , pri čemer se lahko ta pretvori v psihični libido samo z navezovanjem na prej vzpostavljene skupine spolnih predstav. Kadar spolnega vzburjenja ni mogoče obdelati na tak način, to neposredno skrene na somatsko raven v obliki bojazni (sledeč Laplanche-Pontalisovemu Slovarju psihoanalize). Prvo branje teksta potemtakem temelji na povezavah med kodiranim diskurzom ljubezni in znaki njenih simptomov. Naslov drame neposredno navaja na temeljno izkustvo zaročencev: biti skupaj z ljubljenim in nadaljevati vsiljeno hojo po stezah brez smeri, ki jih je že prehodila ljubezen.

Z režijo tega teksta Ivica Buljan nadaljuje poetično in tematsko problematiko zlasti svojih dveh predhodnih stvaritev: Koltesovega Dneva umorov v zgodbi o Hamletu in predstave Medeja material H. Muellerja, če pri tem niti ne omenjamo njegove obsežne režiserske in dramaturške izkušnje v raziskovanju in gledališkem prikazovanju domala celotnega do sedaj znanega dramskega opusa B.M. Koltesa.

Kot nekakšen koncentrični odmev tudi režija te drame odraža njegovo vztrajno ukvarjanje z ikonoklastičnimi teksti, v katerih nobena vsebina ne najde lastne potrditve ali dokaza. Prisotnost stalnih tolmačev, sodelavcev, ki utelešajo tekst, a ga pri tem ne zaustavljajo pri posamezni vlogi gledališke osebe, ampak ga prenašajo naprej, proti možnim novim transformacijam - pri čemer naj tu omenimo samo Ano Karić, Senko Bulić, Zorana Prodanovića Prljo, Olgo Kacjan, Marka Mandića,je lok, ki povezuje velike teme Buljanovega izraza, pa tudi ključ, s katerim se še dodatno odpira smisel predstave. (Zlatko Wurzberg)

Marš je predstava, ki pomeni prvo odrsko uprizoritev B.M. Koltesovega mladostnega besedila La marche. Napisal ga je leta 1971, ko mu je bilo 23 let in je vodil študentsko gledališko skupino v Strasbourgu. Besedilo je ležalo pozabljeno vrsto let vse do leta 2003, ko je francoska založba Minuit objavila to čudovito dramo v verzih. Koltesova zrela dela so avtorju že v času njegovega kratkega življenja nedvomno zagotovila status klasičnega avtorja. Kal njegove genialnosti, ki seva iz opusa njegovih kasnejših del, se kaže že v tej zgodnji drami, za katero je našel navdih v biblični Visoki pesmi (prevedel Henri Meschonnica). Koltes je bil obseden s svojo ljubeznijo do biblije. V zadnjih dneh svojega življenja je načrtoval pisanje še ene drame z biblično vsebino.

Koltesov Marš je gibanje, je pot, ki jo prehodita dva para. Ritualizirani glasovi moža in žene (poročenega para) se erotični in posvečeni dvigajo iz Visoke pesmi; na drugi strani pa imamo neporočeni par, zaročenca in zaročenko, ki morata svojo pot začeti graditi od samega začetka naprej - po veliki kataklizmi (po vojni?). Prav to pa je bistvo njunega marša, vsa ta vprašanja ob odkrivanju njune poti. Drama ne pripoveduje linearne zgodbe o dveh zaljubljencih, vsebuje pa prav vse: celotni življenjski ciklus in nenehno ponavljajoči se začetek. Na koncu drame se oba para združita - na valovih, v neskončnem prostoru ljubezni.

O režiserju

Ivica Buljan je režiser, čigar velika strast je uprizarjanje Koltesovih besedil: Noč na robu gozdov, Vrnitev puščavo, Dvoboj črnca s psi, Dan umorov v zgodbi o Hamletu, Marš. Sam je v hrvaščino prevedel naslednja dela: V samoti bombažnih polj, Roberto Zucco, Pijani proces, Dvoboj črnca s psi, Sallinger. Kot dramaturg je sodeloval pri treh različnih verzijah predstave Roberto Zucco ter pri predstavah Zahodni privez in V samoti bombažnih polj. Predstava Marš združuje skupino vrhunskih ustvarjalcev iz Hrvaške in Slovenije, pridružili pa jim bodo še albanski in makedonski igralci. S svojo scenografijo in glasbo prikazuje eno največjih ljubezenskih tem iz naše kulturne zgodovine. Niz ljubezenskih parov izpoveduje ljubezen skozi petje, skozi jok, skozi tišino ... Avtor scenografije je svetovno priznani ruski likovni Vadim Fiškin.

O avtorju

Bernard-Marie Koltes je umrl leta 1989 in za seboj zapustil opus mogočne amplitude - kot dokaz neke izjemne humanosti, ki jo najdemo v vseh njegovih delih. Z liriko, ki se dviga iz temnih globin, nas njegovo pisanje popelje preko voda in pri tem okrog sebe orje nove in nove valove. Resničnost, ki jo najdemo v njegovem pisanju, je metaforična, saj govori o večnih skrivnostih življenja, zaradi katerih se ljudje počutimo kot majcena in nebogljena bitja. Vsi znaki usmerjajo pogled v vmesni prostor med ljudmi in stvarmi. Marš je zasnovan kot drama s štirimi osebami: mož, žena, zaročenec, zaročenka. Kot čudovita pesem je tu zapisana groba sled poželenja in lascivnosti. Besede lovijo druga drugo v krožnem vrtincu, čigar os bi lahko razumeli kot iskanje ljubezni ali celo iskanje samega sebe v labirintu sveta. To je obsesivni pomnik apokalipse, pomnik vojne, ki uniči vse ... Začeti od začetka, začeti od začetka ... To je vodilni motiv tega trdovratnega marša proti novi zori sveta. Videni ali sanjani? Le ta pot pod nogami. Ta pot je edino, čemur moramo slediti. Upanje se znova porodi iz pepela. In tu je feniks, čigar let se poraja iz izjemne silnosti Koltesovega jezika. Ta dolga pesem, ta drama strasti in potovanja se vselej giblje naprej; teče, kot bi se nikoli ne mogla ustaviti, kot bi iz nje pronicala čustva, nabita s konstantno dejavno energijo - od ranljivosti do moči, od teme do bele svetlobe. Silne in subtilne se didaskalije tu pojavljajo v obliki podrobnih opomb, kot bi nas hotele opomniti na neizgovorjene vrstice, pri tem pa izžarevajo enako poetičen duh in enako mojstrsko izklesan jezik, ki je tako značilen za Koltesovo gledališče - jezik nežnih čutov, ki ga Koltes nudi v pokušino vsem okusom sveta.