Besedilo:
Aleksander Sergejevič Puškin

Prevod:
Josip Vidmar

Režija:
Aleksej Leljavski

Igrajo:
Gašper Jarni, Marko Plantan in Igor Štamulak

Likovna zasnova in izdelava lutk:
Tatsiana Nersisian

Glasba:
Tito

Oblikovanje svetlobe:
Tilen Vipotnik

Lektura:
Mateja Dermelj

Koprodukcija:
Unima Slovenija

Premiera:
Avgust 2005

Predstava traja 100 minut

Lutkovna predstava je namenjena otrokom starejšim od 12 let, mladini in odraslim

Priporočamo za višjo stopnjo osnovnih šol, srednje šole, študente in odrasle

O režiserju

Je študiral lutkarstvo na Državnem inštitutu za gledališče, glasbo in film v St. Petersburgu v Rusiji, filologijo na Državni univerzi v Minsku v Belorusiji, na Umetnostni akademiji v Minsku pa režijo.

V času od 1979 do 1982 je delal kot režiser Državnega lutkovnega gledališča v Minsku; od 1982 do 1986 je bil umetniški vodja Regionalnega lutkovnega gledališča Mogilev; od leta 1986 dalje deluje kot umetniški vodja beloruskega Državnega lutkovnega gledališča v Minsku.

Sodeloval je z različnimi lutkovnimi gledališči v Belorusiji, Nemčiji, Litvi, na Nizozemskem, na Poljskem, v Srbiji, BIH, Rusiji in Sloveniji.
Na oder je postavil preko 50 predstav za odrasle in otroke. Med njegovimi najbolj uspešnimi produkcijami so: »Mojster in Margareta« (Bulgakov), »Vihar« in »Kralj Lear« (Shakespeare), »Galeb.Izkušnja interpretacije.« in »S Parizom je konec!« (po Čehovu), »Krokar« in »Kralj jelenov« (Gozzi), »Beli brod« in »Hannele« (Hauptmann), »Stanovitni kositrni vojak« in »Slavček« (po Andersenu), »Starec in žerjav« (po ljudski pripovedki)…

S prenekatero svojih stvaritev se je predstavil na mednarodnih festivalih in gostovanjih po Belorusiji, Belgiji, Bolgariji, Hrvaški, Češki, Estoniji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Nizozemski, Poljski, Rusiji, Srbiji, Španiji, Švici, Ukrajini, Uzbekistanu in Sloveniji. Leta 1987 je LGL na oder postavil lutkovno predstavo Rigorka – Zvezda z neba Anatolija Vertinskega.

Aleksej Leljavski dela kot profesor na beloruski Državni akademiji za lutkarstvo in režijo. Organiziral je vrsto delavnic za režijo in igro v Belgiji (Neerpelt), na Nizozemskem (Poletna univerza v Amsterdamu) in v Nemčiji (Magdeburg).

Tatsiana Nersisian, scenografka, kostumografka in oblikovalka lutk

Je študirala scenografijo na beloruski državni Umetnostni akademiji, delala je na beloruskem Ministrstvu za kulturo na oddelku za postdiplomske študije. Sodelovala je s številnimi lutkovnimi gledališči v Belorusiji in na Poljskem. Med njene najbolj znane stvaritve spadajo predstave: »Zgodba o vojaku« (Stravinski), »Kralj Lear« (Shakespeare), »Slavček« (Andersen), »Kaštanka«(Čehov) …

Predstavila se je tudi s številnimi razstavami: Pod skupnim nebom - Nacionalni festival kulture, Grodno, Belorusija; Nacionalna razstava del gledaliških umetnikov – Minski, Belorusija; Praški kvadrinale scenografije in gledališke arhitekture – Praga, Češka; Lutke in lutkovni projekti – Minsk, Belorusija; Nacionalna razstava del gledaliških umetnikov – Minsk, Belorusija …
Od leta 2000 dela kot profesorica na beloruski Umetnostni akademiji za lutkarstvo v Minsku.

A.S.Puškin - največji ruski pesnik, ki je postavil temelje ruski klasični poeziji

Rodil se je v aristokratski družini 6. junija 1799 v Moskvi. S ponosom je vselej poudarjal ime svojega temnopoltega pra-pradeda Hanibala, ki je služil kot general v vojski Petra Velikega. Šolal se je Na carskem liceju v kraju Carskoje selo in že zelo zgodaj pokazal svoj pesniški talent. Leta 1817 je dobil službo na Ministrstvu za zunanje zadeve v St. Petersburgu. Tam se je vključil v družabno življenje prestolnice, prav kmalu pa se je priključil tudi tajni revolucionarni skupini. Leta 1820 so oblasti postale pozorne na delovanje te skupine in Puškina izgnale na Kavkaz. Kljub vsemu je Puškin obdržal svojo uradno službo, a je kmalu padel v nemilost pri nadrejenih. Leta 1824 so vladne oblasti odpustile in njegovo gibanje omejile na posestvo njegove matere v bližini kraja Pskov. Leta 1826 ga je car Nikolaj I. - zaradi njegove nizmerne slave in priljubljenosti - pomilostil. Puškin je umrl od posledic ran, ki jih je dobil v dvoboju, leta 1837 v St. Petersburgu. - A.S. Puškin je postavil temelje ruski literarni dediščini, saj je do tedaj za ruski jezik veljalo mnenje, da je neprimeren za literarno ustvarjanje. Puškin je bil izredno ploden pisec, poln vneme in optimizma, ki je dobro razumel tisočere obraze v značaju ruskega človeka. Njegova lirična poezija - za katero nekateri trdijo, da je prijetna za rusko uho, a težko prevedljiva - in njegova preprosta in živahna proza služita kot žlahten vzor za vse pisce, ki so sledili. - Njegova njapomembnejša dela so: roman v verzih Evgenij Onjegin (prvi veliki ruski roman), drame Boris Godunov, Poltava, Bronasti konjenik, Mozart in Salieri, Kamniti gost, Gostija v času kuge ter pesmi Ruslan in Ludmila, Ujetnik Kavkaza, Bahčisarajska fontana, Cigani, pa še roman Kapitanova hči. Puškin je večino svojega življenja preživel v Moskvi in St. Petersburgu, leta 1820 pa je živel v pregnastvu v krajih Kišinev in Odesa.

Jeseni 1830 je v Boldinu Puškin končal štiri krajša dramatska dela, ki so znana pod imenom "male tragedije". (Tako jih je krstil Puškin v nekem pismu.) To so "Skopi vitez", "Mozart in Salieri", "Kamniti gost" in "Gostija v času kuge". V teh delih se je Puškin silno osredotočil, omejil le na nekaj oseb in se zelo držal enotnosti dejanja, kraja in časa. Domnevajo, da je v "Skopem vitezu" upodobil skopost svojega očeta, hkrati pa je tudi že kritika grabežljivosti kapitalizma. Dramatična je "mala tragedija" "Mozart in Salieri", kjer skuša dramatik opisati problem genialnosti in zločinstva, izvirajočega iz občutka umetniške manjvrednosti, ki jo čuti Salieri pred genialnim Mozartom. "Kamniti gost" je pesniška dramatizacija zgodbe o don Juanu, ki sta jo med prvimi dramatsko obdelala Španca Tirso de Molina in Lope de Vega. Puškin je poznal Molierovega in Mozartovega "Don Juana", ni pa izključeno, da je poznal še druge, saj je isto snov uporabilo pred njim že mnogo drugih (npr. tudi Goldoni v drami "Don Giovani Tenorio osia il Dissoluto", 1736). "Gostijo v času kuge" je Puškin napisal po angleški romantični drami "The City of the Plague" (Kužno mesto), ki jo je spisal John Wilson (izšla 1816). V predelavi si je Puškin predvsem prizadeval, da bi bil čim bolj ekonomičen, zato je izvirnik marsikje krajšal. S tem pa je bil prisiljen ustvariti nove povezave med posameznimi odstavki. Značaj "zamišljene Mary" je ustvaril Puškin, kajti Wilson jo naziva "sweet", kar pomeni "mila". Zadnji dve kitici njene pesmi stav vsebinsko čisto Puškinovi, toda tudi v prvih treh je le malo skupnega z izvirnikom. Puškinova enodejanska tragedija je tako svobodna prepesnitev tridejanske Wilsonove drame, da jo je Puškin upravičeno štel za svoje delo. Čeprav ni Puškin nikdar prestopil ruskih meja, razen ob bojnem pohodu v turški Arzrum, je v "malih tragedijah" mojstrsko zadel tuja okolja: Francijo, Španijo in Anglijo.