Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Datum: Sobota, 27. Avgust 2005 - Stran: KULTURA
Premiera v mini teatru na ljubljanskem gradu
Sugestivne lutkovne miniature, a morda preveč dramske
Zahteven, tako rekoč mejen podvig glede na to, da gre za uprizoritev načeloma iz otroškega in mladinskega sklopa

Aleksander Sergejevič Puškin - Male tragedije / prevod: Josip Vidmar / režija: Aleksej Leljavski / likovna podoba: Tatsiana Nersisian / lektorica: Mateja Dermelj / glasba: Tito in tudi odlomki Mozarta, Bizeta, Donizettija ter Masseneta / igrajo in animirajo: Gašper Jarni, Marko Plantan in Igor Štamulak / koprodukcija s slovenskim predstavništvom mednarodne zveze lutkarjev Unima / predstava za mladino in odrasle in z odmorom / ogled premiere v četrtek, 25. avgusta 2005, ob 20. uri v Mini teatru na Ljubljanskem gradu.

Za prvo premiero od napovedanih šestih v novi gledališki sezoni 2005 / 2006 oziroma od petih iz predvidenega programa za otroke in mladino so si v Mini teatru izbrali zahteven, tako rekoč mejen podvig glede na to, da gre za uprizoritev načeloma iz otroškega in mladinskega sklopa. Odločili so se uprizoriti hkrati štiri krajša dramska dela, ki jih je ruski pesnik Puškin (1799 - 1837) po navedbah ustvaril jeseni 1830 in že sam "krstil" skupno za Male tragedije.

Gre za dela Gostija v času kuge, Mozart in Salieri, Skopi vitez ter Kamniti gost. V njih se je Puškin, kakor so navedli (tudi) v spremnem gradivu uprizoritve, povsem osredotočil na le nekaj oseb in zelo spoštoval enotnost dogajanja, kraja in časa. Za Gostijo v času kuge pravijo, da jo je napisal po angleški romantični drami Kužno mesto (The City of the Plague) avtorja Johna Wilsona (izdani leta 1816), s tem da naj bi si prizadeval k čim večji ekonomičnosti in marsikje krajšal izvirnik ter zato bil prisiljen ustvariti nove povezave med posameznimi deli drame, a seveda bistveno prispeval tudi veliko povsem svojega gradiva.

Skopega viteza označujejo že za kritiko grabežljivosti kapitalizma, domnevajo pa še, da je Puškin v njem upodobil skopost svojega očeta. Za dramatičnega Mozarta in Salierija pravijo, da je Puškin skušal opisati problem genialnosti in zločinstva, izvirajočega iz občutka umetniške manjvrednosti, ki jo je občutil Salieri pred genialnim Mozartom. Kamnitega gosta pa označujejo za pesniško dramatizacijo slavne, že večkrat predtem obdelane zgodbe o don Juanu. Nenazadnje ocenjujejo še, čeprav Puškin ni nikdar prestopil ruskih meja, razen ob bojnem pohodu v turški Erzurum, da je v Malih tragedijah mojstrsko upodobil sebi tuja okolja Anglije, Francije in Španije.

Uprizoritev je zrežiral gostujoči dolgoletni lutkovni ustvarjalec Aleksej Leljavski iz Belorusije, po navedbah že skoraj dve desetletji umetniški vodja Državnega lutkovnega gledališča v Minsku, med drugim pa je režiral že marsikje po Evropi, tudi pri nas (leta 1987 v Lutkovnem gledališču Ljubljana predstavo Rigorka - Zvezda z neba). Pri Malih tragedijah je pomembno sodeloval z vsaj dvema svojima domačima soustvarjalcema, s scenografko, kostumografko in oblikovalko lutk Tatsiano Nersisian, skladateljsko pa s Titom (seveda ne s tistim, pri nas še zmerom predobro znanim!).

V uprizoritvi se je, ob ključnem sodelovanju treh naših mladih igralcev, prav tako gostujočih v Mini teatru in dejavnih v več domačih gledališčih ter tudi na filmu (npr.: Gašper Jarni - Varuh meje režiserke Maje Weiss), Leljavski odločil po eni plati za skrajno pretanjeno, po drugi pa za izredno sugestivno dramsko-lutkovno priredbo Puškinovih prav tako izjemno sugestivnih miniatur ter za povrh nekaterim vodilnim likom v njih dodal zelo samosvoje, res presenetljive utelesitve...

Skrajno sugestivna je že prva tragedija Gostija v času kuge, kjer na znano malem odru Mini teatra trije igralci kot najbolj prefinjeni natakarji strežejo prostranemu omizju skorajda okamnelih velikih lutkovnih likov, nadalje pa jih animirajo (pohvalno skrajno natančno in prepričljivo) ter jim posojajo glasove, s tem da praviloma eden animira in drugi glasovno interpretira. Mozart in Salieri sta v Jarnijevi izvedbi prav dramatično razviharjena, z vrhuncem v pomnožitvi Mozartove doprsne kiparske podobe. Skopi vitez kljub tragičnosti dogajanja premore po zaslugi lutkovnih sestavin in izvedbe Igorja Štamulaka občutno komičnost. Kamniti gost pa preseneti med drugim s prepričljivim pokopališkim prizoriščem. Predstavo nadgrajuje še hipnotično-ambientalno-mogočna avtorska glasba, ki skorajda neprestano prežema dogajanje. Tako rekoč edina dva pomisleka pa sta, da bo morda koga motil (po nekaterih mnenjih že) nekoliko postaran prevod besedila, čeprav po svoje tudi očara, ter zlasti, da bi ponekod lahko vendarle bilo nekaj manj dramskega oziroma malce več lutkovnega.

Uroš Smasek