"...SHE SAID"/"...JE REKLA"
Ivan Talijančić & WaxFactory
Režija: Ivan Talijančić
Dramaturgija: Simona Semenič
Kostumografija: Silvio Vujičić
Scenografija: Špela Uršič in Nejc Batistič
Glasba in zvok: Random Logic
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Video design: Nenad Vukušić
Filmska produkcija: STRUP produkcija
Fotografija: Tasja Keetman
Tehnični direktor: Igor Remeta
Izvršna producentka: Simona Semenič
Nastopajo:
Erika Latta
Dion Doulis
Katarina Stegnar
Produkcija: Mini teater Ljubljana in WaxFactory New York
Koprodukcija: Cankarjev dom
Premiera, 10. februar 2005, ob 20. uri, Cankarjev dom
Predstava ...SHE SAID se osredotoča na pojem vmesnega prostora. Ta medprostor ni omejen s pojmi kot so življenje in smrt ali 0gibanje in mirovanje... SHE SAID je nekje vmes, v prehodnem stanju med časom, ki ga omejujeta gibanje in mirovanje. To je brezdanji kronotop umetnikove domišljije. Nekakšno pol-življenje. (Ali pa mogoče nad-življenje?) ...SHE SAID pred gledalci razpira neopredeljiv svet, ki ga umetnik tako zlahka uniči, kot ga je zlahka skreiral. osebe, ki se nahajajo v tem prostoru so le plod umetnikove domišljije. So stvar umetnikovega hotenja. Toda tudi umetnik je na koncu koncev stvar hotenja svojih oseb.....
Ustvarjalci predstave bodo predstavo gradili na prepričanju, da obstaja prehodni prostor, kjer vsak človek preživi neko nedoločljivo količino časa razpet med zunanjim svetom in lastno domišljijo.
Tako kot vsebina, se tudi forma nahaja nekje vmes; med gibom in glasom, med videom in gledališčem, med elektroniko in akustiko. Združuje sodobno arhitekturno strukturo ( scenografija: Špela Uršič in Nejc Batistič), v katero so inkorporirane svetlobne enote ( oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc); industrijsko oblikovane kostume (kostumografija: Silvio Vujičić) in sodobno tehnološko programsko opremo - elektronska glasba ( oblikovanje zvoka: Random Logic) in video (video: STRUP). Konceptualni pristop k predsatvi vključuje v tehnološko strukturo neobičajno rabo govorjenega teksta in elemente gibalnega gledališča.
Konstrukcija, s katero so protagonisti predstave zamejeni, hkrati pa je vanjo vgrajeno nekakšno "izložbeno" okno, je vmesni prostor, ki spominja na delovni prostor znanstvenega laboratorija ali čakalnico letališkega predverja; tako se struktura spremeni v abstraktni, metaforični znak, zapolnjen s podobami prehodnosti, minljivosti, ujetosti. Z uporabo videa se scenografija v obsežno projekcijsko površino, na kateri se odvija zmontirana vsebina neposrednega video prenosa in posnetega filmskega materiala.
