Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Mednarodna in slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča

mednarodna poslanica 2006

OB SVETOVNEM DNEVU GLEDALIŠČA -  27. marcu

Victor Hugo Rascon Banda (Mehika)

Ž A R E K   U P A N J A

  Vsi dnevi bi morali biti dnevi gledališča,  kajti v minulih dvajsetih stoletjih je na nekem kraju te naše zemlje vedno gorel plamen gledališča.

    Gledališču so vedno prerokovali smrt, posebno, ko so se pojavili film, televizija in zdaj digitalni mediji. Tehnologija je vdrla na gledališke odre in poteptala človeško razsežnost; ustoličevalo se je  plastično gledališče, podobno gibljivi podobi, ki je spodrinila besedo. Bila so gledališka dela  brez besed ali brez luči ali brez igralcev, na odru samo »modne pupe« ali lutke v instalaciji z neštetimi igrami svetlobe.

   Tehnologija je pretila, da spremeni gledališče v umetelni ognjemet ali sejmarski spektakel.

   Danes smo priče, da se h gledalcu vrača igralec. Danes se na gledališke deske vrača beseda.

   Gledališče se je odreklo masovni komunikaciji in prepoznalo lastne meje, ki mu jih nalaga navzočnost dveh bitij, igralca in gledalca, ki si iz oči v oči izmenjujeta občutja, vznemirjenost, sanje in upanje. Gledališka umetnost je prenehala pripovedovati zgodbe, da bi razpravljala o idejah.

   Gledališče pretresa, vznemirja, razburja, navdušuje, odkriva,  kaže, izziva in krši pravila. Je pogovor z družbo svoje dobe in njen odraz.  Gledališče je prvo med umetnostmi, ki se  sooča  z ničem, sencami in tišino, da privrejo na dan beseda, gib, luči in življenje. 

    Gledališče je živo bitje, ki, medtem ko se ustvarja, uničuje samega sebe,  vendar se vedno na novo rodi iz pepela. Je magična povezanost, v kateri sleherna oseba daje in sprejema nekaj,  kar jo spreminja.

   Gledališče odslikava  eksistenčno stisko človeka, razume in pozna njegov značaj. Skozi gledališče ne govore  njegovi ustvarjalci, temveč družba svojega časa.

    Gledališče ima svoje vidne sovražnike: pomanjkanje umetniške vzgoje v otroštvu, ki preprečuje, da bi gledališče odkrivali in uživali v njem; revščino, ki ogroža svet in vedno bolj oddaljuje občinstvo od gledališke dvorane ter brezbrižnost in omalovaževanje vlad, ki bi ga morale promovirati.

    Nekoč so se na odru bogovi pogovarjali z ljudmi, zdaj se ljudje pogovarjajo z ljudmi. Zato mora biti gledališče večje in boljše kot življenje samo. Gledališče je dejanje vere, ki ima vrednost modre besede v ponorelem svetu. Je dejanje vere za človeška bitja, ki odgovarjajo za svojo usodo.

    Gledališče mora živeti, da bi razumeli, kaj se dogaja z nami, da bi prenesli bolečino, ki je v zraku, pa tudi zato, ker prinaša žarek upanja v kaos in nočno moro vsakdanjega življenja.

Naj živijo vsi, ki darujejo obredje gledališča! Naj živi gledališče!

 

 

Prevod: Alenka Bole Vrabec, več o avtorju:
http://www.iti-worldwide.org/pages/wtd/06wtdbio.htm

SLOVENSKA POSLANICA OB SVETOVNEM DNEVU GLEDALIŠČA 2006

Naj začnem s Fellinijevimi besedami: »Umetnik je provincialec, ki se znajde nekje med fizično in metafizično resničnostjo. Ta vmesni prostor, ki mu pravimo provinca, ta mejna dežela med otipljivim in neotipljivim svetom, to je pokrajina, po kateri se giblje umetnik.« Jaz se kot rojena privincialka po tem mejnem prostoru, po tej mejni deželi premikam že vse življenje. Kaj sem torej drugega kot umetnica? Kaj je gledališče  drugega kot umetnost?

Gledališki ustvarjalci ne puščamo za seboj spomenikov. To tudi ni naš cilj, kajti nove generacije bodo imele svoje predstave, svoje igralce, svoje režiserje...Skratka vse naše delo postane v zgodovinopisju samo podatek o odzivnosti našega dela v času, ko nam je le-to bilo namenjeno v živo. Res pa je, da so vse naše upodobitve na odru tudi podobe o nas samih, o naših nazorih, o našem odnosu do vsega, kar nas obdaja. Izpovednost pa je mogoče do kraja uresničiti samo v sožitju s publiko. Ne gre namreč za nekakšen preprost stik s publiko temveč za zlitje čudežne energije umetnosti z nezavedno, za vse odprto energijo gledalca.

Kakšen bi bil svet brez gledališča? Bi ljudje kar naprej sami zrli v svojo podobo v ogledalu: v svoje utrujene, naveličane, prestrašene, zaskrbljene obraze? Iluzija je boljša polovica življenja. »Če ni iluzije, je življenje le puščava ponavljajočega se jaza.« je rekel pisatelj.

Gledališče ima strašno moč. Če bi bili vsi vladarji tako nasilni, bratomorilci tako okrutni, lažnivci tako ostudni in hinavci tako svetohlinski, kot so lahko grozljive igralske upodobitve njihovih likov, bi bil svet neznosen kraj za življenje. Ampak – kdo pravi, da ni?

Če bi se zločinci, lopovi in goljufi spremenili v poštenjakarje, če bi zaljubljenci na vsem lepem nehali biti zaljubljeni, če bi pogumnim ljudem nenadoma uplahnil pogum, kje bi gledališki ustvarjalci našli žive modele za svoje delo? Ali bi lahko lažno pričali o svetu? Ali bi mogli igrati neka izmišljena kraljestva lepote in pokvarjenosti? A te nevarnosti po mojem mnenju ni!

Zares bi bilo pretirano misliti, da gledališče spreminja svet, da ga izboljšuje, prepričana pa sem, da umetnost in s tem tudi gledališče ljudi bogati, jih dela bolj strpne, bolj odprte, bolj razmišljajoče, bolj občutljive za vprašanja etike. Brez omikanega in etično vznemirjenega  posameznika pa je težko pričakovati odprto in tolerantno družbo.

Svet se združuje na gospodarskih in ekonomskih izhodiščih, ne iz etičnih nagibov ampak zaradi zakona trga. Zato bo umetnost, še posebej gledališče še naprej odvisno od politične volje in podpore domá. In slovensko gledališče ima zagotovo tradicijo, ki se je ni treba sramovati, kaj šele zatajiti. Ne le, da je zrcalilo narodove stiske, viharje in sanje, velikokrat je kazalo pot novim družbenim odnosom.

Tudi teh svojih korenin ne smemo pozabiti. »Če nekega dne ne bo več razlike med vzhodom in zahodom, potem bi rad, da ta razlika obstaja v meni. Pripravljen sem, da bom postal muzej  in da bosta v mojih prsih prebivali dve duši. Zahodna in vzhodna. Ne bo lahko. Ampak kaj hočem. Bolje dve duši, kot pa nobena. » je rekel nemški pisatelj Radek Knapp.

Milena Zupančič