Besedilo:
Svetlana Makarovič

Režija:
Robert Waltl

Igrajo:
Sandi Pavlin, Marinka Štern, Dario Varga, Uroš Maček, Pavle Ravnohrib, Olga Kacjan, Željko Hrs, Draga Potočnjak, Damjana Černe, Jadranka Tomažič, Romana Šalehar in Marko Mlačnik

Scenografija:
Numen

Kostumografija:
Ana Savić-Gecan

Glasba:
Tamara Obrovac

Koreografija:
Natalija Manojlović

Oblikovanje luči:
Matjaž Brišar

Lektorica:
Mateja Dermelj

Asistentka kostumografije:
Nataša Recer

Avtor fotografij:
Žiga Koritnik

Koprodukcija:
Mini teater in Slovensko mladinsko gledališče

Premiera:
April 2007

Gledališka predstava za otroke, starejše od 3 let

Ali veste kako Mišmaš peče svoj kruh?

O predstavi

Ali veste, kako dobri pek Mišmaš peče kruh? Znana slovenska pisateljica Svetlana Makarovič je pred več kot tremi desetletji napisala zgodbo, v kateri vam razkriva skrivnost pekarne, ki slovi po vseh sosednjih vaseh, zgodbo o dobroti skromnega peka Mišmaša, ki revnim in otrokom daje kruh tudi zastonj, zgodbo o zlobni in jezični Jedrt, ki hoče za vsako ceno izvedeti, kako Mišmašu uspe speči tako dober kruh, in zgodbo o ubogem mačku, ki ga Jedrt tako izkorišča, da se končno odloči ostati kar pri Mišmašu.

Robert Waltl je v zadnjih sezonah poleg predstav v Mini teatru režiral več različnih gledaliških spektaklov v hrvaških gledališčih (Zagreb, Osijek, Reka …), za katere je prejel vrsto najuglednejših gledaliških nagrad. Značilen rokopis je ustvaril v enkratnih interpretacijah otroških pripovedi Hansa Christiana Andersena, Ivane Brlić-Mažuranić, Enesa Kiševića, Andreja Rozmana Roze, Karla Čapka, Josipa Ribičiča, Nine Mitrović. Vse projekte odlikuje subtilna sinteza različnih zvrsti glasbe (hip-hop, rap, etno, klasična glasba, elektronika), scenografije in luči ter bogatih kostumov.
Pekarno Mišmašustvarja skupina umetnikov z različnih področij, ki bodo to kultno delo otroške literature poskušali približati današnjemu občinstvu z uporabo najsodobnejših scenskih rešitev. Ekipo sestavljajo oblikovalski studio NUMEN, ki je realiziral več scenografij za Tomaža Pandurja, Ivico Buljana in Roberta Waltla, kostumografka je likovna umetnica Ana Savić-Gecan, skladateljica Tamara Obrovac, oblikovalec luči Matjaž Brišar in koreografinja Natalija Manojlović.

O avtorici

Svetlana Makarovič je po študiju na AGRFT nekaj časa delala kot igralka, potem pa se je posvetila književnemu ustvarjanju, najprej poeziji. V slovensko književnost je vnesla tako tematske kot oblikovne posebnosti. Svojo pesniško izpoved mračnega sveta čustvene in bivanjske negotovosti oblikuje z mitološkimi prvinami slovenske ljudske tradicije (Somrak, 1964, Kresna noč, 1968, Volčje jagode, 1972, Srčevec, 1973, Pelin žena, 1974, in druge zbirke).
Svetlana Makarovič ima tudi častno mesto med ustvarjalci za mladino. Napisala je mnogo živalskih pravljic, ki so njena najpomembnejša pripovedna oblika (Miška spi, 1972; Zajček gre na luno, 1973; Take živalske, 1973; Kosovirja na leteči žlici, 1974; Pravljice iz mačje preje,1980; Gal v galeriji, 1981;Korenčkov palček, 1992;Zajčkovo leto, 1993; Veveriček posebne sorte, 1994). V svojih mladinskih pripovedih je oblikovala samosvoj slog. Odlikujejo ga motivne in besedne domislice ter anekdotičnost, izvrstni opisi literarnih oseb in dialogi. Pisateljica pogosto tvori nove besed ter likom junakov daje domiselna in zabavna imena, primerna njihovim značajem in vlogam v dogajanju. Za njene živalske zgodbice sta značilna humor in navidezna nepoučnost, ki otroke vzpodbuja k razmišljanju o pravilih sobivanja. Razposajenost, nagajivost, radovednost, igrivost in predvsem drugačnost so najpogostejše lastnosti njenih literarnih likov. Pisateljica v svojih zgodbah včasih uporablja tudi motiviko pravljičnega sveta oživljenih predmetov (svetilka v pravljici Aladinova čudežna svetilka, 1974, in v fantastični pripovedi Potepuh in nočna lučka,1977). Pekarna Mišmaš, 1974, je ena njenih najboljših zgodb. Zaradi izjemne priljubljenosti je Makarovičeva napisala tudi nadaljevanje te moderne pravljice (Mišmaš v Kamni vasi, 1992).