Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Svetovni dan gledališča - 27. marec 2007

SVETOVNI DAN GLEDALIŠČA

  

Gledališče je pravzaprav edina zares živa umetnost, umetnost, ki je neprenosljiva, enkratna, neponovljiva, vedno odvisna od spreminjajočega se avditorija, saj pred nami in v istem  trenutku, ko jo sprejemamo, izgoreva živa  in  enkratna  človeška energija, ki ji rečemo: igralska umetnost. Gledališče pa je tudi zato tako enkratno, ker je tako zelo človeško.

 

Naj bo gledališka estetika še tako avantgardna, retrogardna, mehanična, koreografska, neverbalna, postmodernistična kakršnakoliže ... vedno stoji, kljub vsemu,  na odru človek. Smrten človek. Bitje, ki utripa in mineva prav tisti hip, ko ga gledamo. Na odru vedno gledamo Človeka - Igralca, ki nam  pripoveduje, ki se nam razdaja s takšno zaresnostjo, da je zaresnejši in prepričljivejši od življenja ...

Ko opazujemo igralčevo umetnost, gledamo sebe iz velike bližine. Igralčeve žive besede, se nas dotikajo drugače kot besede iz knjig. In mi, ki sedimo v parterju, smo zaradi igralčeve umetnosti nenadoma bolj živi, bolj resnični. Zato je igralec, središče vesolja, ki mu rečemo gledališče.

               

Mnogo se je spremenilo v zadnjih desetletjih. Igralci so bili nekoč narodni umetniki, njihovo ustvarjanje je bilo že a priori povzdignjeno v umetnost ... Danes pa je seveda drugače. Slabše. Vedno manj je igralcev, ki imajo idealne pogoje za svoje delo, za svojo umetnost. Vedno več je mladih, ki so prisiljeni sami sebi ustvarjati pogoje, da lahko služijo taliji ... Zavedati se moramo, da se Igralska umetnost, tako kot vsaka druga, lahko bogato razcveti v dobrih pogojih, v delu z enakovrednimi igralskimi partnerji, v ambicioznem gledališču, kjer so razmere urejene, pogoji za delo dobri ...  V današnjem času so za marsikaterega mladega igralca takšni idealni pogoji žal zelo daleč in večinoma nedosegljivi. In ne zgleda, da bo bolje.

               

Živimo v času, ki nas neprestano bombardira z informacijami. Kar naprej nekdo nekaj hoče od nas, nas vleče na svojo stran... Vsake toliko pademo v kakšne strankarske mitinge, predvolilne shode, soočenja, agitacije… Vse to so tudi nekakšni gledališki dogodki, ki se živo obračajo na publiko, jo prepričujejo in imajo z njo celo dialog. Lahko rečemo, da ima javni politični shod v sebi nekaj tistega, kar ima gledališče. Poskuša vplivati na ljudi in oblikovati njihovo intimno mnenje. Tudi gledališče se trudi prepričati gledalca v svojo resnico, seveda pa gledališče to počne s poezijo...

Vojne pridejo in grejo, politiki nas razočarajo in razveselijo, države se zgradijo in razpadejo, vse velike stvari lahko čez noč postanejo spet majhne ... Poezija pa edina ostaja, poezija je tisto, kar pušča sled. In to je posebna moč gledališča. Zaradi poezije je gledališče umetnost.

Poezija je tista živa energija, ki se pretaka v zraku med nami, in ki jo vsi, ki smo se zapisali gledališču, temu čudežnemu čaščenju slik, ki so  resničnejše  od življenja, vedno iščemo in znova in znova izgubljamo.

 

Prav zato je še posebej pomembno, da se vsaj enkrat v letu spomnimo, da je gledališče umetnost in da za umetnost ne smejo in ne morejo veljati zakoni tržnega kapitalizma. Umetnost obstaja zato, da nas neprestano opozarja, da v življenju obstajajo vrednote, ki se ne dajo kupiti in se ne prodajajo. Resnica na primer je takšna vrednota. In gledališče je vedno bilo in vedno bo glasnik resnice, pa naj se to še tako patetično sliši.


Vinko Möderndorfer

 

Marec 2007