Izjemen uspeh Mini teatra na gostovanju s predstavo Ivice Buljana Macbeth po Shakespearju, Heinerja Müllerja na mednarodnem festivalu” Festival de Teatro de La Habana” v Havani na Kubi

Izjemen uspeh Mini teatra na gostovanju s predstavo Ivice Buljana Macbeth po Shakespearju, Heinerja Müllerja na mednarodnem festivalu” Festival de Teatro de La Habana” v Havani na Kubi

 

Teden dni po tem, ko je bila na Borštnikovem srečanju v Mariboru predstava Macbeth po Shakespearu v režiji Ivice Buljana in produkciji Mini teatra iz Ljubljane, Cankarjevega doma in Novog kazališta iz Zagreba proglašena za najboljšo predstavo v Sloveniji, predstava doživela še dve zelo uspešni izvedbi na 13. mednarodnem festivalu de Teatro de la Habana na Kubi. Festival je potekal med 30. oktobrom in 8. novembrom v dvajsetih različnih gledaliških dvoranah v Havani, ki je eden največjih gledaliških centrov na svetu z močno tradicijo, ki povezuje kolonialno poreklo s karibskimi elementi in vplivi Stanislavskega in kasnejših ruskih šol.

 

Prikazano je bilo petdeset predstav iz ZDA, Francije, Belgije, Turčije, Italije, Danske, Velike Britanije, Španske, Konga … Poleg predstav in južne Amerike je bilo moč videti nove gledališke izvedbe iz Argentine in Čila ter predstavitev nemškega gledališča z dramami Dee Loher in Darje Stocker v kateri je kultno berlinsko gledališče Maksim Gorki predstavil predstavo Rojeni iz jeze režiserja Armina Patrasa.

Kritičarka Isabel Cristina je v besedilu pod naslovom Scotch Tape zapisala, da je slovensko-hrvaška predstava Macbeth po Shakespearu izzvala ogromen interes občinstva, ki je prvi večer fizično vdrla v dvorano Bertolt Brecht, medtem ko je na drugi predstavi zaradi velikega števila obiskovalcev moral biti organiziran poseben režim vstopa. Tisti, ki so si uspeli ogledati to predstavo so bili priča nepozabni izkušnji, je zapisala Cristina, ki navaja, da so obiskovalci bili izpostavljeni tisočim podrobnostim, ki zahtevajo pozornost od prvega prizora močne fizične ekspresije do navdahnjenih improvizacij. Osupljiva je kombinacija moških teles in golega odra na kateri je dominanten element Scotch tape, surovost izvedbe poskrbi, da si bo občinstvo za vedno zapomnilo to posebno noč in pristno moderno stvaritev. V vrhunski izvedbi izstopa odlična Milena Zupančič v vlogi Lady Macbeth in Marko Mandič kot igralec močnega telesa in glasu, ki Macbethovo trpljenje in paranojo predstavlja kot osebno trpljenje igralca, kar izzove impresiven vtis.

Kritika zaključuje s stavkom, da je Macbeth po Shakespearu tragedija brez pompa, resnična parodijska tragedija ob začetku novega stoletja.

Amelia Duarte de la Rosa iz časopisa Granma piše, da dvourni spektakel temelji na intenzivnem fizičnem delu igralcev, transgresiji klasičnega gledališča v različne ravni seksualnega in verbalnega nasilja. Heiner Müllerjeva interpretacija Shakespearovega besedila še močnejše podčrtava hipokritnost in manipulatorska nagnjenja politike, v Buljanovi predstavi devet igralcev s silovito energijo prikazujejo Macbethovo tragedijo kot konstantno katastrofo človeštva. Predstava prikazuje univerzalnost scenskega jezika brez obzira iz katerega družbenega in kulturnega konteksta izvira.

V sklopu festivala so potekale delavnice, Ivica Buljan je za študente Akademije dramskih umetnosti v Havani vodil seminar o gledališču Heinera Müllerja.

 

Letošnji mednarodni festival v Havani »13th International Theatre Festival / Festival de Teatro de La Habana«, je potekal od 30. oktobra do 8. novembra 2009 in je bil posvečen 50-letnici delovanja Kubanskega gledališča v obdobju Revolucije.

 

Festival, ki je bil ustanovljen leta 1980 velja danes za največji in najbolj odmeven festival na Kubi. Vključuje vse zvrti uprizoritvenih umetnosti, namenjene odraslim in otrokom. Poteka na različnih mestnih lokacijah, od starodavnih zidov na prostem, muzejih, galerijah, gledališčih, starih zgradbah, parkih in trgih. Organizator vidi v festivalu možnost, da predstavi Kubo kot kulturno prestolnico v tem predelu sveta, saj vključuje številne, tehnično in vsebinsko različne predstave gledališč iz celega sveta (Kuba, Španija, Argentina, Brazilija, Čile, ZDA, Ekvador, Švica, Italija, Belgija, Grčija, Koreja, Francija in tudi Slovenija). Poleg predstav so organizirali številne gledališke delavnice, seminarje in debate.

 

V tem letu je festival posvečen 50-letnici revolucionarnega gledališča, ki je spremenil kubansko gledališče v osrednje mesto umetniškega, družbenega in humanističnega raziskovanja, saj združuje koncepte revolucije in sprememb, občinstva in ljudi, umetnosti in družbe, gledališča in naroda. Festival bo služil kot prostor čaščenja velikih doprinosov nesmrtnih kubanskih dramskih mojstrov, umetnikov in glasnikov, ki so pokazali pot razvoju kubanskega gledališča, kulture in velikega mednarodnega ugleda.

 

O predstavi:

 

Heiner Müller: MACBETH AFTER SHAKESPEARE

/ MACBETH PO SHAKESPEARU

Režija: Ivica Buljan
Prevod: Milan Štefe
Kostumografija: Ana Savić-Gecan
Scenografija: son:DA
Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar
Koreografija: Tanja Zgonc
Dramaturgija: Diana Koloini
Lektorica: Mateja Dermelj
Producent: Robert Waltl

 

Igrajo:
Marko Mandić
Milena Zupančič
Polona Vetrih
Jurij Drevenšek
Jure Henigman

Jose
Stipe Kostanić

Domen Valič

Anže Zevnik

 

Med müllerjevskimi variacijami Shakespearovih besedil je tudi eno prav posebno – Macbeth, ki priča o brutalni umetnosti prevajanja – prirejanja in ki je ostalo zapisano v analih vzhodnonemške gledališke kritike. To besedilo je takoj po nastanku v začetku sedemdesetih let izzvalo burne polemike. V reviji Sinn und Form je filozof Wolfgang Harich Müllerja obtožil zaradi pesimizma, s katerim je pretopil Shakespearovo tragedijo, ter to povezal z valom nasilja in pornografije, s čimer je bila nasičena tedanja zahodnonemška umetnost. Müllerju v bran sta stopila Martin Linzer in Friedrich Dieckmann, ki sta menila, da ne gre za adaptacijo ali prevod, temveč za izvirno besedilo. Müllerjev Macbeth je zavestno oropan optimističnega pogleda in vsakršne teleološke razsežnosti. V svojem komentarju iz leta 1972 Müller pojasnjuje, da je vse od prvega prizora, v katerem se pojavijo čarovnice, čutil potrebo po spremembi besedila, v katerem bi ukinil metafizični substrat, še zlasti pa idejo »predestiniranosti«. Besedilo se ne začne več s čarovnicami, nadnaravne sile ne igrajo več pomembne vloge. Zgodovina nasilja nima konca, kri vodi v nove umore in vsak novi krog je še strašnejši. Heiner Müller je delo zgostil, zločini sledijo eden drugemu in vse hitreje tvorijo peklenski krog. Monologi so korenito skrajšani, trenutkov refleksije in ubesedenih pomislekov ni več. Shakespearov Macbeth se odloči ubiti Macduffovo družino, da bi utišal govorice, njegov müllerjevski sorodnik pa se je na ubijanje že navadil. Dramatik si ne pomišlja še bolj očrniti svojih junakov. Nikogar ne predstavi v pozitivni luči. Celo dobri Shakespearov kralj Duncan v didaskalijah na začetku tretjega prizora sedi na kupu trupel v obliki prestola. Macbeth je krvavi tiran, ki samo nadaljuje delo nekega prejšnjega krvavega tirana.

 

Temu gledališču krutosti sta dodani subverzija resnega in demontaža »junakov«. Müller dá Macbethu sociološko razsežnost, saj opozori na kmete in vojake, ki so postavljeni nasproti aristokratski eliti. Številne didaskalije odslikavajo trpljenje, ki ga prestaja ljudstvo pod škornjem plemstva. Delo je brez utopične vere v revolucijo, ki naj bi spremenila svet. V devetem prizoru Macduff s sunkom meča pribije na vrata vratarja, ker mu je prepozno odprl, pozneje odreže jezik služabniku, katerega odgovor mu ni bil pogodu. Jezik »velikih« ne pozna plemenitosti. V prvem prizoru Müller Duncanovo velikaško formulacijo o Macbethu, prepolno pridevkov časti, spremeni v preprosto »dobri Macbeth«. Junaki so brez psihološke globine, sprevrženi v nesmiselno, in so postali marionete krvavega Grand Guignola. So žrtve oblasti, v kateri uživajo in ki jih je spremenila v kamen. Ko je Müller leta 1982 z Ginkom Čolakovom Macbetha postavil v Volksbühne, je vztrajal pri komičnih in trivialnih delih, ki dopuščajo možnost, da grozote absolutne oblasti ostanejo na distanci: »V trivialnosti je nekaj osvobajajočega. Nismo izpostavljeni dejanski grozi, ampak smo bolj usmerjeni v to, da o njej razmišljamo. Moj namen je doseči ta cilj.«

Na podlagi Shakespearove predloge vzhodnonemški pisec razmišlja o nasilju v Zgodovini, ki ga predstavlja kot neprekinjeno katastrofo. V eseju Shakespeare, razlika iz leta 1988 poudarja vrnitev mitičnega. Prav tako tudi v Macbethu kombinira različne čase in nasproti postavlja Škotsko iz 11. stoletja ter sodobni besednjak, ki se mu v drami ni hotel izogniti. Po Janu Kottu, ki je bil v Vzhodni Nemčiji objavljen leta 1965 in je močno vplival na Müllerja, so Shakespearovi liki gobe, ki v tem trenutku vpijajo naš čas.

Macbetha je mogoče brati tudi kot satiro na današnji čas, čeprav avtor take preproste analogije zavrača. Tako je Hansu Hollmannu, ki je delo režiral leta 1974, očital pretirano odvisnost od aktualnih dogodkov in mode, predvsem vpletanje zgodb o pobijanju komunistov v Iranu ali o ameriški vojni v Vietnamu, pri čemer ni izoblikoval estetskih rešitev za predstavljanje nasilja. Kritike so vseeno poudarjale paralelizem med posebno konstelacijo njegovega prevoda, nasprotjem med elito na oblasti in morjem kmetov brez pravic. Situacija v takratni Sovjetski zvezi po izbruhu Revolucije je bila obsesivna Müllerjeva tema v času nastanka Macbetha, po Mauserju in pred Cementom, besedil, ki raziskujeta prav začetke ZSSR. Macbeth je vzorčni primer, prototip, po katerem so nastale njegove poznejše drame. Avtor ne piše besedila o Stalinu in Združenih državah, ne daje točk enemu ali drugemu političnemu sistemu, ampak skuša predvsem osvetliti strukturo: uveljavlja nekakšno arheološko raziskovanje absolutne moči in njeno logično analizo.
Müller je svoje delo na Macbethu primerjal s transfuzijo, zavrgel je psihologijo, eliminiral stanja duše, odprto je spregovoril o brutalnosti, okrutnosti, sadizmu. Udarci z nogo po truplu, izrezani Vratarjev jezik (in njegova pesem o odrezanih bradavicah), odrezani Banquov ud, podarjen Macbethu, Lord, ki ga odrejo pri živem telesu, Kmet, ki se obesi od obupa. Tudi najzvestejši Müllerjevi privrženci so zadržani, kajti »akumulacija nasilja naredi delo neobčutljivo in ga obrne v estetizacijo zla«.

Čeprav Macbeth na prvi pogled ne pripada istemu opusu kot Stroj Hamlet ali Medeja material, je briljanten primer müllerjevske medbesedilnosti.

 

 

Več o kubanskem festivalu na spletni strani: http://www.fth.cult.cu