Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Nika Jurov: Ma and Al, Senka in Marko, Sigledal, 16. maj 2010

Uprizoritev, ki je premišljeno sestavljena iz treh monologov Jeroma David Salingerja in Bernard-Marie Koltèsa, se dotakne večih življenjskih tem, od družinskih do političnih. Tudi igra variira od klasičnega gledališča do sodobnega performansa, najbolj pa do izraza pride prav močna igralska prezenca Senke Bulić in Marka Mandića, nastopajočih dveh igralcev.

Igra dveh tako dobrih igralcev najbrž tudi brez vsakih drugih rekvizitov na odru ne bi trpela. Čeprav je slednjih že tako malo, pa je v tej predstavi najvidnejša njuna močna energija, njun način predstavitve treh monologov, njuna zmožnost skakati iz vloge v vlogo, biti tragičen in že naslednji trenutek komičen, pri čemer vse ostane zunaj okvirov trivialnosti.

Na odru je bil poleg njiju še glasbenik Andraž Mazi, ki ju je spremljal na kitaro. Z njegovo spremljavo in solo petjem obeh igralcev, je uprizoritev v dotičnih točkah dosegla skoraj nekakšno kabarejsko vzdušje - oba je bilo z neke vrste šansonom in odličnimi vokalnimi sposobnostmi prav prijetno poslušati.

Igralca neprestano komunicirata s publiko, ji nudita kozarčke z vinom ali viskijem, Mandić nekajkrat celo zaokroži po celi dvorani med obiskovalci ali se jih dotika. Z izbiro takšne sedežne razporeditve jima je vse to omogočeno, poleg tega pa gledalce neprimerno bolj približa v fiktivni dramski svet, ki se sicer nenehno ruši in potem vzpostavlja nazaj. Najprej doživljamo igralca in oder kot ločen absolutni svet, saj igrata kot je sicer v navadi v klasičnem oz. tradicionalnem gledališču: na odru, kot da gledalcev ne bi bilo, kot da sta v nekem povsem lastnem in distanciranem svetu. Zaprtost in avtoreferencialnost tega sveta pa nato kar naenkrat porušita, ko na primer Mandić odnese naslanjač pred publiko in slednji obrne hrbet, tako da posluša Bulićevo v vlogi Ma, ki pripoveduje zgodbo. S tem Al ni več tako zelo fiktivni Al, ker zdaj z nami posluša zgodbo. Rušenje fiktivnosti je v nadaljevanju nenehno prisotno, do kraja pa je prignano, ko si Bulićeva in Mandić objeta izpovesta ljubezen in se pokličeta po lastnih imenih ("I love you Marko!", "I love you Senka!").

Marko Mandić v vlogi Ala večkrat omeni "večni krog življenja" in "vse se vedno začne znova", zdi pa se, da je cela uprizoritev taka, vse nekako kroži pred našimi očmi. Poleg že omenjenega menjavanja performansa in klasične igre se najvidneje spreminja še odnos med Mandićem in Bulićevo, z neverjetno hitrostjo prevzemata vlogo zdaj izjemno gorečega in ljubezni zahtevajočega, če ne celo dominantnega partnerja, potem tistega zavračajočega, včasih zaskrbljenega in slabovoljnega. Če je na začetku Al tisti, ki izgleda podrejen in zvesto hodi za Ma s svetilko, je potem on ta, ki strastno hlepi po njej in tudi obratno. Menjavanje takšnih partnerskih vlog gre vsaj širše gledano z roko v roki tudi z menjavanjem replik. Na začetku je Ma tista, ki govori več in ima več moči, potem pa je Al tisti, ki prevzame vlogo dominantnega. Njun nestalen odnos se zaključi z nekakšnim "happy endom", z novo poroko, po tem ko publiki že prirasteta k srcu in ju pospremi z bučnim aplavzom.

Uprizoritev kot sicer tudi druge v repertoarju Mini Teatra in v režiji Ivice Buljana prinaša sodobnost in svežino v slovenski gledališki prostor ter je zagotovo primerna za vse teatrske sladokusce.

Ana Perne: Telesno nabita, gledališko neugnana predstava; Dnevnik, 14.januar 2010

Če je torej na začetku sezone slovensko premiero doživela mednarodna koprodukcija Sallinger, je bila slovenskemu občinstvu v torek premierno prikazana še predstava, tokrat nastala v koprodukciji s Kazalištem Hotel Bulić Zagreb, ki je pozornost usmerila k dvema osebama iz Sallingerja; in sicer k paru, materi in očetu, ki ga je Bernard-Marie Koltes zasnoval po navdihu, ki ga je dobil v proznem pisanju J. D. Salingerja (predvsem tistim, ki se posveča družini Glass) in ki ga režiser Ivica Buljan zdaj oblikuje z besedilnim združevanjem obeh, francoskega dramatika in ameriškega pisatelja.

Gre za osredotočenost na starša v odsotnosti otrok, znotraj katere se razprejo tako družinske kot širše družbenopolitične teme, ki jih opredeli umeščenost v ameriško okolje (in vojni čas). V fragmentarnem besedilnem strukturiranju, ki ga zlepijo neverbalno izpeljani deli, se tako zvrstijo prizori, ki preko različnih izraznih oblik govorijo o obeh zakoncih. Njuno vez je načelo nasprotovanje in objela moč nerazsodnega vedenja, a ta kljub temu ohranja v osnovni povezanosti, ki je ljubezen, lastno trdnost in medsebojno vztrajnost. Vpeta v konkreten kontekst starša posredujeta določene vidike družbene stvarnosti, on se oglasi kot vojni veteran, ona izrazi ločenost od otrok (tudi zaradi smrti). Vendar stopi ob tem bolj v ospredje gledališka razsežnost, znotraj katere se gibljeta: v prevzemanju besede izvajata nastope, v katerih sta drug drugemu dejavna poslušalca. Kar ju obenem že poveže z občinstvom, ko se postavita v njegovo smer gledanja, in kar jima omogoči tudi vzpostavitev širše interpretacijske gradnje, ki se kaže v prehajanju med na primer vlogo in njenim nosilcem.

Majhen odrski prostor, ki se v stopanju igralske dvojice med občinstvo pravzaprav izkaže za zgolj osrednjega, je v bistvu dnevni prostor, a se izoblikuje skladno z načinom podajanja, tudi s vseskozi prisotnim glasbenikom (kitaristom Andražem Mazijem, ki ubira blago glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja). In če "tujec" v tem odnosu poskrbi za kontrast, distanco, izstop, se tudi kostumi Ane Savić Gecan odmaknejo od "hišnih" oprav. Neke vrste odmik pa se zgodi še na ravni jezika, saj je predstava igrana v angleščini. A če v tem - in še čem, denimo umestitvi - ta odločitev najde svojo utemeljenost, se kot njena negativna posledica marsikje izkaže nerazumljivost v jezikovnem podajanju igralcev.

Medtem ko je torej paru besedilno težje slediti, prihaja njun odnos oziroma stanja, v katerih se v njegovem prikazu nahajata do izraza v govorici igralskih teles. Senka Bulić in Marko Mandić sta sprva vsak zase: ona v gibalnih izbruhih, ki jih on lučno vztrajno osvetljuje; nato se fizično zbližujeta, v strasti groba, v grobosti strastna, izražajoča veselje, skorajda potrebo po pripovedovanju (in tudi poslušanju). A če je "uvodna beseda", zgodba z moralo, ki umanjka in nastopi bolj kot naknadna želja, poklonjena njej, pa prostor, ki ga širita z neposrednostjo in občasnimi komentarji, nato vse bolj zaseda on. Mandić ga polni skrajno zavzeto, nepopustljivo, preko vseh "ovir", v prehajanju "gledaliških" mej tudi pijača, h kateri se kot Al zateka, kot igralec pa jo servira občinstvu, ni "gledališka" in vse bolj pospešuje tek (dogajanja). Ma and Al se tako z zaključkom ponovne poroke pokaže kot predvsem v telesni prisotnosti nabita in gledališko neugnana predstava.

Igor Tretinjak: V prostoru nepredvidljivega; kulisa.eu, 28. decembra 2009

Predstava Ma & Al projekt je o potrebi za zajedništvom i povezanošću, koje priziva slojevitim tkivom scenske radnje sastavljenim od fragmenata umetnutih u okvir radnje i pripovjednih dijelova prepletenih s teatrom pokreta i fizičkim teatrom. Okvir radnje čini bračni par Glass u dubokoj razdvojenosti, koja postupno nestaje uz pomoć umetnutih Salingerovih i Koltèsovih priča o smrti djeteta, raspadu obitelji, ratu u Vijetnamu, koje su u funkciji okidača s brehtovski izgovorenim poukama kao smjernicama prema zajedništvu. Za pripovjednih umetaka glumci često izlaze iz lika pripovjedača, obraćajući se partneru na sceni, čime naglašavaju oponašateljski glumački izraz, odnosno emocionalnu distancu od igranog koja im otvara mogućnost racionalnog propitivanja ispričanog. Također, dok jedan lik stvara priču, drugi prelazi u poziciju gledatelja, čime akteri ujedno postaju i aktivni komentatori scenskih događaja.

Početna razdvojenost supružnika odlično je pojačana scenskim i prostornim otokom oblikovanim svjetlošću lampe kojom Al (Marko Mandić) prati uznemirene pokrete Ma (Senka Bulić) i tom omeđenošću pojačava njenu nelagodnu osamljenost po ključu – čovjek je, nažalost, otok. Redatelj Ivica Buljan je prijelaz iz dubokog nerazumijevanja i razdvojenost oblikovao tjelesno i verbalno burno, da bi rušenjem ograda u tučnjavi i buci odnos pretočio u spoj iz strasti, žudnje i nužde. Vrlo je dobro naglasio fizički kontakt kao ključ preokreta iz izoliranosti u povezanost, ali ga je u nekim scenama previše odužio, čime mu je djelomice oduzeo dramski smisao te je postajao sam sebi svrhom.

Prvi dio predstave izvedene na engleskom jeziku odlično je nosila Senka Bulić. Tek, njezin engleski bio je prilično nerazumljiv, za razliku od odličnog Mandićevog teksaškog naglaska (koji se putem izgubio), te se u pripovijedanju naslanjala na vrlo izražaju i rječitu gestu, pojašnjavajući priče u sadržajnom sloju, bogateći ih u dramskom. Nešto lošiji jezik verbalne komunikacije ipak je djelomice sputao njezin glumački izričaj te je puno bolja bila u vrlo ekspresivnom glumačkom pokretu.

Tjelesna ekspresija izuzetno je naglašena u cijeloj predstavi, te se na sceni odvijala bitka dvaju tijela s doslovnim udarcima te masnicama i ogrebotinama kao posljedicama. Tom naglašenom tjelesnošću Marko Mandić je prodirao i u prostor gledatelja, pojačavajući nužnost povezanosti. Njegova početna scenska diskrecija pretakala se u izuzetno naglašenu ekspresiju kao spoj burnog glumačkog izraza s onim neglumačkim, vanjskim. Mandić se, naime, na sceni obilno konzumirao alkoholna pića te je s razvojem predstave svjesno stopio glumački izraz s alkoholnim, doslovce plešući na rubu ekscesa, graničnom prostoru glumačkog i alkoholnog bijesa. Ponesen tom nadograđenom energijom rušio je paravane te vrlo efektno obogatio kraj predstave improviziranim odlaskom u gusti snijeg, u naručju ponijevši vidno iznenađenu Senku Bulić.

Radnju je pratila glazba Mitje Vrhovnik-Smrekara, koju je uživo vrlo dobro izvodio Tomislav Vedrin na gitari, koja je predstavljala emocionalni kontrast zbivanjima na sceni i težnju prema umirujućoj usklađenosti do koje će doći u završnom songu. Scena Slavena Tolja bila je minimalistička i sugestivna, ali svejedno je u malom prostoru počesto bila sputavajuća razigranom Mandiću.

Ma & Al je vrlo dobar prikaz naglašeno tjelesnog teatra u kojemu glumačka improvizacija i odlična međuigra vodi predstavu do rubnih linija teatra i otvara kazališno putovanje prostoru nepredvidljivosti.

Kritiki; Mladina, 7.št. 2010

Polona Vetrih, igralka: “Performans Ma & Al Ivice Buljana pomeni nov korak tega briljantnega in večkrat nagrajenega režiserja. Skozi skrajni obup in otepanje z njim in z duhovi iz preteklosti sta me izjemna igralca, Marko Mandić in Senka Bulić, ki sta predstavljala družino Glass, zvabila v zasebni kozmos, v katerem običajna medčloveška merila in razmerja ne obstajajo več, kjer dominira le vse ali nič, radikalne emocije, zavezništvo, poniževanje, priznavanje vrednosti, izničevanje ... Izjemen večer.”

Maruša Geymayer - Oblak, igralka SMG in gledališka pedagoginja na DŠBB: “Skozi preigravanje obeh igralcev v vrhunski kondiciji in prepričljivi kreativni navezi se je nenavadni literarni kolaž dveh avtorjev, J. D. Salingerja in B.-M. Koltèsa, spojil v poseben dogodek. Igralca Senka Bulić in Marko Mandić sta me presunila in začarala, s simpatičnimi ‘buljanovskimi’ prestopi čez ‘rampo’ pa tudi nasmejala. Predstava je v meni sprožila marsikatero misel o gledališču in svetu nasploh.”