Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Slavko Pezdir: Spev zanosa in bridkosti; Delo, 25.januar 2010

V ljubljanskem Mini teatru so uprizorili monodramsko odrsko priredbo znamenite povesti Ivana Cankarja Kurent. Idejno jo je zasnoval Jurij Souček ob sodelovanju režiserja Roberta Waltla.

Slavko Pezdir | pon, 25.01.2010 08:40

V ljubljanskem Mini teatru so mladini in odraslim repertoarno namenili monodramsko oz. monološko odrsko priredbo znamenite simbolistične povesti Ivana Cankarja Kurent (1909), kakor jo je idejno zasnoval in izvedbeno uresničil pobudnik in protagonist uprizoritve Jurij Souček ob sodelovanju režiserja Roberta Waltla.

Kot je v Cankarjevi »starodavni pripovedki« njen vzneseno ljubeči in trpko obsojajoči upovedovalec realističnih in simbolično pomenljivih podob domovine, naroda in izbranih posameznikov iz njegovih vrst prezirani in brezpravni, osamljeni, na večno tujstvo in kritično razdaljo do skupnosti obsojeni radoživi ljudski godec, ki je za čudežne gosli razuzdanega veselja in sladke pozabe faustovsko prodal prej bolestno kritično in žalostno dušo (in iz nje izvirajočo bridko glasbo) gozdnemu škratu, tako je tudi njen dandanašnji odrski pripovedovalec in interpret življenjsko in umetniško bogato izkušeni ter od bučne in puhle vsakdanjosti kritično distancirani modrec, interpretacijsko in glasovno prepoznavni interpret umetniške besede, uglasbene poezije in zanesljivi muzikant (na ustni harmoniki in violini).

V središču režiserjeve in interpretove pozornosti je ves čas univerzalna Cankarjeva misel in njen skrbno razčlenjeni žlahtni poetični jezikovni izraz, ki ga interpret spoštljivo in natančno bere in memorira domala kot glasbeno partituro. Ves čas pa tudi sproščena in racionalno nadzirana prezenca samoironično jedkega protagonista, dramskega umetnika, ki ob suvereni pripovedi z igralskimi krokiji hipoma oživlja posamezne slikovite prizore in njih junake ter z izbranimi motivi iz ljudske pevske in godčevske zakladnice učinkovito ilustrira in dodaja minimalistično uprizorjenim drobcem ustrezna vzdušja. Za vontrierovsko oz. »dogvillsko« skopo tlorisno začrtano prizorišče z realističnim interierjem (s cankarjanskim gostilniškim stolom, mizo, kozarcem rdečega na njej in notnim stojalom za »partituro« ob njej) in simbolnim eksterierjem (s pomanjšano plastiko Cankarjevega »klanca« in cerkvice nad njim) je poskrbel avtorski tandem son:DA, za historično patinirano »zakmašno« temno protagonistovo moško obleko s klobukom pa Ana Savić Gecan.

Celo stoletje po nastanku zaživi Cankarjeva besedna umetnina z odra v skrbno premišljeni, igralsko suvereni in žlahtni interpretaciji prodorno, vizionarsko, univerzalno in očarljivo tako v svojem splošnem umetniško stiliziranem odblesku domovine in njenih prebivalcev, kakor tudi v slej ko prej groteskno jedkem in trpkem samoobčutenju njenega literarnega in odrskega izpovedovalca - umetnika.