Najava dogodka:
Mini teater, SOBOTA, 18.9 ob 20.00
IGRALCI BEREJO ROMANE – LJUBLJANA SVETOVNA PRESTOLNICA KNJIGE
GOLO MANN:Življenje študenta Raimunda, bere ROK KUNAVERr
Prevod je za branja Mini teatra pripravil gospod Jaša Drnovšek za kar se mu prisrčno zahvaljujemo!
Po odmevnih branjih Marka Mandića, Zvezdane Mlakar in Roberta Waltla v Mini teatru nadaljujemo s projektom Igralci berejo romane, ki poteka ob Projektu LJUBLJANA SVETOVNA PRESTOLNICA KNJIGE,
Podpora: Mestna občina Ljubljana in javna agencija za knjigo
Na branje vas vabimo v soboto, 18.9. ob 20.00 v Mini teater v dvorano Bernarda Marie Koltesa na Križevniški 1 v Ljubljani.
Mini teater, stiki z javnostmi
GOLO MANN: RAD BI BIL NEKDO, KI JE BOLJ SREČEN KOT JAZ
Ko rečemo »Thomas Mann«, se pri tem navadno tudi ustavi. Mann je eden od sinonimov za prozne vrhunce 20. stoletja, ki pri nekaterih odzvanjajo kot Buddenbrookovi, pri drugih v obliki Čarobne gore, spet tretji ga, predvsem po zaslugi Viscontijeve ekranizacije, povezujejo z novelo Smrt v Benetkah. Thomas Mann je institucija, tu ni dvoma, ki pa je imela vsled svojega obstoja mnoge talce; najbolj očitni so bili otroci. Thomas in Katia Mann sta imela šest potomcev: Eriko, Klausa, Gola, Moniko, Michaela in Elisabeth. Če so ti kdaj na nemškem govornem območju v javni sferi zasedali bolj ali manj pomembno mesto oziroma bili v določenih življenjskih etapah deležni vsaj tračarske pozornosti (in naj bo v tolažbo, da je trač mogoče interpretirati tudi kot poslednje, četudi nelepo zanimanje za sočloveka), so slovenski javnosti skoraj povsem neznani. Medtem ko Klausa Manna pred anonimnostjo rešuje roman Mefisto, ki je leta 1984 v prevodu Lada Kralja izšel pri založbi Mladinska knjiga, so drugi za Slovence, z izjemo redkih mannovskih vznesencev, ostali na ravni brezimnežev.
Vedno le hčerke in sinovi Thomasa Manna
Zaradi pričujoče kratke zgodbe Gola Manna Življenje študenta Raimunda, ki je sploh prvi prevod katerega koli njegovih del v slovenščino, se bomo v tem zapisu osredotočili nanj, na Gola, preostale družinske člane pa zraven pritegnili le v primeru, ko bo njihova prisotnost bolje osvetlila njegovo življenjsko pot.
Thoman Mann je v svoj dnevnik, s katerim je delil vse, na nekem mestu zapisal, da človek, kakršen je on, ne bi smel imeti otrok. Razlagi za takšno brezprizivno izjavo sta vsaj dve: prva zadeva njegovo homoseksualnost, ki bi ga, ko bi jo javno izrekel, najverjetneje vodila po kakšni drugi, nedružinski poti, druga – ki nas tukaj bolj zanima – pa odstrinja vse frustracije, ki jih je kot avtoritativna pisateljska in očetovska figura prizadejal hčerkam in sinovom. Ne glede na to, kako so se trudili, da bi se izvili iz primeža njegove slave, vedno so bili le potomci slavnega očeta. Erika, igralka in novinarka, hči slavnega očeta, Klaus, pisatelj in novinar, sin slavnega očeta, Golo, filozof in zgodovinar, sin slavnega očeta, Monika, ki dolgo časa ni vedala, kaj bi sploh bila, nazadnje pisateljica, a vselej hči slavnega očeta, Michael, violinist, sin slavnega očeta, Elizabeth, sprva glasbenica, a po prepričanju staršev dekletom ni dano, da bi ustvarile glasbeno kariero, zato je svoje poklicno življenje posvetila oceanografiji. Na podlagi pričevanj je od vseh otrok edinole Elisabeth odšla Onstran brez zamer in razočaranja, da ji je bilo življenje ukradeno, ker je bila – hči slavnega očeta.
Res je, da je bila vsem otrokom Thomasa in Katie Mann prirojena usoda v senci velikega Čarovnika, toda nezanemarljiv je podatek, da otroci niso uživali enakovrednih starševskih simpatij. Erika in Klaus Mann sta bila najstarejša, najbolj povezana. Erika je imela na očeta velik vpliv, sploh, kar zadeva njegovo antinacistično in migracijsko držo. Klaus je v očetu vzbujal delni ponos zaradi pisateljske nadarjenosti, a hkratno nelagodje, saj ga je s svojim odprtim gejevskim življenjskim stilom spominjal na vse, kar je bil tudi sam, le da je ostal »v klozetu«. Sledi Golo, ki ga po prepričanju staršev že v otroštvu niso zaznamovale kaj prida prikupne lastnosti: lažniv, vzkipljiv, trmast. »Človek si ne more kaj, da ga ne bi sovražil,« je zapisala njegova mati Katia. V starostnem tandemu z Golom je bila Monika, ki je šla s svojo večno užaljenostjo in izgubljenostjo vsem (razen nemara Klausu in Elisabeth) nemalo na živce. Najmlajša sta bila Michael in Elisabeth. Če je prvega Thomas Mann skorajda prezrl, je bil toliko bolj navdušen nad najmlajšo hčerko. Kot je priobčil v dnevnik, so se mu šele ob njej končno prebudila prava očetovska čustva.
Otroci se Thomasa Manna spominjajo kot odmaknjenega družinskega člana, zaradi katerega je morala v hiši vladati tišina. Da bi do očeta gojili pristna čustva pripadnosti, se ne spominjajo, saj jim nikoli ni pustil blizu. Čeprav sta Klaus in Golo na več mestih zapisala, kako bi si želela, da bi oče umrl, je Golo leta 1955, ko je vendarle nastopil trenutek očetove smrti (Klaus je šest let prej podlegel prevelikemu odmerku uspavalnih tablet), zapadel v še eno svojih nizkih razpoloženjskih stanj. Toda, bistveno, šele po letu 1955 je napisal svoja ključna zgodovinska dela.
Golo Mann pred in po Raimundu
Golo Mann se je rodil 27. marca 1909 v Münchnu. Kot rečeno, je veljal za težavnega, lahko bi rekli nesimpatičnega otroka ihtave in zamerljive narave, ki jo najbolje od vseh razumel Klaus Mann. Za Gola je bilo v več pogledih določujoče njegovo dijaško bivanje v Salemu, nekdanjem cistercijanskem samostanu, ki je združeval šolo in internat. Tu je vladala asketska, malodane špartanska vzgoja, ki je temeljila na telesni aktivnosti. Golo se je izkazoval zlasti kot odličen tekač na 100 metrov, v te čase sega tudi njegova poznejša privrženost naravi, svežemu zraku in pohodništvu.
Svojih nekoliko zoprnih lastnosti se ni Golo otresel niti v Salemu. Vrstniki so ga klicali »mali hudič«, ki je pred raznolikimi oblikami družabnosti dajal prednost branju lirike. Pri sošolcih je s svojo resnobnostjo in cinizmom kljub vsemu vzbujal spoštovanje; veseli so bili, če jim je naklonil svoj čas. Zaradi njegove bolj ali manj očitne privrženosti dečkom in ne deklicam ter zaradi številnih živčnih izbruhov je bil obisk psihiatra neizogiben. Golo je bil, čeprav je očitno odstopal od norm ,pripoznan kot benigen. Dodelili so mu ločeno posteljo, njegovo šolanje se je lahko nadaljevalo.
Golo Mann se življenja v Salemu spominja kot obdobja prvih neuresničenih ljubezni, a kljub temu blaženih stanj, neskončne sreče, ki jo je občutil kot igralec v dijaških gledaliških predstavah, očaranosti z zgodovinskimi liki, kot sta Gentz in Wallenstein, prebiranja in učenja pesmi na pamet, kar je ostala njegova velika strast… in temnih dni, polnih depresije, malodušja, ki se ju ni rešil do konca življenja. V to obdobje sega deloma tudi njegova mladostniška zgodba Življenje študenta Raimunda, a o njej kasneje.
Po maturi je Golo sprva krajši čas študiral pravo, nato filozofijo in zgodovino. Iz Hegla je diplomiral pri Karlu Jaspersu. Od vsem Mannovih otrok je prav Gola, poleg Monike, v največji meri preganjalo iskanje svojega lastnega mesta pod soncem. Minila so dolga leta, ki jih je zapolnjeval s številnimi selitvami po vsem svetu. Bil je gostujoči profesor na več univerzah, še posebej je bil priljubljen med ameriškimi študenti. Vabil jih je na večerna pomenkovanja na dom, pili so vino, kadili ter izmenjavali mnenja o umetnosti, zgodovini in aktualnih družbeno-političnih razmerah. Golo se je sicer zagledal v kakšnega od svojih študentov, a največkrat dlje od občudovanja kljub Klausovim nasvetom ni prispel.
Vseskozi je bil Golo v tesnem stiku s Katio Mann, do katere je gojil silno intenzivna čustva, med ljubeznijo in sovraštvom. Kadar je prevladovalo slednje, se mu je zdela sadistična, robata, povsem nezmožna topline. Tudi v času Golovih depresivnih obdobij, v katera sta ga še globlje pahnila alkohol in optalidon, pomirjevalni analgetik, takrat zelo priljubljen v višjih slojih, so ga starši potisnili vstran, njegovo pritoževanje pa je dokončno poteptala sestra Erika, ki je bila v izražanju svojih mnenj vedno zelo neposredna. Golo je namreč, ko je bil še posebej na tleh, pogosto ponavljal, da bi prav lahko bil izjemen pisatelj, če le… Erika je bila kratka: »Kdor lahko, ta stori.«
Razen nekaterih kratkih zgodb gradita Golov opus esejistika in zgodovinske knjige. Veliko slavo je dosegel z Nemško zgodovino 19. in 20. stoletja (Deutsche Geschichte des 19. und 20. Jahrhunderts; 1958) in monografijama o Gentzu (Friedrich von Gentz. Geschichte eines europäischen Staatsmannes, 1947) in Wallensteinu (Wallenstein. Sein Leben erzählt von Golo Mann, 1971). Njegovi vknjiženi zgodovinski pogledi, ki jih je podajal v svojstvenem, prepoznavnem literarnem slogu, so bili odrešilna pot, ki ga ni povsem odpeljala od pisateljskega poklica. Golo se je v tem primeru rad naslonil na misel Paula Veyna, ki je zapisal, da je »zgodovina resničen roman z luknjami« – resničen, ker ne sme biti nič izmišljeno, roman, ker se ga pripoveduje, z luknjami pa zato, ker marsikaj ostaja neznano.
Pri zgodovinopisju je Golo Mann sledil metodi zoperstavljanja nacionalne zgodovine in nadnacionalnega pogleda. Verjel je, da prav zaradi vračanja nekaterih vzorcev zgodovina lahko postane ogledalo sedanjosti. Pri svojem pisanju je tako vztrajno iskal povezave med večnimi podobnostmi in posameznimi novostmi.
Na zgodovinski podlagi je Golo zgradil tudi povezovanje Nemčije z Vzhodom, in to že pred Willyjem Brandtom. Njegovo zavzemanje za »Ostpolitik«, ki je sprva naletelo na val ogorčenja, ga je uvrstilo med skrajne levičarje. Nekaj časa je sodeloval z Brandtom, nato sta se mnenjsko razšla. Tilmann Lahme, biograf Gola Manna, opozarja, da se je Golo prišteval med tradicionaliste; bliskovita revolucija mu je bila tuja, bližje so mu bile počasne, dolgoročne poteze.
Golova odločitev, da ne skoči v leposlovne pisateljske vode, tako kot je pred njim storil Klaus, se zdi pravilna vsaj zaradi dveh dejstev: slovel je kot eden najbolj spoštovanih komentatorjev nemške politike ter je doslej edini zgodovinar, ki je za svoje delo prejel ugledno, literarno Büchnerjevo nagrado.
Ne glede na kasnejši veliki poklicni uspeh, ne glede na to, da je v zrelih letih imel nekaj srečnih razmerij in ne glede na to, da ga je kljub zapletenemu značaju ves čas obdajalo nekaj res pravih prijateljev, je Gola do konca življenja leta 1994 spremljala neka posebna vrsta žalosti, ki so jo njegovi najbližji pripisovali preobčutljivosti. V nekem televizijskem intervjuju je na vprašanje, kaj bi rad bil, odgovoril: »Rad bi bil nekdo, ki je bolj srečen kot jaz.« Nekako tako bi verjetno odgovoril tudi študent Raimund.
Kaj bi bilo, ko ne bi bilo ničesar?
Leposlovni opus Gola Manna obsega vsega le nekaj zgodb, ki jih je pisal sporadično, tudi z večdesetletnim časovnim razmikom. Prvič so, vse na enem mestu in skupaj z nekaterimi njegovimi eseji, izšle lani, ob 100. obletnici Golovega rojstva. Med njimi zaseda prav posebno mesto zgodba Življenje študenta Raimunda. Ne le, da je bil to Golov literarni debut, ki ga je pod psevdonimom pri 18-ih letih objavil v zborniku mladih, obetavnih imen. Zgodba o Raimundu verjetno tudi v najbolj pristni maniri beleži to, kar je Golo Mann čutil že kot otrok in mladostnik ter, z redkimi obdobji dušnega miru, vse življenje.
Vsebine pričujoče zgodbe, Življenje študenta Raimunda, na tem mestu ni smiselno obnavljati. Toliko pomembneje se zdi opomniti na slog, v katerem je izpisan Raimund. Za sodobnega nemškega bralca – in vsled natančnega prevoda, ki lovi vse semantične tančine tudi za slovenskega – izzveni besedilo arhaično. Toda po prepričanju že omenjenega strokovnjaka za življenje in delo Gola Manna, Tilmanna Lahmeja, je besedilo tedanjim bralcem, umeščenim v dvajseta leta minulega stoletja, delovalo prav tako arhaično kot se zdi današnjim. Bolj kot da bi Golo želel slediti starinskemu pripovedovanju gre razloge za njegov poseben slog iskati v avtorjevi veliki privrženosti poeziji, ki najpogosteje ni bila sodobna. Nekoliko vzvišen stil, lirični opisi narave in protagonistovih občutij ter ponavljanje nekaterih motivov, ki Raimunda potisnejo na drugo stran, sodijo med največje prepoznavnosti zgodbe.
Življenje študenta Raimunda je, kot je očitno in kar je značilno za prve resnejše pisateljske poskuse, v prenekaterih trenutkih polepljeno z biografskimi slikami. Šele v tej luči se bralcu razpre vsa razsežnost zgodbe, ki jo naseljuje od sveta ranjeni posameznik. Vprašanje, ki si ga ta zastavlja, kaj bi bilo, ko ne bi bilo ničesar, in občutki, ki ga lovijo, ko ga napade neskončnost, so tisti, ki so Raimunda spravljali v grozo že kot otroka in so podobni tistim, ki jih je imel Golo Mann tudi še leta 1962. Živčni zlom ga je v posteljo položil za pet tednov. Razmišljal je o popolnem niču, o nebesih in o peklu, tako kot njegov Raimund pred nekaj manj kot 40 leti.
»Ni dosti tega, kar želimo povedati o življenju študenta Raimunda,« je 18-letni Golo Mann začel svojo zgodbo. In nato povedal vse, kar mu je ležalo na duši, predvsem pa ubesedil strah, ki ga je določal, odkar se je dobro zavedel samega sebe. Strah pred omračitvijo uma, pred samomorom, pred ničem, ki ni bil redek v življenju njegovih prednikov. Golo Mann je Raimunda odrešil po svoje, Gola ni odrešil nihče. Prepustil se je in živel v skladu z resnico, ki jo je zapisal v zgodbi: »Otožnost in melanholija najedata moč.« Morda bi veljalo še dodati - strah pred resničnim, iskrenim življenjem prav tako. Še desetletja potem, ko je objavil Raimunda, se je Golo bal, da bi se psevdonim razkril in da bi za njim stal On, tak, kot je v resnici bil.
Alenka Vesenjak
