Veliko nagrado za najboljšo uprizoritev je žirija Borštnikovega srečanja letos dosodila predstavi ljubljanskega Mini teatra Bartleby, pisar v režiji Miloša Lolića.

Mini teatru na nacionalnem gledališkem festivalu Borštnikovo srečanje v Mariboru 4 nagrade, tudi Velika nagrada za najboljšo predstavo festivala.

POROČILO ŽIRIJE

Strokovna žirija Festivala Borštnikovo srečanje 2011 je bila tudi letos soočena s širokim spektrom avtorskih pristopov in poetik sodobnega slovenskega dramskega gledališča, s programi umetniških vodstev, s produkcijo, v kateri so trije režiserji ustvarili polovico predstav v izboru. Zaradi zmanjšanja števila razpoložljivih igralskih nagrad na tri, je imela v tej kategoriji še težje delo kot v letu 2010.

Zaznala je fokus letošnjega izbora, ki se je občutno premestil k premislekom o številnih razsežnostih odtujenosti in utesnjenosti, ki jo narekujejo družbene interakcije v malih skupnostih, bodisi znotraj družine, v vaških in tako zelo prepoznavnih in aktualnih malomeščanskih okoljih.

Gledali smo gledališke stroje, ki poskušajo reflektirati družbo, v kateri živimo, in včasih uspešno in včasih malo manj gradijo vizije interakcij sodobnega subjekta z družbenimi biotopi, s katerimi se soočamo v tako prelomnih in kompleksnih časih.

In spet, da ne bo pomote, lahko suvereno izjavimo, da je naše gledališče živo in relevantno in bo, glede na videno, takšno tudi ostalo. Umetniška vodstva, avtorji in širša kulturna politika bodo morali nadaljevati dinamičen dialog, ki bo, če parafraziramo avantgardista Ferdinanda Delaka, naredil iz slovenskega gledališča »garaž svetovne drveče lepote«. Ta »garaž« pa ni končna postaja, temveč laboratorij, iz katerega vstajajo vizije. Če bodo hotele ta svet tudi ustrezno reflektirati, bodo morale še bolj aktivno komunicirati z mednarodnim prostorom, tistim prostorom, ki bo slovenskemu gledališču omogočil nadaljnjo rast.

 

Strokovna žirija v sestavi

Melita Forstnerič Hajnšek

Thomas Irmer

Amelia Kraigher

Katarina Pejović

Marko Peljhan, predsednik

 

V Mariboru, 23. 10. 2011

 

 

  • Velika nagrada Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev

Herman Melville: BARTLEBY, PISAR v režiji Miloša Lolića in izvedbi Mini teatra Ljubljana

Znotraj selektorskega vpogleda v letošnjo slovensko gledališko produkcijo se je predstava Bartleby, pisar, v produkciji Mini teatra in režiji Miloša Lolića, vzpostavila kot najbolj suverena celota, ki z minimalnimi sredstvi ustvari večdimenzionalni univerzum. V podobi bralne uprizoritve, forenzične raziskave in zvočne krajine, z velikim spoštovanjem do osupljive moči Mellvilove kratke zgodbe in v navidezni odrski statičnosti se Bartleby, pisar razvije v gledališki dogodek visoke napetosti in globoke skrivnosti. Mojstrsko orkestrirana igra vseskozi stopnjuje zgoščenost zgodbe in pomenov ter pri gledalcu obuja množico pomislekov o razsežnosti posameznikovega vpliva na lastno življenje, naravi upora do resničnosti in njunem medsebojnem razmerju. Bartleby, pisar je dovršena metafizična konstrukcija prostora-časa, ki se nas dotakne tako na čustveni kot na intuitivni in čutilni ravni. Gledališče, ki gledalca, ne glede na razumevanje ali nerazumevanje jezika, spodbuja k aktivni refleksiji sodobnega subjekta.

 

  • Borštnikova nagrada za igro

Igor Samobor za vloge Bartlebyja v uprizoritvi BARTLEBY, PISAR v izvedbi Mini teatra Ljubljana ter Shylocka v uprizoritvi BENEŠKI TRGOVEC in Neznanca v uprizoritvi V DAMASK v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Drame Ljubljana

Resničnost igralčeve eksistence lahko dojamemo kot velik privilegij potovanja skozi razlčne identitete, kar zahteva pogum, radovednost, domišljijo in disciplino. Odkrivamo jo kot težko nalogo čakanja tistega, ki je v verigi gledališkega odločanja ponavadi zadnji. To zahteva veliko potrpežljivosti, skromnosti, skrbno ohranjanje lastne identitete, modrost in spet – disciplino. Igor Samobor uteleša to velikansko nalogo. Kreativno, duhovno in človeško disciplino dojema kot pogoj svobode. Z lastnim sistemom vrednot in njegovega nenehnega preizpraševanja ustvarja alkimijo, ki jo imenujemo velika umetnost.

Skozi dramatično in enigmatično prepletanje identitet tistega, ki kontrolira svet, in tistega, ki ta svet izpodriva s svojim pasivnim uporom v predstavi Bartleby, pisar; skozi trdno vero ohranjanja tradicionalnih vrednot kot zadnjega oporišča današnje družbe v predstavi Beneški trgovec; skozi neskončno razpetost med iskanjem dialoga z božansko instanco ter iskanjem zemeljske potešitve v predstavi V Damask – je Samobor utelesil nekatera ključna vprašanja sodobnega moškega in nam razprl nove prostore refleksije in sočutja.

 

 

  • Borštnikova nagrada za oblikovanje zvoka

Luka Ivanović za oblikovanje zvoka v uprizoritvi BARTLEBY, PISAR v izvedbi Mini teatra Ljubljana

Ivanovičev nedoločni zvočni cut-up preko subtilne prezence, ki jo lahko beremo kot osnovo časovnih zank te interpretacije Melvilla, skupaj z dramaturškimi posegi podpre in odpre horizont zvočnega, ritmičnega in celo radijskega doživetja gledališča. Določa mu takt, ritem in izredno bogato paleto registrov, tudi preko komaj zaznavne večjezičnosti, ki ta tekstualni biser pripelje v sodobnost. Miniatura postane sodobni »teatrum mundi«, v katerem je diktafon tisti čisto osebni stroj za obnavljanje spomina, ki se nikdar ne zmoti. Ekstaza montaže.

 

 

  • Borštnikova nagrada za adaptacijo besedila

Miloš Lolić za adaptacijo besedila Hermana Melvilla BARTLEBY, PISAR v izvedbi Mini teatra Ljubljana

Lolićeva priredba Melvillove zgodbe je odločujoči dramaturški temelj celotnega koncepta uprizoritve. Izhodiščna zamisel, ki pripovedovalca postavi kot osrednjega in nekoliko izmuzljivega protagonista, Bartlebyja – kar je pogost nesporazum – ne postavlja v ospredje, temveč odpira bogate možnosti besedilnega plastenja. Bartlebyjev delodajalec s tem lahko prehaja od minimalističnih odrskih akcij do široko razpr(ostr)tih refleksij in celo hipnih preskokov v druge osebe. Čeprav je prizorišče zgodbe očitno, in le nekajkrat omenjeno, Lolićeva priredba široko odpre zgodbo o utrudljivem in dolgočasnem delu v pravniških pisarnah Wall Streeta sredi 19. stoletja sodobnim asociacijam. Nujni posegi v besedilo ne zarežejo v eksistencialne, verske in politične plasti njegovih pomenov, temveč še toliko bolj odmevajo v sodobnem branju Melvilla.