Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Velika Borštnikova nagrajenka »Macbeth po Shakespearu« premierno v ZDA

V četrtek, 8. decembra, bo prejemnica velike Borštnikove nagrade leta 2009, »Macbeth po Shakespearu«, v režiji Ivice Buljana, premierno nastopila tudi pred ameriškim občinstvom. Četrtkova premierna uprizoritev začenja štiridnevno gostovanje Mini teatra v New Yorku, ko bo s predstavo leta po mnenju kubanskih kritikov in pisateljev v koprodukciji z Novim kazalištem Zagreb in Cankarjevim domom prvič stopil tudi na oder svetovno znanega gledališča La MaMa.

Velika Borštnikova nagrajenka »Macbeth po Shakespearu« ter z Borštnikovima nagradama za vlogo Macbetha in mladega igralca nagrajena Marko Mandić in Jure Henigman z izjemnimi Mileno Zupančič in Polono Vetrih, Jurijem Drevenškom, Joseom, Stipetom Kostanićem, Domnom Valičem in Anžetom Zevnikom bodo prvo nedeljo v mesecu, 4. decembra ob 20. uri, nastopili na odru Mini teatra na Križevniški 1. Le nekaj dni po slovenski uprizoritvi pa bodo odlični igralci z uspešnico Heinerja Müllerja v režiji hrvaškega režiserja in umetniškega vodje Mini teatra, Ivice Buljana, začeli gostovanje v priznanem avantgardnem newyorškem gledališču.

Adaptacija besedila angleškega dramatika je zavestno oropana optimistične perspektive in vsakršne teleološke dimenzije. V svojem komentarju iz leta 1972 Müller pojasnjuje, da je vse od prvega prizora, v katerem se pojavijo čarovnice, čutil potrebo po modifikaciji besedila, v katerem bi ukinil metafizično podlago, še zlasti pa idejo vnaprejšnje določenosti. Besedila zato ne začenja več s čarovnicami in nadnaravne sile ne igrajo več pomembne vloge. Delo zgosti, monologi so radikalno skrajšani, trenutkov refleksije in ubesedenih pomislekov ni več. Zločini sledijo drug drugemu, zgodovina nasilja nima konca, kri vodi v nove umore in vsak nov peklenski krog je še strašnejši. Müller svoje junake brez zadržkov dodatno očrni in v pozitivni luči ne predstavlja nikogar. Medtem ko se, da bi utišal govorice, Shakespearov Macbeth odloči ubiti Macduffovo družino, se njegov müllerjevski sorodnik na ubijanje že navadi. Celo dobri Shakespearov kralj Duncan v didaskaliji na začetku tretjega prizora sedi na kupu trupel v obliki prestola - Müllerjev Macbeth je krvavi tiran, ki samo nadaljuje delo nekega prejšnjega krvavega tirana.

Uspešnica Heinerja Müllerja  in ne zgolj adaptacija Shakespearove predloge je v testosteronskem boju, agresiji, samovšečnosti in prepotentnosti Ivice Buljana nabrušena do skrajnih moči. Epizodne vloge ves čas stopnjujejo tempo, surova, na trenutke čutno fascinantna, ter obenem moreča moška energija Domna Valiča, Anžeta Zevnika, Stipeta Kostanića, Jurija Drevenška, Josea in Jureta Henigmana pa skrbi za nenehno dinamiko. Edini ženski sta Polona Vetrih v moški vlogi Banqua in Milena Zupančič kot Macbethova žena, ki kot Lady Macbeth v enobarvnost moške energije vnaša neizogibne asociacije.

Nad vsem in vsemi stoji Marko Mandić kot Macbeth, neodvisen od ženske energije, prepuščen samemu sebi in pripravljen iti do konca. Macbeth, ki v spirali nekontroliranega nasilja proti koncu postaja vse bolj človeški, ki je, kljub svoji brutalnosti, na trenutke že skorajda razumljiv. Macbeth Mandića, ki znotraj jasno določenih meja poglobljeno in natančno izrisuje sicer abstraktno in nepredstavljivo počlovečeno zlo.

Posebno mesto med müllerjevskimi variacijami Shakespearovih besedil nedvomno pripada »Macbethu« - besedilu, ki je že takoj po nastanku, v začetku sedemdesetih let, izzvalo burne polemike. Čeprav na videz ne iz istega opusa kot »Stroj Hamlet« ali »Medeja material«, je »Macbeth« briljanten primer müllerjevske medbesedilnosti, Müller pa je svoje delo na Macbethu primerjal celo s transfuzijo - izločil je stanja duše, zavrgel je psihologijo ter odprto spregovoril o brutalnosti, okrutnosti in sadizmu. Udarci z nogo po truplu, izrezani Vratarjev jezik, njegova pesem o odrezanih bradavicah, odrezani Banquov ud, podarjen Macbethu, Lord, ki ga odrejo pri živem telesu, in Kmet, ki se obesi od obupa, pa so z »akumulacijo nasilja, ki naredi delo neobčutljivo in ga obrne v estetizacijo zla«, vzbudili zadržanost tudi najzvestejših Müllerjevih privržencev.

Gledališču krutosti je dodana subverzija resnega in demontaža »junakov«, z opozarjanjem na kmete in izpostavljanjem vojakov ter postavitvijo nasproti aristokratski eliti pa Müller daje »Macbethu« sociološko dimenzijo. V devetem prizoru Macduff s sunkom meča pribije na vrata vratarja, ker mu je prepozno odprl, pozneje pa odreže jezik služabniku, katerega odgovor mu ni bil po godu. Jezik »velikih« ne pozna plemenitosti. Junaki so brez psihološke globine, postali so marionete krvavega Grand Guignola. Müllerjev »Macbeth« brez utopične vere v revolucijo, ki naj bi spremenila svet, s številnimi didaskalijami odslikava trpljenje, ki ga pod škornjem plemstva prestaja ljudstvo, Müllerjevi junaki pa so žrtve oblasti, v kateri uživajo in ki jih je spremenila v kamen.

Pripravila: Janina Žagar