Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Srečen 70. rojstni dan dragi Niko Goršič!

NIKO GORŠIČ - 70 LET

Niko Goršič v torek, 19. marca na odru Mini teatra praznuje svoj sedemdeseti rojstni dan z izvedbo predstave "Stol(čk)i".

V takšni dobi se je nekoč igralca smatralo za starino, nestorja, katerega delovno in ustvarjalno obdobje je končano in se ga spominja samo še iz porumenelih fotografij.

Niko Goršič je živi primer nove generacije samosvojih umetnikov, katerih kariera se ne deli na prej in po administrativni meji upokojitve. Njegove imaginativne možnosti so se kot, da bi se podvojile, prisotnost na javni sceni pa povečala.

Tega istega leta so se tako kot Goršič rodili Janis Joplin, Joe Pesci, Mick Jagger, Robert De Niro, Jim Morrison .., nekateri od njih so še v polnem naponu moči, nekateri pa so svojo pot izpolnili že konec tretjega desetletja življenja. Je nekaj pogumnega in norega pri teh norih otrocih rojenih sredi najhujšega leta 2. svetovne vojne. Nekaj utopičnega, internacionalističnega, antikonvencionalnega.

Niko Goršič je v javnem življenju Slovenije in nekdanje Jugoslavije bil zmeraj izvirna figura. Igralec, režiser, erudit, plesni in likovni kritik, strasten obiskovalec gledališča in razstav, filmofil, bralec, satirik … Pripada vrsti urbanih legend, kakršne so poznali že saloni osemnajstega stoletja. Njegovo zanimanje presega umetniške in družabne dogodke. Je strasten analitik, ki kulturni sceni ponuja predloge, definicije, kategorizacije, nenehne spremembe. In nikakor ni nepomembno, da je ves svoj angažma posvetil promociji (post)modernizma v vseh njegovih oblikah. Inovativnost je za Goršiča conditio sine qua non umetniškega ustvarjanja, avantgarda pa mati vseh praks. Zato torej ni nenavadno, da je prav oder kot topos avant-garde njegova krovna utrdba. Dolgoletna vladavina Slovenskega Mladinskega gledališča na jugoslovanskih odrih je v veliki meri prav njegova zasluga, mednarodna gledališka gostovanja pa ponos, ki mu je prav on dal največjo legitimnost.

Vse od ustanovitve Mini teatra je Niko Goršič njegov igralec, prijatelj, kronist in kritik. Stol(čk)i so njegov osebni pogled v preteklost (jugo)slovenskega teatra in intimna retrospekcija vélike kariere, ki je niso zaznamovali narcizem, priznanja in kavarniške anekdote, temveč je globoko vsajena v zavest o pomenu skupnega (najprej Slovenskega mladinskega gledališča, nato pa slovenskega gledališča in umetnosti nasploh).

Navdih zanj so bili tokrat Ionescovi Stoli - njihova lucidnost je vgrajena v dialektiko sodobnega slovenskega teatra in jo je analiziral še eden vélikih Goršičevih predhodnikov, Taras Kermanuer. Ostarela mož in žena živita izolirana v hiši, obdani z morjem. Da bi ubila dolgčas, nenehno ponavljata iste zgodbe in iste gibe. Moški ima sporočilo, ki ga bi ga rad poslal človeštvu. Zato pokliče Govornika, ki bi znal ljudem sporočilo prenesti bolje od njega. Zbere najpomembnejše ljudi svojega časa. Za vsakega je predvidel stol, ampak nanj se ne bo usedel nihče, saj povabljeni ne obstajajo: to so samo njihovi fantomi. Goršičevo prizadevanje, da ne bi pozabili »zgodovinske resnice« o veličini Mladinskega in njegovem svetovnem poslanstvu je ogromna, na trenutke tragikomična. Niko Goršič, igralec, bo prijazno povabil vse direktorje, vse vélike režiserje in igralce, s katerimi je skupaj ustvarjal to pomembno zgodovino, da bi slišali njegovo sporočilo. Na koncu se Ionescova starca vržeta skozi okno, Govornik pa ostane sam, da bi se obrnil k nevidni množici. Sporočilo ne bo posredovano.

Potencial te zgodbe nas spomni na metafizičnost Kafke in Borghesa, smeh starcev, Fellinijevih junakov, nepremagljivi patos Mozarta ... To je komična in tragična stran človeškega obstoja, ki začenja izgubljati smisel. Ko je starec otrok, v njem zazveni nostalgija po otroštvu, izgubljeni sreči, in od igre preide v regresijo.

Igralec NIKO GORŠIČ se obnaša kakor otrok, otrok in klovn pa sta bitji, ki se čudita vsemu, kar se dogaja na svetu.

V njegovi metafizičnosti se prepoznajo vse avantgardne pridobitve gledališča druge polovice 20. stoletja, katerih protagonist in priča je bil.

Srečen 70. rojstni dan dragi Niko Goršič.

Robert Waltl in Ivica Buljan