Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Mednarodna nagrada za Stol(čk)e Mini teatra in Nika Goršiča!

MEDNARODNA NAGRADA ZA STOL(ČK)E MINI TEATRA IN NIKA GORŠIČA!

V bolgarskih Vratsih, kjer je v okviru 24. Državnega festivala malih scen potekal 4. festival mreže NETA (Nova Evropska Teatrska Akcija), je v petek, 17. maja 2013, slovensko gledališko sceno zastopala avtorska predstava Nika Goršiča po E. Ionescu STOL(ČK)I v produkciji Mini teatra. V mednarodni konkurenci predstav tekmovalnega programa je noviteta letošnje sezone Mini teatra prejela nagrado festivala za najboljšo predstavo!

V dramaturgiji Stol(čk)ov je Niko Goršič, ki pod psevdonimom Nick Upper podpisuje tudi režijo predstave, popolnoma sledil Ionescu, ohranil je tudi poglavitne tematske linije, vsebino pa je konkretiziral in postavil v današnji čas. "Osebnoizpovedni šov, ki ni le zgodba o Niku Goršiču in ni le zgodba o slovenskem (mladinskem) gledališču. Je tudi zgodba o nam skupnih vprašanjih, ki vznikajo, ko končnost in večnost dihata sočasno. Je obračun z življenjem. /…/ So v gledališki mikro kozmos ujeta zgodba kompleksnosti, človeških odnosov, zgodba moči, hrepenenja, samote, želje po samorealizaciji, zavedanja lastne nepomembnosti, samoslepljenja, vztrajnosti. In ko padejo svetlikajoči se konfeti, ko z igrivo vztrajnostjo dovtipi izpod klovnovskega klobuka dvorano izzovejo k smehu, skozi razpoke komičnosti vdira misel o minljivosti trenutka. Ko se velike stvari nenadoma zazdijo majhne in majhne stvari za trenutek velike." Saška Rakef, RA Slovenija 1, 9.1.2013

 

UPRIZORITVENI NAČIN STOL(ČK)OV UPOŠTEVA RAZVOJ NOVIH ŽANROV PO IONESCU

»Konglomerat različnih stilov predstavlja tudi številčnost pogledov, ki so nadomestili modernistični en pogled. Nekdo se zadevi smeje, drugemu se zdi tragična. Ohranil sem Ionescovo dramaturgijo, besedilo pa je avtorsko. Vsekakor pa upoštevamo avtorjevo zahtevo o antinaturalizmu. Predstava je absolutna priredba, ki izhaja iz Ionescovega besedila, vsebina pa je konkretizirana in privatizirana ter osebe personalizirane. Je nekakšna parodija na Ionescovo besedilo, šaljiv komentar, ki upošteva strukturo besedila, a v uprizoritev vnaša sodobne vplive. /…/ A gre za konceptualni pristop do uprizarjanja, ki uprizoritev gradi iz različnih slogov znotraj komedijskega žanra. Gre za pravo postmodernistično mešanico slogov in podžanrov. Z Ivico Buljanom (dramaturgom uprizoritve) sva razmišljala, kako bi sploh natančneje označila žanr – uprizoritev združuje vse od informansa (po Živadinovu), do farse, burleske, klovnijade, stand-up komedije, rumenega gledališča a la Frljić, performansa,« je v intervjuju Stoli in stolčki: Šaljiva učna ura "človeka s pručko" oz. sodobni komentar na Ionesca za MMC povedal Niko Goršič.

 

FESTIVAL NETA

Festival NETA je leta 2012 v okviru Festivala ExPonto potekal v Ljubljani. Poglavitni cilji mreže NETA sta promocija kulturnega sodelovanja med državami ter razvoj evropskega gledališkega in kulturnega prostora. Med največje akcije v zadnjih dveh letih, poleg izmenjave predstav in umetnikov, štejeta dva velika festivala mreže v St. Peterburgu in Podgorici. Ustanovljena je bila leta 2005 in združuje ugledne gledališke hiše ter mednarodne gledališke festivale iz Albanije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške, Italije, Madžarske, Makedonije, Nemčije, Romunije, Rusije, Slovenije, Srbije in Turčije. Funkcijo generalnega sekretarja mednarodne mreže NETA je leta 2007 prevzel Damir Domitrović, direktor festivala Ex Ponto in predsednik Kulturnega društva B-51.

 

NIKO GORŠIČ

Igralec, režiser, performer in pisec Niko Goršič, legenda (jugo)slovenskega gledališča, je na ozemlju bivše Jugoslavije je ozavestil gledališki postmodernizem. Že v sedemdesetih letih se je pojavljal tudi kot performer in inoviral igralstvo z igralsko puzzle tehniko (kombinacija različnih tehnik). Še danes predstavlja sinonim za alternativnega ustvarjalca. Je umetnik raziskovalec. “Niko Goršič je v javnem življenju Slovenije in nekdanje Jugoslavije izvirna figura. Igralec, režiser, erudit, plesni in likovni kritik, strasten obiskovalec gledališča in razstav, filmofil, bralec, satirik … Pripada vrsti urbanih legend, kakršne so poznali že saloni osemnajstega stoletja. Njegovo zanimanje presega umetniške in družabne dogodke. Je strasten analitik, ki kulturni sceni ponuja predloge, definicije, kategorizacije, nenehne spremembe. In nikakor ni nepomembno, da je ves svoj angažma posvetil promociji (post)modernizma v vseh njegovih oblikah. Inovativnost je za Goršiča conditio sine qua non umetniškega ustvarjanja, avantgarda pa mati vseh praks. Zato torej ni nenavadno, da je prav oder kot topos avant-garde njegova krovna utrdba. Vse od ustanovitve Mini teatra je Niko Goršič njegov igralec, prijatelj, kronist in kritik. Stol(čk)i so njegov osebni pogled v preteklost (jugo)slovenskega teatra in intimna retrospekcija vélike kariere, ki je niso zaznamovali narcizem, priznanja in kavarniške anekdote, temveč je globoko vsajena v zavest o pomenu skupnega (najprej Slovenskega mladinskega gledališča, nato pa slovenskega gledališča in umetnosti nasploh).” Ivica Buljan, dramaturg predstave

 

DRAMATURG IVICA BULJAN O PREDSTAVI

Navdih Niku Goršiču so bili tokrat Ionescovi Stoli - njihova lucidnost je vgrajena v dialektiko sodobnega slovenskega teatra in jo je analiziral še eden vélikih Goršičevih predhodnikov, Taras Kermanuer. Ostarela mož in žena živita izolirana v hiši, obdani z morjem. Da bi ubila dolgčas, nenehno ponavljata iste zgodbe in iste gibe. Moški ima sporočilo, ki ga bi ga rad poslal človeštvu. Zato pokliče Govornika, ki bi znal ljudem sporočilo prenesti bolje od njega. Zbere najpomembnejše ljudi svojega časa. Za vsakega je predvidel stol, ampak nanj se ne bo usedel nihče, saj povabljeni ne obstajajo: to so samo njihovi fantomi. Goršičevo prizadevanje, da ne bi pozabili »zgodovinske resnice« o veličini Mladinskega in njegovem svetovnem poslanstvu je ogromna, na trenutke tragikomična. Niko Goršič, igralec, bo prijazno povabil vse direktorje, vse vélike režiserje in igralce, s katerimi je skupaj ustvarjal to pomembno zgodovino, da bi slišali njegovo sporočilo. Na koncu se Ionescova starca vržeta skozi okno, Govornik pa ostane sam, da bi se obrnil k nevidni množici. Sporočilo ne bo posredovano.

Potencial te zgodbe nas spomni na metafizičnost Kafke in Borghesa, smeh starcev, Fellinijevih junakov, nepremagljivi patos Mozarta ... To je komična in tragična stran človeškega obstoja, ki začenja izgubljati smisel. Ko je starec otrok, v njem zazveni nostalgija po otroštvu, izgubljeni sreči, in od igre preide v regresijo. Igralec se obnaša kakor otrok, otrok in klovn pa sta bitji, ki se čudita vsemu, kar se dogaja na svetu. Ivica Buljan, dramaturg predstave

 

Več o predstavi si lahko preberete in pogledate tudi tukaj!