Naslov izvirnika:
Die bitteren Tränen der Petra von Kant (1972)

Režiser:
Arthur Nauzyciel

Prevajalec:
Lado Kralj

Igrajo:
Helena Peršuh, Milena Zupančič, Vesna Vončina, Urška Taufer, Medea Novak in Arna Hadžialjević

Scenograf:
Riccardo Hernandez

Oblikovalec luči:
Scott Zielinski

Kostumograf:
Gaspard Yurkievich

Oblikovanje maske:
Empera

Oblikovalec zvoka:
Beno Gec

Lektorica:
Laura Brataševec

Asistent režiserja:
Juš A. Zidar

Asistent scenografa:
Tine Tribušon

Koprodukcija:
Mini teater, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Mestno gledališče Ptuj

S podporo Francoskega inštituta v Sloveniji

Premiera v Mini teatru:
27. november 2015

Premiera v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica:
13. in 14. januar 2016

Premiera v Mestnem gledališču Ptuj:
8. januar 2016

Predstava traja 95 min

O predstavi

Grenke solze Petre von Kant, igra v petih dejanjih, kaže pet epizod iz življenja uspešne modne oblikovalke. Petri prijateljica Sidonija predstavi mlado, 23-letno Karin, ki v  Nemčiji išče nove življenjske možnosti. Med njima se razvije naklonjenost, ki preraste v tesen ljubezenski odnos. Karin nazadnje zapusti Petro, ki je tako že tretjič v življenju ostala zapuščena in obupana. Ob podpori mame in hčerke pa na koncu morda le spozna, da jo je ta izkušnja pripeljala do nekega novega bistvenega spoznanja.

Gre za igro o ljubezni in o samoti, o odvisnosti, zatiranju in iskanju svobode. Besedilo je Fassbinder napisal kot gledališko igro in ga 1971 tudi uprizoril. Leto kasneje pa pretvoril v enega svojih najuspešnejših in poznanih filmov. Fassbinder, ki ga zaznamujejo nenehni škandali v intimnem in socialnem življenju, je svoji osebnosti izdelal zrcalno podobo v liku Petre von Kant. Morda zato, da bi preko nje lažje razumel in sprejel lastno življenjsko izkušnjo - da bi se dokopal do nove obče resnice o človeku in njegovi ujetosti v ustaljene miselne vzorce.

Grenke solze Petre von Kant v režiji Arthurja Nauzyciela

V Mini teatru je v koprodukciji z MG Ptuj in SNG Nova Gorica v letu 2015 zaživelo dramsko besedilo Rainerja Wernerja Fassbinderja. Gledališče je prostor neskončnega samoizpraševanja. Vedno znova se preverjajo ustaljeni vzorci in koncepti, iščejo se nove, izvirne rešitve, iščejo se vprašanja in odgovori nanje, ki postavljajo nova vprašanja. Ustvarjalci, ki vstopajo v naš prostor iz drugačnih okolij vanj prinašajo nove poglede, nove zamisli, drugačne koncepte in poetike, na tak način se tudi slovensko gledališče prenavlja in bogati. Zato smo se odločili, da v program uvrstimo projekt, katerega forma je odprta in usmerjena v raziskovanje, ki bo rezultiralo z gledališko predstavo, odrskim dejanjem.

Upornik z razlogom

Rainer Werner von Fassbinder, samooklicani enfant terrible nemške kinematografije, je bil eden redkih režiserjev, ki se je pogosto znašel na prvih straneh tabloidov. Umetnik, ki je 15 letih posnel več kot 40 filmov ter napisal več dram in televizijskih iger, je v sedemdesetih vseeno našel čas za dvigovanje prahu na newyorški umetniški sceni.

V svojih delih je Fassbinder skušal razrinkati dvoličnost nemške meščanske družbe, iz katere se je - tudi zaradi svoje istospolne usmerjenosti - vedno počutil izključenega. Obkladali so ga z oznakami mizoginije, izdajalstva in antisemitizma, igro Grenke solze Petre von Kant pa so kritiki ožigosali tako za homofobno kot sovražno do žensk.

Fassbinderjeva Nemčija

Rainer Werner Fassbinder je nedvomno eden najpomembnejših avtorjev evropske kinematografije povojnega časa. V samo 13 letih je posnel 42 filmov, od katerih so mnogi postali klasika, med njimi Trgovec s štirimi letnimi časi, Grenke solze Petre von Kant, Vsi so me klicali Ali, Zakon Marije Braun in monumentalen film Berlin Alexanderplatz, posnet po Döblinovem romanu. Večina študij o Fassbinderju se osredotoča na njegovo kontroverzno osebnost in špekulira o osebnih motivih za ekstatično produktivnostjo.

Leta 1996 (nemška izdaja: 2000) je Thomas Elsässer objavil prvo temeljito analitično študijo o Fassbinderjevem delu, v kateri je predvsem poudaril izjemno širino karakterjev in človeških emocij ter panoramsko razsežnost vseh družbenih miljejev in razredov. Nadalje je poudaril pomen Fassbinderjevih del kot tenkočutne, simpatične in kljub temu trajno divje portrete zahodnonemške »duše« v desetletjih, ko se je dežela soočala s starimi grehi nacističnega režima.

Elsässer obravnava filme iz različnih tekstualnih in kontekstualnih perspektiv in s tem omogoča razumljiv pregled njihovega sloga in tem. Navaja številne podrobne analize posameznih filmov, vključno s filmi Obup – Potovanje v svetlobo, Trilogija ZRN, Lili Marleen, V letu s 13 meseci in Berlin Alexanderplatz. Posebno poglavje se ukvarja s Fassbinderjevimi kontroverznimi prispevki k težavnemu nemško-židovskemu dialogu po Auschwitzu.

Medtem ko predstavi evropski kontekst za Fassbinderjevo lastno soočanje s fašizmom, pa nadalje Elsässer ugotavlja, da režiser, kljub svoji zgodnji smrti leta 1982 v starosti 37 let, s svojo edinstveno moralno vizijo in smislom za zgodovino veliko pove o »novi« Evropi po letu 1989; o njenih notranjih zidovih in delitvah in o multikulturnih izzivih, s katerimi se sooča.

Thomas Elsässer

O režiserju

Artur Nauzyciel je eden izmed najbolj znanih francoskih režiserjev, ki s svojimi predstavami gostuje po celem svetu. Mini teater, Mg Ptuj in SNG Nova Gorica smo ga povabili k sodelovanju, njegovo ustvarjalno gostovanje v Sloveniji pa bo prvo v tem delu Evrope.

Artur Nauzyciel se je po študiju likovne umetnosti in filma vpisal na šolo Theatre national de Chaliot, ki jo je vodil znameniti  in francoski režiser Antoine Vitez. Svojo kariero je začel najprej kot igralec, nato kot režiser s zelo uspešnima predstavama »Namišljeni bolnik« po besedilu Molièra in "Srečni dnevi"  po besedilu Becketta v znamenitem gledališču  Odéon-Théâtre de l’Europe iz Pariza.

Režiral je "Trg Herojev" Thomasa Bernharda v Comédie-Française (2004); "Ordet" Kaja Munka na Festivalu v Avignonu (2005), "Glad" Knuta Hamsuna v Théâtre de la Madeleine (2011),  "Galeba" A. P. Čehova (2012) v Papeški palači na Festivalu v Avignonu.

V Ameriki je režiral B-M Koltèsa, "Boj črnca in psov" in "Roberta Zucca" , "ABIGAIL’S PARTY" Mike Leigha (2007), Shakespearjevega "JULIJA CEZARJA". Režiral je v Dublinu, Oslu, Reykjaviku, Južni Ameriki. Je dobitnik  mnogih francoskih in mednarodnih nagrad,  od leta 2007 je direktor Centre Dramatique National Orléans.

Iz kritik

»Helena Peršuh v vlogi naslovne Petre in Vesna Vončina kot njena objektivizirana asistentka Marlena sta na odru brez prekinitve prisotni skozi celo predstavo, torej uro in pol, kar nedvomno predstavlja svojevrsten izziv, saj je predstava zasnovana tako, da je pozornost gledalcev ves čas usmerjena v golo interpretacijo. Igralke v prvi polovici predstave svoje dialoge zgolj apatično recitirajo, medtem ko njihova telesa nadomeščajo lutke za krojenje oblačil iz Petrinega ateljeja. Ko čustva eskalirajo, se seveda pojavi tudi dejanska telesna interpretacija povedanega, a ta vedno ostane zelo zadržana, stilizirana, zelo modna. Solze so solze z naslovnic, jeza, strah in gnus so retuširani do dopadljivosti. Petra in njene sojunakinje tudi v trenutkih največje stiske vedo, kateri je njihov boljši profil.« Koridor, 17.2.2016

»Najbolj enigmatična oseba na odru pa je prav gotovo Marlena, nema Petrina asistenka, za katero med vrsticami razberemo, da pravzaprav opravlja vse Petrino oblikovalsko delo in je hkrati svoji mentorici neskončno vdana. Interpretacija Vesne Vončina sicer daje dvomiti o tem – na trenutke Marlena deluje privoščljivo, a se kljub temu pokorava Petrini volji. Zanimivo je pomisliti, kako drugače bi si lahko razlagali igro, če bi bila glavna oseba prav Marlena: vsi odnosi se zazdijo kot farsa, neskončno pomanjšani in razvrednoteni ostanejo brez pomena v primerjavi z Marlenino vsakodnevno tlako.« Koridor, 17.2.2016

»Grenke solze Petre von Kant v režiji Arthurja Nauzyciela so kljub svoji statičnosti in osredotočenosti na govor (ali pa prav zaradi njiju) izjemno zgoščena in močna predstava, ki gledalca od začetka do konca obdrži na robu sedeža. Duhovito in premišljeno spisan tekst, pa tudi njegova dosledna interpretacija ponujajo mnogo iztočnic za nadaljnje razmišljanje in refleksijo. Ob odhodu iz gledališkega ‘ateljeja von Kant’ se zato noč zdi še dvakrat bolj temna in vsakdan dvakrat manj resničen.« Koridor, 17.2.2016

»Besedilo je v slovenščino prevedel Lado Kralj, na povabilo Mini teatra, MG-ja Ptuj in SNG-ja Nova Gorica pa je uprizoritev režiral francoski režiser Artur Nauzyciel. Uprizoritev ne odstopa od filmske podlage, v njej najde že omenjeno klavstrofobijo čustev prikazano s scenografijo, tokrat salonsko s kosmato preprogo na rampi in velikansko sliko namesto zavese, tako da je celotno dogajanje v ospredju, ostanek odra pa ostaja zakrit razen spodnjih 30 centimetrov, kar vnaprej napoveduje prihode igralk (scenograf Riccardo Hernandez). /…/ Že v filmu so izstopali razkošni kostumi, tokrat pa satenasto sijejo kot z brvi modne oblikovalke Petre von Kant, kar je poklic glavne junakinje (izčiščena, precej gledališko netipična kostumografija je delo francoskega kreatorja Gasparda Yurkievicha). Uprizoritev se s tako zmanjšanim manevrskim prostorom in ujetostjo v lepoto nekega salona – kjer poleg Petre (Helena Peršuh) prebiva nema asistentka (Vesna Vončina), pogosto bolj kot ena izmed dramskih oseb postavljena na oder kot del interjerja ali pa vsaj kot krasen salonski lev, ki se iz samega dolgčasa preteguje tam na tisti preprogi – naslanja predvsem na čustva glavne junakinje. Ta so podana z natančno izdelano melodramatično niansiranostjo, vendar ostajajo na ravni besed, brez okrepljene gledališke akcije razen gestike in mimike, ponekod celo humorno nastrojene. Manj melodramatična in bolj prevzetno dejavna je velika preurejevalka, ljubimka Karin (Arna Hadžialjević). V tako statično zasnovani uprizoritvi, poleg igralske interpretacije, največ prostora najde neverjetno dodelana luč, kot je na gledaliških odrih ne vidimo pogosto. Režiserjev stalni sodelavec Scott Zielinski je zasnoval luč v službi Petrinih čustev, ki jih ne le osvetljuje/zatemnjuje, ampak tudi kroji, ko v navezi z masko (Empera) razkriva bledico igralk, ki jim takoj nato na usta kane nekaj barve, kar je posledica premišljene igre svetlobe in maske, ki se odzove na določeno luč.« Grenke solze Petre von Kant v Mini teatru: premočrtnost v dobri luči; MMC, 8.12.2015

Nagrade

Arna Hadžialjević - priznanje ZDUS za igralske dosežke v letu 2016, med drugim tudi za vlogo Karin Thimm

Gostovanja

Centre Dramatique National Orléans, Francija, 2016

Festival Zlati lev, Umag, Hrvaška, 2017