Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Obsežna kritika Macbetha po Shakespearu po gostovanju v newyorški La MaMi!

Ena najbolj obsežnih kritik gostovanja slovenskih gledališč v tujini!

Obsežna kritika Macbetha po Shakespearu po gostovanju v newyorški La MaMi

Ob aktualnem gostovanju Macbetha po Shakespearu na največjem portugalskem festivalu sodobnih odrskih umetnosti Almada 2014 si preberite obsežno kritiko, ki jo je Macbeth po Shakespearu prejel po gostovanju v newyorškem gledališču Ellen Stewart, gledališču La MaMa.

Slovenska praizvedba besedila Heinerja Müllerja v režiji Ivice Buljana, ki je prejela veliko Borštnikovo nagrado 2009 za najboljšo uprizoritev v celoti, nagrado Critica Cubana kubanskih kritikov in pisateljev za najboljšo tujo predstavo, uprizorjeno na Kubi leta 2009, z Borštnikovima nagradama za vlogo Macbetha in mladega igralca pa sta bila leta 2009 nagrajena tudi Marko Mandić in Jure Henigman, je prejela eno najbolj obsežnih kritik gostovanja slovenskih gledališč v tujini, ki je izšla v strokovni reviji Slavic and Eeast European Performance (Volume 32, no. 1; Spring2012/Winter2013), publikaciji Inštituta za Sodobno vzhodnoevropsko dramatiko in gledališče.

Razčlenitev barda

Macbeth Po Shakespearu Heinerja Müllerja V režiji Ivice Buljana v La MaMi, gledališču Ellen Stewart

Shari Perkins in Sissi Liu

Neverjetno, kako gnetljive so klasične zgodbe – kako jih lahko oblikujemo in preoblikujemo v puhaste vizije ali nove môre, ki ustrezajo okusu in potrebam sedanjega trenutka.(1) V soboto, 10. decembra 2011, je v newyorškem gledališču Ellen Stewart, LaMaMa, gostovala predstava Heinerja Müllerja Macbeth po Shakespearu v režiji Ivice Buljana, ki je ponudila divjo reinterpretacijo bardovega dela. Končni masaker je bil obenem vznemirljiv in, paradoksalno, otopel do roba joka. Müllerjeva verzija iz Shakespearjeve tragedije iztrga vsakršno upanje, čemur velikodušno doda dobršno mero vulgarnosti, oder pa naseli z brutalnimi in zatiranimi kmeti.

Buljanova uprizoritev popelje Müllerjev izvorni impulz še korak dlje v senco, prepletajoč elemente Artaudovega gledališča krutosti, pomešanega z brutalnim realizmom Sarah Kane in Marka Ravenhilla. Rezultat je nasilen fizični uprizoritveni slog. Macbeth po Shakespearu je prevladujoče instinktivno in eksplozivno raziskovanje degradacije, nihilizma in dokončnega obupa.

Predstava je prvotno nastala kot koprodukcija med Mini teatrom Ljubljana (Slovenija), Novim kazalištem Zagreb (Hrvaška) in Cankarjevim domom (Slovenija). Gostovala je na Kubi, v Južni Koreji, po Sloveniji in na Hrvaškem, v prihodnosti pa so načrtovana še gostovanja v Srbiji in Franciji.(2) V gledališču LaMaMa je bila predstava uprizorjena pretežno v slovenščini, z angleškimi nadnapisi, ki so bili projicirani na zadnjo steno odra. Prikazano angleško besedilo, v zgoščenem, pogosto nerazumljivem prevodu Carla Webra, so obogatili občasni, strateško postavljeni, medklici igralcev v angleščini.

Preplet govora v angleščini in slovenščini skupaj s projiciranim prevodom poudarja univerzalnost v predstavi prikazane kronike nasilja. Buljanova uprizoritev, ki jo za vsako ponovitev poustvari na novo, ponuja podobno razumevanje univerzalnosti. Vsakič znova je prilagojena vsakokratnim značilnostim gledališkega prostora, kjer je uprizorjena. ''Ta logika o prilagajanju in spremembi odnosa med igralci in gledalci je bila osnova, iz katere smo izhajali pri ustvarjanju predstave. Vsakič znova smo v predstavo hoteli vnesti spremembo za igralce,'' razlaga Buljan. (3) Mizanscena zajema mnogo različnih prizorišč, vključno s proscenijem, areno in odrom.

Prilagodljivost predstave je možna zaradi rabe samo najnujnejšega. Stoli, na katerih igralci sedijo med posameznimi prizori okoli igralnega prostora, predstavljajo celotno scenografijo. Arhitekturne prvine gledališča – vključno z balkoni, ki obkrožajo dvorano, in prehodi na obeh straneh občinstva – so bili spremenjeni v igralni  prostor. Na vsakem novem prizorišču ekipa na oder nalepi velike tiskane črke in številke, ki kažejo natančno zemljepisno dolžino in širino uprizoritvenega prostora. Buljan pojasni, da ta oblikovni element istočasno poudari trenutnost in univerzalnost predstave (4). Zdi se, da se lahko Müllerjeva môra zgodi kjerkoli na svetu oz. se pravzaprav že dogaja tukaj in zdaj.

Buljan je v gledališkem listu zapisal, da ga je Macbeth po Shakespearu delno pritegnil tudi zaradi kontroverznosti, ki jo je povzročila praizvedba besedila. V reviji Sinn in Form je kritik Wolfgang Harich namreč napadel pesimizem Müllerjevega dela, kar je druge kritike le še spodbudilo k zagovarjanju njegove izvirnosti. V Mülerjevi Škotski:'' …si eden za drugim sledijo zločini, ki pospešeno ustvarjajo peklensko spiralo,'' kar vodi v ''subverzijo resnosti in razpad herojev.''(5) Ne Müller ne Buljan ne ponudita niti enega spokorjenega lika. Celo Duncan (Jure Henigman, v dvojni vlogi tudi kot MacDuff), ki je v Shakespearjevi igri pogosto prikazan kot starec, je tu virilen bik, ki ob prihodu v trdnjavo svojega gostitelja uživa, resnično uživa v poležavanju na prestolu iz trupel in občevanju z Lady Macbeth (Milena Zupančič). V svoji knjigi The Theatre of Heiner Müller Jonathan Kalb citira dramatika, ki nekrofilijo enači z ''ljubeznijo do prihodnosti'' ter vztraja, da moramo vedno znova odkopavati svoje mrtvece, če hočemo živeti v prihodnosti.''(6) V tej predstavi, kjer se umor kopiči na umoru, truplo na truplu, seksualni razvrat še poudarja tanko mejo med ustvarjanjem življenja in njegovim končnim uničenjem ter skrunitvijo.

Z vključitvijo trpljenja kmetov, ki jih njihovi aristokratski gospodje sistematično zatirajo, maličijo in ubijajo skoraj brez razloga,  razen tega, da lahko gospôda uživa v nekaj trenutkih perverznega užitka, se odpre nov krog zlorab, ki razkriva škodljive učinke na vse družbene razrede. Prizor, ki se še posebej vtisne v spomin, je prizor z Mileno Zupančič, ki v vlogi Lady Macbeth vneto ukazuje mučenje kmeta, ki ni poravnal najemnine. Vztraja:'' Želim si, da bi krvavel, da se oko ob nočni sliki ne splaši.''(7) Umor, mučenje, regicid in umetnost so v njeni zavesti zabrisani, iluzija lepega nasilja, ki jo kasneje radikalno spodkoplje prizor, v katerem si kmetova žena (Domen Valič) in sin (Jose) prizadevata osvoboditi od psov razgrizeno telo s tnala. Vendar pa tudi med zatiranimi ni moč najti usmiljenja. Med vdovinim objokovanjem ji sin zabrusi, naj neha, saj:''smrkelj ti zmrzuje'' ter se sebično pritožuje, da zaradi očetovih neporavnanih dolgov sedaj ne bo mogel dobiti žene.(8)

V Buljanovi Škotski se moč kaže preko mišičnega ruvanja, pohotnega koitusa in agresivnega skupinskega seksa (na trenutke tudi brez soglasja), ki ga poudarja razlika med lepoto vitkih, natreniranih ter pomanjkljivo oblečenih igralcev in razdejanjem, ki ga ti povzročijo s svojimi telesi. Dva prizora s čarovnicami (v interpretaciji petih igralcev) sta še posebej prepričljiva primera te strategije. V prvem Macbeth (Marko Mandić) in Banquo (Polona Vetrih, ki je skupaj z Mileno Zupančič kot zdolgočaseno in krvoločno Lady Macbeth med najbolj prepričljivimi  v zasedbi) med vračanjem z zmage nad norveško vojsko čarovnice zasačita med orgijo. Zmagovita prijatelja, popolnoma oblečena, kljub nadlegovanju in posmehovanju čarovnic relativno mirno in na videz brez posledic prisluhneta njihovim prerokbam.

Čeprav niti Macbetha niti Banqua čarovnice niso fizične poškodovale, se zdi, da je strup vanju vstopil skozi ušesa: ponovno se je zavrtel krog nasilja in ne mine dolgo, da začne Macbeth, zdaj kralj Škotske, načrtovati umor svojega tovariša. (''Prihodnosti izrežem maternico. Kraljev ne bom rodil, rodil bom Nič.'') (9) Banquovemu umoru sledi divja gostija ob kronanju s hrano in žganjem, ki ju igralci delijo občinstvu. Med gostijo poskušajo nastopajoči gledalce pritegniti k proslavljanju z vzkliki v slovenščini ''Naj živi, Macbeth!'', kar je eden od mnogih trenutkov, ko bi bil stavek v angleščini učinkovitejši. Kazati se začne Macbethova norost, tako v njegovem norčavem vedenju kot v njegovem razcapanem, polepljenem in zakrpanem kronanjskem plašču. Na tem mestu poda tudi svoj podaljšani telesni monolog agonije, vrhunec celotne predstave ter skrajno praznovanje razpada moči in človeškega dostojanstva.  

Kmalu zatem Macbeth ponovno obišče čarovnice. Tokrat njegovo telo ni več neomadeževano. Izprijen od zunaj in od znotraj, se Macbeth ujame v lakomne roke čarovniškega svêta. Namesto posmehljivih prerokb in blagega nadlegovanja, si čarovnice novega škotskega kralja privoščijo. Stisnejo ga ob tla, ga slečejo, spolno zlorabijo in golega pustijo zavrženega v divjini, kjer kuje svoja prihodnja dejanja. Ranjeni Macbeth na kratko zahrepeni, da bi ponovno postal nedolžen otrok, vendar se odloči, da:'' Oblekel bi se v kožo svojih žrtev. S trohnobo bi prekril bolehno meso. In preživel zakrinkan z masko smrti.'' (10) Od tega trenutka dalje je Macbethova destruktivna pot določena.

Čeprav gledališko učinkovita, se Buljanova uprizoritev zaradi ponavljajoče rabe spolnega odnosa moškega z moškim (in moškega z moškim truplom) kot prikaza izprijenosti družbe kot celote in končnega ponižanja naslovnega junaka nevarno obrača k homofobiji. Nekateri bi lahko velikopotezno zaključili, da gre za nehoteno posledico dejstva, da tudi ženske vloge igrajo moški (ne nazadnje je v zasedbi šest moških in dve ženski, od katerih ena igra moškega). Kljub temu moškost agresorjev ni nikoli zakrita, z vojaškimi hlačami in spodnjimi majicami brez rokavov je prej le še poudarjena. Entuziastično sporazumen seks med Duncanom in moči lačno Lady Macbeth pa naredi ostale spolne odnose še bolj moteče.

Ne glede na vse je Macbeth po Shakespearu močna predstava. S skromnimi produkcijskimi elementi in z nadarjeno zasedbo je Buljan ustvaril vitko, brutalno interpretacijo Müllerjeve drame. Preprosta scenografija, močne nasičene luči ter skopa, a učinkovita kostumografija, ustvarjajo močno podobo o potrošnosti in razvrednotenosti človeškega življenja. Emblematična za to iznajdljivo oblikovanje je kraljevska krona, ki je na telesu vsakega igralca izdelana iz rjavega lepilnega traku. Izbira le-tega se ostro posmehuje instituciji monarhije in moči, ki pride z njo. Tudi krona in kralj sta v svoji osnovi enako hitro zavržena in zaužita kot gostija, ki jo igralci in gledalci pogoltnejo in raztrosijo po odru med Macbethovim kronanjem.

V Müllerjevem Macbethu je bil svet iztirjen že davno pred zločinom nad naslovnim kraljem in tak bo svet neizogibno ostal tudi še dolgo po njegovi smrt. Takšna prihodnost je tako grozljiva vizija, da se v zaključnih trenutkih predstave Duncanov sin, ki je postavljen na prestol, lahko le v grozi ozre okrog sebe in krikne: "Hočem v Anglijo!" ter steče proti veži. Buljanova uprizoritev ni lepa, čeprav je za gledanje pogosto osupljiva. V resnici je daleč od lepe, pa vendar, ko je Macbeth, zaradi čarovnic slečen in nemočen obležal na tleh, ko so se pred nami odvijali masaker, zlorabe in agonija, sta nam po licih spolzele solze. Pa vendar ob tem nismo čutili nikakršne bolečine.

Slavic and European Performance, Volume32, no. 1; Spring 2012/Winter 2013

 

Opombe:

1. Ta ocena je priredba ocene, ki jo je Shari Perkins objavila na svoji spletni strani: Shari Perkins: ''Impromptu: Macbeth After Shakespeare,'' DramaticImpulse (blog), 14.12.2011, http://shariperkins.com/2011/12/14/impromptu-macbeth-after-shakespeare/.

2. Ivica Buljan, e-pošta režiserju, 14.2.2012

3. Ibid.

4. Ibid.

5. Ivica Buljan, režiserjeve beležke, gledališki list Macbeth After Shakespeare, 10.12.2011

6. Citat Heinerja Müllerja v Jonathan Kalb, The Theatre of Heiner Müller, (New York, Limelight Editions, 2011, p.15

7. Heiner Müller, Macbeth After Shakespeare, prevod Carl Weber, rokopis poslan Ivici Buljanu po e-pošti, 23.12. 2011

8. Ibid.

9. Ibid.

10. Ibid.