Napovedujemo: Premiera predstave Jurček in trije razbojniki in odprtje razstave Partizanske lutke 1944-2015!

V petek, 8. maja 2015, ob 18.00 nas v Mini teatru na Križevniški 1 čaka premiera lutkovne predstave Jurček in trije razbojniki Alenke Gerlovič, ki je nastala v režiji Roberta Waltla. Pred premiero bomo odprli tudi razstavo Partizanske lutke, po premieri pa nazdravili še prihajajočemu Dnevu zmage.

O razstavi in partizanskem lutkovnem gledališču bo spregovoril prof. Edi Majaron. Predstava je nastala v sodelovanju Mini teatra, Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Lutkovnega gledališča Ljubljana.

V okviru premiera razstave Partizanske lutke 1944 -2015, v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Koroškim pokrajinskim muzejem. Razstava je bila realizirana s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Predstava in razstava sta nastali v okviru mednarodnega evropskega projekta Puppet Nomad Academy IV, sofinanciranega s strani programa Evropske Unije, Ustvarjalna Evropa.

Podpora Evropske komisije pri izdelavi te publikacije/komunikacije ne pomeni nujno tudi podpore njene vsebine, saj le-ta odraža samo mnenja avtorjev in Komisija ne more biti odgovorna za to, kako se podatki iz publikacije/komunikacije nadalje uporabljajo.

V iskanju junakov, Pavlih in pravljičnosti gledališča

Partizani in domobranci in to v otroški predstavi? Kako lahko otroško gledališče sploh pristopi k naši polpretekli zgodovini? Za začetek tako, da na njo ne gledamo kot na polpreteklo in jo potisnemo v sfero popkulture. Gusarji, Trije mušketirji, Superman, Miki Miška. Če sledimo genealogiji katerega koli od teh likov, je vsak neločljivo povezan z vojno in propagando, pa vendar so postali kvintesencialni liki otroških iger in domišljije. Ljudje od prvih stvaritvenih mitov dalje mislimo svoje mesto v svetu skozi obraze nasilja in tega povsem ni uspelo izbrisat ne bratoma Grimm, ne Disneyju. Vprašanje je le, koliko prikrito je, a prikrito često pomeni tudi zavratno, saj ubeži refleksiji, ponotranjimo pa ga še vedno.

Predstava Jurček in trije razbojniki je za nas poskus iskreno spregovoriti o problematični temi, ki pa ravno v tem preneha biti problematična, ampak samo je - kot so bili križarski pohodi in kot so bile napoleonske vojne. Molk in samocenzura sta to, kar vzpostavlja tabuje in jim daje moč. Ideologija se reproducira tam, kjer se o njej ne govori.

Za protivnost mi - oni je ključno, da drugega razosebimo, to je obrazec, ki je propagandi že dolgo znan. Bolj kot je drugi tuj in drugačen, bolj brezobličnega ga lahko naredimo. In ko nima več obraza, tudi človečnosti nima. Zato je postaviti na oder Janeza s svojim “gruntom”, neuslišano Ljubeznijo in petimi kravami neprimerno bolj človeška in tudi iskrena poteza, kot uporabiti izraz “domobranci”. Jurček je že čisto literarno-dramaturško zanimiv, ker kljub vojni vihri, kljub formi otroške predstave, kljub arhetipskim likom, v lutke zasadi iskre, ki jih naredijo iskrene in človeške.

Kakor je tukaj tako po eni strani pomembno abstrahiranje in distanca do zgodovine, je zgodovinski okvir vseeno pomemben, pa ne zaradi karkšne koli ideološke pozicije, temveč zmagoslavja volje do umetnosti. To, da sredi vojne, sredi okupacije nastane gledališka predstava, je že samo po sebi pravljično. In tu se začne tudi naš Jurček. Njegove dokumentaristične poteze so zanimive, celo smiselne, le kolikor nam uspe ujeti ta duh predstave. Duh, v katerem je na novoletni dan leta 1944 celoten generalštab sedel in si ogledal to predstavo, isti dan pa so jo ponovili še dvakrat. To je ta presežek gledališča, ki ga pripisujemo njegovemu rojstvu iz rituala, in ki mu je dajal moč, da je bil konstituitiven del življenja v polisu. Takšno branje gledališke zgodovine je bržda mitizacija. Vendar je mitizacija, ki daje upanje, ki kaže, da lahko obstaja tudi boljši svet. Takšno upanje je dajal tudi Jurček, ko so ga prvič uprizorili, in na krilih tega upamo, da bo takšno upanje dajal tudi naš Jurček.

Simon Belak, dramaturg

Alenka Gerlovič

Jurček in trije razbojniki

Rekonstrukcija partizanskega lutkovnega gledališča 1944-45

Režiser:
Robert Waltl

Igrajo in animirajo:
Vesna Vončina, Tadej Pišek, Marko Ujc in Tines Špik

Avtor glasbene opreme in spremljave:
Marko Brdnik

Dramaturg:
Simon Belak

Svetovalec za animacijo lutk in vodja tečaja animacije:
Brane Vižintin

Lutke po originalnih lutkah L. Lavriča iz 1944:
Slavko Hočevar (1983)

Kostumi za lutke:
Vera Hočevar (1983)

Navezava lutk:
Ciril Jagodic (1983), Mitja Ritmanič (2015)

Scenografija po originalnih skicah Alenke Gerlovič:
Ana Rahela Klopčič

Kostumografinja:
Rosana Knavs

Asistent scenografije:
Anže Kreč

Izdelava scenografije:
Anže Kreč, Ana Rahela Klopčič in Rosana Knavs

Tehnična ekipa:
Matej Primec in Anže Kreč

Vodja tehnike:
Tilen Vipotnik

Premiera v Mini teatru:
8. maj 2015

Predstava traja 35 minut

Mini teater v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in Lutkovnim gledališčem Ljubljana

Lutkovna predstava

V okviru premiera razstave Partizanske lutke 1944 -2015, v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Koroškim pokrajinskim muzejem. Razstava je bila realizirana s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Posebna zahvala Kaji Širok, Urošu Korenčanu in Brigiti Rajšter.

Predstava in razstava sta nastali v okviru mednarodnega evropskega projekta Puppet Nomad Academy IV, sofinanciranega s strani programa Evropske Unije, Ustvarjalna Evropa. Podpora Evropske komisije pri izdelavi te publikacije/komunikacije ne pomeni nujno tudi podpore njene vsebine, saj le-ta odraža samo mnenja avtorjev in Komisija ne more biti odgovorna za to, kako se podatki iz publikacije/komunikacije nadalje uporabljajo.