Z močno teatralizacijo njene pojave, ki ji je v veliki meri pripomogla tudi fascinantna, svojstvena pojavnost igralke Senke Bulić, (ki je resnično delovala kot barbarka), kot tudi njena energična, groteskna igralska interpretacija Medeje, je dosežen izjemen učinek –naglašena je na izrazito estetiziran, teatraliziran, nikakor banalen in dobesedni način, osupljive Medeje, ki jo umešča v prostor Drugega.

Medeja v Buljanovi predstavi pravzaprav postaja simbol Drugosti – od tiste barbarske pa do gledališke, kar je povsem v skladu z Műllerjevim prepričanjem o gledališču kot Drugosti – »gledališče za mase ne obstaja več in moralo bi se koristiti za povsem majhne skupine, da bi se razvili prostori svobode domišljije«.

Buljanova predstava je pravzaprav to – prostor svobode za domišljijo nevelikega, izbranega števila ljudi, ki občutijo in razumejo njegovo estetiko in način mišljenja.

(Tajana Gašparović, Slobodna Dalmacija, 20.1. 2004)

 

Vsak del je celota zase, a spet povezan z műllerjevsko-buljanovskim občutkom za inventuro izgub – za onega prvega zgodovinsko-literarnih, za drugega gledaliških. Buljanova režija – podčrtana z minimalistično igro s prostorom Slavena Tolja in efektnimi kostimi Ane Savić Gecan – vztraja na jasnosti gledališkega jezika (ki ga v tem primeru ne pokriva naracija), ter se osvobodi spektakularnih rešitev in interpretativnih manipulacij. V njej ne prepoznamo naglašene dramatičnosti, niti potrebe za poveličevanjem pomenov. Vse je reducirano na bistveno, na tisto pred in pod- tekstom, in to brez odvečnih slik. Glasovi in telesa na odru so postavljena tako, da že sama po sebi nosijo lastna sporočila ter jih v procesu predstave odpošiljajo gledalcem.

(Dubravka Vrgoč, Vjesnik, 20.01.2004)

 

V Multimedijskem centru scenograf Slaven Tolj, označuje prostor nočnega bara, z rotirajočo kroglo na stropu in kričavim napisom »Medeja«, izpod katerega se bo na malem odru (»gledališče moje smrti«) v teatralnem kostimu Ane Savić Gecan pojavila naslovna junakinja.

Prvi del, opis zapuščene obale, Buljan transponira v ironično elegijo, ki jo v senzualnem tonu čez glasbeno matrico, »izpoje« Ditka Haberl. Narativnost ženskega zbora je ohranjena, izbrana interpretativna forma pa postane komentar o lahkoti manipuliranja z materialom sestavljenim od tujih izgub.

Műller skozi Jazonova usta na koncu komada pravi: »Vse drugo je lirika«; Buljan bi ga lahko parafraziral in rekel »Vse ostalo je teorija«. Njegova predstava je namreč, veliko bolj odprta teoretičnim interpretacijam in dešifriranjem kot komunikaciji s publiko odvisno od strožjih gledaliških form, ampak to je na naših »zapuščenih obalah«, lahko samo velik kompliment.

(Hrvoje Ivanković, Jutarnji list, 20.1. 2004)

 

Če je monolog Senke Bulić še izbruh bolečine in sovraštva, je poslednji argonavt Marka Mandića že otopelo utelešenje občutka izgubljenosti in nemoči. Mandićev argonavt je šibak, obremenjen z neuspehom, krivdo, brez možnosti vrnitve, popravka, izboljšanja, brez perspektive. Skrajni obup argonavta povzroča razpadanje subjekta, ki bruha nepovezane stavke, besede ali ostanke besed, slednjič drastično zreduciranih na nedefinirane glasove tesnobe, grgranja, gole (tudi živalske) krike. Tortura zvočnega kaosa in kovinsko ostrih interferenčnih šumov je vztrajanje v breznih brezupa. Tem Buljan pripiše svoje spomine na zapravljeni, izgubljeni čas: skozi Mandićevo brbranje znane jugoslovanske himne, ki je komajda še prepoznavna. Tako kot Műller skozi mit tudi Buljan skozi Műllerja, a po svoje, prestopi iz mita v (lastno) zgodovino. Predstava brez izrazitih spektakelskih sredstev; pa vendar se njene podobe zarežejo, zažrejo v spomin in tam ostanejo, da bi nas še dolgo vznemirjale.

(Amelia Kraigher, Sodobnost, januar 2004)

 

Drugi del pomeni nastop Medeje, ki jo je izjemno dobro odigrala Senka Bulić: njen siloviti prihod na majhen podij, njen strasten monolog, v katerega se le dvakrat vplete služabnica (ki jo iz občinstva, kot nekakšen zunanji opazoavlec in korektor »odigra« kar režiser sam), seveda nagovarja Jazona (»dolžen si mi brata, Jazon«), a ta odsotni, ta manjkajoči Jazon smo v tem primeru tudi mi, gledalci, in je seveda ona sama in so tudi otroci. V vseh čuti izdajo, v njem, v sebi, v nas, ki brezčutno spremljamo njen padec; celo v očeh otrok, ki jim odigra »komedijo« zastrupljene obleke za bodočo Jazonovo nevesto, uvidi namesto smeha solze, torej izdajo. Ironija in celo grotesknost, do katere Buljan prižene »barbarko«, to tujko, ki je vsakič izbirala »slepa«, ki je kršila vse prepovedi, pa je tisti prestop iz tragedije, ki zaznamuje Műllerjev in naš sedanjik: je že do konca spervertirano vprašanje svobode etičnih izbir, erosa in tanatosa, determiniranosti in svobode, a verjetno tudi vprašanje zagat ustvarjalnosti, če se navežem na  Műllerjev citat iz gledališkega lista: »Nekako je umetnost slepa« .

(Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 19.12. 2003)

 

 »Kdo ima boljše zobe? Kri ali kamen« , s temi besedami modernistični slovenski Jazon z mikrofonom uperjenim proti publiki, konča svoj monolog in predstavo »Medeja material«. Po tekstu Heinerja Műllerja, izumitelja »sintetičnih fragmentov«, Ivica Buljan (ki se tudi sam iz publike vključuje kot dialoška podpora Medejinemu monologu), je režiral predstavo neobičajne moči in čustvene involviranosti igralcev.

V interierju zadarske Providurjeve palače, je oživljen stari mit o novoveškem razumevanju. Fenomenalno vklopljena in prežeta z novim scenskim prostorom, v katerem se arhitektonika odra gradi s svetlobo ali celo ob funkcionalem izkoriščanju gradbenih odrov postavljenih zaradi renoviranja palače, predstavlja Medeja material vrhunec do sedaj videnega na osmem zadarskem festivalu novega gledališča in scenskih umetnosti.
(Ivan Kralj, Kupus.net, 9.8. 2004)