Prevod:
Jera Ivanc

Režiser:
Ivica Buljan

Igrajo:
Milena Zupančič, Robert Waltl, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Gregor Prah, France in Voranc Mandič

Dramaturgija:
Svetlana Slapšak

Scenografija in oblikovalec prostora:
Mark Požlep

Kostumografija:
Ana Savić Gecan

Skladatelj:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Lektorica:
Mateja Dermelj

Oblikovanje zvoka:
Alen Prošić

Tehnična ekipa:
Matej Primec, Anže Kreč, Tilen Vipotnik

Koprodukcija:
Mini teater, Novo kazalište Zagreb, Zadarsnova, Silba Environment Art

Predpremiera na Silbi:
11. avgust 2016

Predpremiera v Zadru:
14. avgust 2016

Premiera v Mini teatru:
2. september 2016

Seneka je brez dvoma predhodnik psihoanalize, vsekakor pa mojster podrobnega opisovanja pošastnih posameznikov, in to predvsem njihovih dejanj in njihove neprizanesljive samoanalize: Medeja in Tiest sta v tem smislu njegova najizrazitejša lika. Skorajda je nemogoče, da ne bi povezali dobe in okolja, v katerih je Seneka preživel zreli del svojega življenja, in njegove tragedije, krvave norosti vladarja (Nerona) in ravnanja intelektualca v cirkusu surovosti in brezumja, do točke, ko ni mogoče nič drugega kakor uničiti samega sebe. Ne glede na to, kako se je ubil, zaradi prisile ali lastne odločitve – ali zaradi obojega –, je Seneka odšel in svet je ostal brez pomembne priče, čeprav je bil prepričan, da je za seboj pustil vsaj delna pričevanja. Kot mislec je bil Seneka v glavnem površen sledilec grških učiteljev in je menil, da je to, kar naredi filozofa, samocenzura misli. Kadar pa pusti svoji bolni domišljiji na plan, v tragedijah, za katere ne vemo, ali so jih uprizarjali ali so jih samo brali v krogu somišljenikov (uprizarjali zasebno), Seneka ne razkriva svoje filozofske strasti, ampak tisto pravo, psihoanalitično.

Florence Dupont misli, da na videz površni zbor ni samo eden, ampak da v tej tragediji (Tiest) najdemo štiri: prvi je zbor, kakršnega poznamo, drugi in tretji sta razmišljanje osamljenega posameznika, mogoče Seneke kot filozofa, četrti je glas celotnega človeštva. Ne smemo pozabiti niti na Senekove literarne vzore, grške tragedije: tu sledi običajni nalogi zbora kot banalnega, common sense razmišljanja, kot množice, iz katere si individualni junak ne drzne stopiti. Prvi zbor bi zato vsekakor moral slediti Sofoklovemu in Evripidovemu modelu, saj gre formalno za Senekov pastiš teh zborov; značaj pastiša bi lahko poudaril z novim pastišem – zbor kot zbor pri Music hallu, Siegfried chorus line, kolo. Drugi in tretji zbor bi lahko bila monolog deplasiranega filozofa, ki modruje na prizorišču najstrašnejših zločinov, četrti pa bi lahko bil otroški zbor.

Seneka ima rad podroben opis zločina, prizore klanja, trupel, dobesedno razkosavanje teles, kanibalizem. Pitje krvi in uživanje mesa lastnih sinov sta prizora – čeprav le opisana –, kakršnih se moderna drama ni lotila vse do danes, in to mimogrede. Seneka opisuje kanibalski užitek, ki je hkrati incestuozen in erotičen: Tiestovo telo absorbira meso sinov kot pošastno, incestuozno nosečnost, ki ima enake zunanje znake slabosti kot ženska nosečnost, le da so ti potencirani do pošastnih razsežnosti. Tiest je zapeljal Atrejevo ženo: vdor se nadaljuje kot pošastna oploditev in prav tako pošastna nosečnost, vse do pošastnega poroda – izbljuvanja mesa ubitih sinov. Tiest se, kljub vsemu, po tem ne ubije, ampak preživi in odide, pozneje pa vse to naredi še enkrat: zapelje svojo hčerko (in ne samo nje) in tako zagotovi zločinski niz, ki se prek uboja očeta in matere konča v norosti in odpuščanju za Orestov zločin. V tej luči Ajshilova rešitev (trilogija, ki se konča z Evmenidami), češ da lahko zgolj demokracija popravi samega človeka in tako prepreči pojav zločinov ter zagotovi rešitev in napredek človeštva, morda ostaja Senekov subverzivni sen ...

Atrejeva pošastnost je politično motivirana in politično izvršena, ker računa na moč kot najsilnejšo gonilno silo pri zločincu in žrtvi (ki je prav tako zločinec): moč je ta, ki žrtev pripelje k zločincu, ker je med njima edina razlika v timingu – natančnem načrtovanju popuščanja zločinske pozornosti in obzirnosti. Tiest je samo trenutno speča politična zver, katere pošastnost se bo ob ugodni priložnosti znova razplamtela. V tem primeru med bratoma ni velike razlike, oba mislita enako.

Mračni gaj, v katerem Atrej opravlja svojo pošastno persiflažo žrtvovanja – poboj treh mladeničev – je slika laboratorija pedantnega zločinca in njegovih inštrumentov, pa tudi fetišev. Mislimo na laboratorije Hannibala Lecterja in podobne iz današnje pop-kulture. Kostumografija tragedije bi morda lahko izkoristila podobne asociativne kanale – postapokalipso, gola telesa, razbrazdana od brazgotin, ran in kožnih bolezni.

Svetlana Slapšak

Prevedla Mateja Dermelj

Iz medijev

Septembra se v slovenskih gledališčih začenjajo premiere. V ljubljanskem Mini teatru so predstavili tragedijo Tiest rimskega filozofa in dramatika Seneke. Nastajala je na dalmatinskem otoku Silba in tam so jo tudi predpremierno uprizorili. Na sinočnji premieri je bila Tadeja Krečič:

Čarobnost predpremiere v vrtači na otoku Silba, kjer je okolje zbujalo občutek navzočnosti v antičnem gledališču, so ustvarjalci skušali prenesti najprej na ljubljansko Križevniško ulico, nato v staro hišo sosednjo gledališču, kjer kot v prologu gledamo igrane prizore, hkrati pa videoposnetke z otoške predstave. Pričakovanje raste in se stopnjuje vse do vrhunca na odru Mini teatra. Tam se odvija Atrejevo spletkarjenje zaradi grozljive mržnje do brata Tiesta, posledično pa strašno maščevanje. Ker je Tiest zapeljal Atrejevo ženo in mu ukradel zlato runo, Atrej pobije Tiestove otroke in mu jih servira na krožniku. Ta Senekov naturalizem in recitativnost delov teksta je verjetno vzrok za to, da Senekovih del ni pogosto videti na odrih. Zato toliko večje presenečenje nad kompaktnostjo in sugestivnostjo sinočnje postavitve na relativno majhnem odru.  Divjost in arhaičnost skuša scenografija Marka Požlepa ustvariti z elementi iz narave, tu so drevo, zemlja, trava, pesek, voda, znak civilizacije so le razkošni trakovi blaga v ozadju in kostumi Ane Savić Gecan. V ta okvir vstopajo izjemno oblikovani liki Atreja Marka Mandića v izdelani mefistovski drži, ki v vročici maščevalne sle na popušča, ter v svoj ris potegne Roberta Waltla kot Tiesta, sprva dobrodušno zaupnega, predanega užitku ob dobri hrani, potem pa pahnjenega v čustva in občutke, za katere ni besed. Posebno doživetje je bil monolog razgaljenega Benjamina Krnetića kot krhkega slehernika in nemočnega komentatorja. Pa uvodna pojava Milene Zupančič, utelešenje Tantalovega duha in zgroženega opazovalca. (RA SLO, Dogodki in odmevi, kritika Tadeje Krečič; 3.9.2016)