Naslov izvirnika:
Finir en beauté: Pièce en un acte de décès (2015)

Prevajalka:
Suzana Koncut

Režiser, dramaturg in izbor glasbe:
Ivica Buljan

Scenograf in video:
Mark Požlep

Igra:
Robert Waltl

Lektorica:
Mateja Dermelj

Asistentka lektorice:
Špela Kopitar

Fotograf:
Mark Požlep

Oblikovalec plakata in gledališkega lista:
Zoran Pungerčar

Koprodukcija:
Mini teater
MG Ptuj
Novo kazalište Zagreb

Premiera:
MG Ptuj: 31. oktober 2017
Mini teater: 3. november 2017

Predstava traja 70 minut

Slovenska krstna uprizoritev

O predstavi

Mohamed El Khatib je želel napisati dramsko besedilo na podlagi intervjujev, ki jih je naredil s svojo materjo. Leta 2012 je njena smrt prezgodaj končala zastavljeni projekt. Nastala je zlepljenka časopisnih izrezkov, elektronskih in telefonskih sporočil, transkripcij pogovorov, videov, kratih dialogov z očetom … Ves material združuje fikcijo in dokumentarnost in ponuja vpogled v intimnost življenja zaznamovanega s smrtjo ter se dotika vprašanj družine, države, maternega jezika, spominov, žalovanja. Besedilo je ganljiva avtobiografska pripoved, mestoma zajedljivo boleča, pogosto pa tudi zabavna, ki pretanjeno prepleta osebno z univerzalnim.

Avtor je o svojem delu zapisal: »Združil sem skupek življenjskih materialov, ki sem jih zbiral od maja 2010 do avgusta 2013. Nisem vedno prosil za potrebne avtorizacije, nisem si postavljal vprašanj meja, spodobnosti, previdnosti. Zbral sem vse, kar sem lahko, in sestavil novo celoto. Vse se je dogajalo hitro in brez vnaprejšnjih premislekov. Ta dokumentarna fikcija je predstavljena bolj ali manj linearno in kronološko. Nikakršnega suspenza ni, vemo, da mama na koncu umre in da je njen sin zelo žalosten. Vemo tudi, da bi ravnal drugače, če bi lahko vse naredil še enkrat. Bil bi popoln sin. Starši se vedno sprašujejo, če so bili dobri starši. Kaj pa mi? Smo bili dobri otroci? Smo bili otroci na nivoju? Olimpijski otroci?«

Besedilo je bilo leta 2016 nagrajeno z veliko nagrado za dramatiko (Grand Prix de Littérature dramatique).

O predstavi so povedali

Paolo Magelli, režiser

"Sinoć sam gledao Naj bo konec lep od Mohameda el Katiba u Mini Teatru. Mislim da bi svi ljubitelji i neljubitelji teatra bi trebali ići to pogledati. Ono što su Robert i Ivica uradili je NEŠTO DRUGO. Ono drugo koje te natjera da se rasplačeš. Sat i nešto putuješ unutar sebe i kužiš da si u životu puno toga pogrešno učinio sebi i drugima. Mini teatar udara na veliko."

Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije Ljubljana

Ko je Robert Waltl svojo monodramo začel z osebno, zelo žalostno zgodbo o svoji mami, sem se malo prestrašeno vprašala, kaj bo sledilo temu čustveno zavezujočemu začetku. A, kakor da bi svoja čustva prizemljil, ko je na tla začel zlagati  liste A4 formata in iz njih brati datume, številke, SMS sporočila in sploh druge glasove, ki jih je izgovarjal s skorajda neopaznimi spremembami obraza multi-persone. Waltl, kot že prej tudi El Khatib v svojem tekstu, svojo mamo ves čas hkrati riše in briše. Ljubezen do matere tako postane nekaj drugega, pri El Khatibu je to instrument, s katerim opisuje različnost svetov, maroške tradicije in sodobne družbe, pri Waltlu pa igralčev napor, kako prevesti individualno izkušnjo v bolj univerzalno. Vse to je monodrama uprizorila z minimalnimi sredstvi. Listi papirja na tleh in v ozadju video posnetek fotografije, ki ga je naredil Mark Požlep. Fotografija fantka in njegove mame, katere obraz je postopoma izgineval, dokler ni na njegovem mestu na koncu ostala samo še črna lisa. Waltlova in El Khatibova mama je izginila v tej črni lisi in tako postala metafora izpraznjenega središča, sidrišča, ki ga omogočajo povezovalne družinske ali kolektivne energije in do katerega se morebiti lahko vrnemo skozi angažirano držo, ko na odru pustimo del sebe, da se lažje povežemo z drugimi. Smrt matere je tako smrt nekega sveta, kjer so stvari še imele jasna imena, naše stiske pa svoje rituale. Ko El Khatibova mama umre, s sabo odnese tudi znanje, kaj je treba  narediti, ko nekdo umre. Ko izgubimo smrt, izgubimo tudi življenje in kakor da bi nam ključ do te realnosti omogočala edino še umetnost.

Vesna Kuzmič, igralka

»Naj bo konec lep« je intimna dokumentarna predstava o odnosu sina do umirajoče matere, ki jo je napisal Mohamed El Khatib. Robert Waltl je prvi, ki je poleg avtorja interpretiral dano besedilo. Režiral je priznani režiser Ivica Buljan. Francoska glasba pričara atmosfero. Scena je minimalistična, prazen oder, slika matere z otrokom v ozadju. Robert Waltl začne predstavo s svojo osebno izpovedjo, ki nas že na samem začetku gane s svojo iskrenostjo. Nato preide na avtorski tekst, ki ga sprva ljubeče položi na oder. Kljub temu, da se igralec ne poslužuje veliko zunanjih izraznih sredstev je predstava emocionalno nasičena izkušnja, ki nam prav gotovo, da misliti. Zavemo se kako dragoceni so trenutki, ki jih preživimo skupaj s svojimi bljižnimi. Pred nas postavi pomembno vprašanje: ali smo bili svojim staršem dobri otroci?

Roman Uranjek, vizualni umetnik

Moje življenje je povezano s sodobno umetnostjo...Pri umetniškem delu mi je pomembno, da odraža čas aktualnega trenutka in specifiko umetnika (kvaliteta je samo nujen predpogoj) in ta predstava ima vse to... Igralec, Režiser + Gledališče so celota = sodobno umetniško delo!!!

Tanja Zgonc, koreografinja in profesorica na AGRFT

»Naj bo konec lep« je ena redkih predstav, ko se te besede dotaknejo v dušo in srce ne glede na kateri strani tanke linije si (ali je mama še živa ali ne več). Robert Waltl skozi dramsko besedilo M. El Khatiba prepričljivo odkriva svojo dušo prežeto s trpljenjem, veseljem in žalostjo na spomin na svojo mamo, ki je, kot pravi ob začetku, ko gledalce popelje v predstavo, umrla že pri starosti dvainštirideset let in ga nikoli ni videla igrati. Besedilo je seveda zaradi svojega vpogleda v intimnost življenja zaznamovanega z boleznijo in smrtjo žalosten, toda tudi duhovit in predvsem življenjski, predvsem pa ponuja vprašanja gledalcu, »Kaj pa mi? Kakšni otroci smo bili?"

Ksenija Mišič, igralka

V gledališču redko jočem. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje... Zaradi Robija sem se komaj ustavila. Kar teklo je in teklo...Ena sama lepota, dostojanstvo, umirjenost, posvečenost, jasnost, ljubezen, pogum. Pogum, da odpreš svoje srce in ga razgališ... Ivica in Robi sta naredila čudovito predstavo, ki boli, da komaj dihaš...Gledala sem z odprtimi usti, zamaknjena... Redka izkušnja.

Mateja Demšič, načelnica oddelka za kulturo MOL

NAJ BO KONEC LEP ni običajna predstava. Je ura in pol preizpraševanja, ki se ne neha, ko zastor pade. Je soočanje s strahom in bolečino, ki te skoraj ohromi. Če bi zmogla, bi jo pogledala še enkrat.

Sergej Dolenc, Koroški deželni teater

Naj bo konec lep. Ko ostanem brez besed. Predstava, ki ti hkrati srce boža in udarja po njem. Predstava, ki jo morate videti vsi. Mini Teater. Hvala Robert Waltl in Ivica Buljan.

Miha Pirher, ljubitelj gledališča

Ganljiva predstava, ki me je z odlično Robertovo interpretacijo zadela kot čista, brezkompromisna iskrenost, premešana z bolečino, žalostjo in ljubeznijo ter me posadila na emocionalni vrtiljak preizpraševanja samega sebe, lastnih vrednot, smrti in časa samega. Časa, ki samoumevno tiktaka tja v neskončen dan do tiste sekunde. Sekunde, ki prej ali slej pride. Sekunde, ki je sastavni del življenja pa je raje ne vidim. Izguba, minljivost in zavedanje pa so vendar življenje samo.

Moja solza je bila koktejl empatije, hvaležnosti, občutka krivde, ljubezni, razgaljenega ega in tudi stopnica osebne rasti.

Velika hvala Robertu in Ivici, ki sta mi, tudi z osebno noto, razcefrala plašč vsakdana in poštohala v samo drobovje življenja. Obožujem predstave, ki me nagovarjajo in nemirijo še precej časa po. Obvezno!

Barbara Vidović, igralka

Čudovita, ganljiva, pretresljiva in hkrati nežna predstava, Naj bo konec lep, gledalce postavi v življenjsko obdobje, ki nas (kot pove Robert Waltl v prologu) čaka vse: v trenutek izgube matere. Gledamo nemočnega sina, ki brez lažne patetike skoraj kirurško opisuje in podoživlja čas, ko se mora dokončno posloviti od matere. Slovo, ki se »ponesreči«, slovo, za katerega se nam kasneje vedno zdi, da bi naredili drugače, povedali več, ustvarili več večnih, lepih trenutkov z ljubljeno ali neljubljeno, vendar vedno edino mamo… V izčiščeni scenografiji se pred nami v pahljačo razgrne zgodba napisana na papirju. Mestoma iz te pahljače, iz te intimne zgodbe, zarežejo dejstva – racionalni opisi besed, ki spremljajo bolnika in svojce. Slika matere z otrokom počrni in nam simbolično predoči dokončnost izgube. V soju reflektorja se sin, izgubljen in nepripravljen na dano življenjsko izkušnjo, premika po prostoru kot bi se premikal po kotičkih svoje zavesti. Mestoma izgubljen, mestoma močan, noče razgaljati svojih čustev, čeprav jih na trenutke komaj zadrži. Robert Waltl odlično uprizori človeka v eni svojih najtežjih življenjskih situacij. Toplo priporočam ogled predstave. Primerna je za vse generacije. Na nevsiljiv način ponuja gledalcem zgodbo, ki jo bodo nekoč tudi sami doživeli. Prinaša zavedanje, da ne moremo biti popolni otroci, lahko pa se potrudimo. Če smo mamo že izgubili, si lahko oprostimo neumnosti in spodrsljaje, kajti mama nam jih je zagotovo. Iskrene čestitke in hvala za inspirativno gledališko doživetje, Ivici Buljanu, Robertu Waltlu in vsem ustvarjalcem predstave!