Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Andrej Jaklič: Deset let pozneje, le malo drugače, Delo

Mladostno Koltésovo besedilo v monološki strukturi silovito in v enem zamahu spregovori o ključnih aksiomih sodobne urbane družbe. O samoti, o skritih meandrih življenja v mestu, o večni temi, kot je odsotnost ljubezni, pa tudi preizpraševanje spolnih praks. Kot vsak monolog je tudi ta pravzaprav nekakšen združen dialog junaka s samim seboj, s svojimi fantazmami, strahovi in preganjajočimi ga mislimi. Soočenje s samim seboj, kjer gledalec/bralec skozi čvrsto strukturirano besedilo nikakor ne izgubi ne fokusa ne notranje dramske napetosti in zlahka prihaja do točk, kjer se poistoveti z napetostjo dramske pisave. Besedilo v uvodnem delu vzpostavi jasno motivno mrežo, ki jo pozneje pripenja na tematske sklope in tako ustvarja iz samega sebe rastočo mrežo pomenov in metaforike.

Robert Waltl se v besedilo (prevod Suzana Koncut) zažene silovito in povsem naravnost. Visok ritem dokazuje jezikovno pragmatičen pristop k besedilu, katerega ritem rahlja zvočne kulise (Mitja Vrhovnik Smrekar) in plesni intermezzi igralca. Postavljen pred zid, znotraj projicirane slike, je ves čas nekje vmes, med filmsko in gledališko figuro. Nikoli čisto en, ves čas zmuzljiv, vedno ne-samo-on.

Nelagodje je tisto, ki telo določa, ga vleče na vse strani, nekontrolirano trza, sunkovito premika, mu s pomočjo vode, ki nenehoma pada, dela pretesno kožo … kožo v mestu, ki je hkrati usoda, naključje, strast in smrt. Kot vedno.

Anja Golob: Samota na obrežju gozdov, Večer

Najprej opazimo izrazito organiziranost prostora. Gledalcu je v razpadlosti njegovega siceršnjega zatočišča (tribune) nujno inherentna vsaj minimalna angažiranost, katere evokaciji se sicer režija zelo dobro izogne. Tudi v splošnem je režija definitivno najmočnejši element aktualne uprizoritve leta 1977 nastalega Koltesovega besedila (ki pa svojo uspešnost kakopak črpa iz uspele povezave vseh strukturnih elementov). Občutek za potek, razplastenje do detajlov in ponovna sestava v sebi lastno, s svojstvenim razumevanjem prežeto celoto, najdejo skozi Buljanovo nepatetično, z detajli zaznamovano režijo v protagonistu popolnoma logično zatočišče. Zavoljo take zastavitve dosega uprizoritev z minimalističnimi sredstvi maksimalne učinke, ki se seveda v pretežni meri tičejo besedila, to pa je predvsem lastna vsebina. V tem smislu je scenski zastavek tako rekoč idealno nadgradil režijski koncept - interpret stoji v popolnoma premočeni obleki tesno ob steni, po kateri na gosto dežuje. Prostor njegovega gibanja je zamejen z pravokotnikom žolte svetlobe, ki kaplja nanj iz projektorja s prazno režo. Mož je sam svoj diapozitiv in kot tak odlična eksplikacija melanholije neprenehnega dežja, h kateremu se vseskozi vrača. Dež deluje kot vseobsežna metafora, kot element, ki dokončno (po)veže vsebino s formo in oboje s strukturo gledališke predstave. Nekje zadaj dejansko slutimo od vode težke grozde gozdov. Protagonistove geste so nične, pravzaprav se zdi, da podoba pred nami nenehno stoji in zgolj nakazuje misli svojih gibov. Občasno postanejo besede pretežke in telo izsesa energijo pomenov iz njih ter se katapultira v histeričen, niti za hip do konca osvobojen ples, ki je takoj, ko je mogoče, grobo prekinjen z novim plazom besed. Ratio zategne vajeti plesu telesa, da bi se lahko nadaljeval ples besed. Skozi interpretacijo Roberta Waltla je slednjim omogočena skoraj absolutna pozornost, kar je za izvedbo monologa bistveno. Na ilustrativno glasbo se ne ozira kaj dosti, svoje govori v enem toku, brez predaha, v naletu asociacij nekemu Drugemu, mlademu fantu, ki naj bi ga srečal na vogalu. Režija v obstoj poslušalca ne dvomi in se ne ukvarja z njegovo dodatno problematizacijo, zato je igralcu omogočeno monolog razumeti in interpretirati kot dialog. Waltl v svoji poziciji funkcionira jako dobro, s čimer ustrezno podpre prepričljivo in popolnoma izdelano režijo. Predstava kot celota je po mojem mnenju odlična, zadovoljna s svojo komorno naravo, katere vsako ped je natančno raziskala ter jo tako odločno obrnila sebi v prid.

Nika Jurov: Iščem nekaj, kar bi bilo podobno travi sredi tega bordela; SiGledal

Dež, ki pada. Noč. Noč, čisto na robu gozdov, pravi naslov. Pred nami stoji Robert Waltlv obleki s kravato, v temi ga osvetljuje le star brneč projektor z migetajočo se sliko. V ospredje pred nas iz črnine odra skočijo besede – dramski tekst Bernard-Marie Koltèsa je že sam tako močan, da je minimalnost scene odličen izbor, s tem je fokus postavljen na igralčev govor. Moški pred nami, že skoraj čisto premočen od nenehega dežja, namreč hitro, sunkovito govori, zdi se, da ima sogovorca, tudi omenja ga, a nikjer ga ne vidimo. Pričamo zgolj simulaciji dialoga, govora v eni sapi, kot da mora govorec spraviti vse iz sebe, artikulirati namišljenemu ali nevidnemu sogovorcu to, kar se je nabiralo v njem v vseh teh dneh dežja in vetra ("Ta svinjski dež, ta svinjski veter!"). Vsake toliko časa njegov monolog pretrga divji ples, sicer pa se sploh ne ustavi in kljub polurnem monologu se ne predstavi z imenom ali kakorkoli drugače, ostane popolen neznanec.

Človek, ki išče travo, v katero ležeš “pa čao”, morda ni toliko znak resignacije pred svetom kot upor proti zahtevam, ki letijo na posameznika iz vseh strani, proti prisilam družbenih konvencij in norm, proti drvečemu svetu, “bordelu” kot ga poimenuje Koltès. Mar ni včasih tudi zahodni človek tak, ki hiti sem in tja, v resnici pa si želi ravno to, o čemer se izpove tujec pred nami: iskreno ljubezen, poznavanje sočloveka, biti razumljen, biti član “mednarodnega sindikata” - živeti v svetu brez meja in sovraštva. Uprizoritev je mestoma sicer komična, vedno bolj pa se gledalec začne zavedati, kako globoko mu sežejo besede tega tujca, ki se v črni noči izpoveduje.

Minimalnost scene je obratno sorazmerna z njeno estetiko, črno-bel dekor pa spremlja še premišljen izbor glasbe (Mitja Vrhovnik Smrekar), ki še dodatno podkrepi Koltèsovo besedilo ob čustveno močnih trenutkih. Robert Waltl je zato požel aplavz, ki kar ni ugasnil, tokrat so ustvarjalci uprizoritve resnično postavili hommage Koltèsu (po slednjem se imenuje tudi dvorana Mini Teatra).