Sledite nam

Sledite nam na facebooku Sledite nam na twitterju

Želite biti obveščeni o programu in novostih?

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Obstoječi uporabniki: prijava

Romantika s kančkom nadrealizma (Večer, 13. 9. 2005)

Datum: Torek, 13. September 2005 - Stran: KULTURA
Mini poletje zaključil dvojni Andersen
Romantika s kančkom nadrealizma

H. Ch. Andersen: Palčica. Režiser Robert Waltl, dramaturg Ivica Buljan, scenograf Davor Antolić, kostumografka Ana Savić Gecan, skladatelj Ivan Josip Skender, koreografinja Irma Omerzo, oblikovanje svetlobe Aleksandar Mondecar, video Ivan Marušić Klif. Igrajo: Lucija Šerbedžija, Ana Karć, Špiro Guberina, Drago Utješanović, Robert Bošković, Gorana Vrdoljak, Žana Bumber. H. Ch. Andersen: Vžigalnik. Režiser Robert Waltl, dramaturg Ivica Buljan, scenograf Iva Matija Bitanga, kostumografka Ana Savić Gecan, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar. Igrajo: Ivica Lucić, Đorđe Dukić, Inga Šarić, Tihomir Grljušić, Lidija Kundert, Zvjezdana Bučanin, Hrvoje Seršić, Aleksandra Colnarić, Snježana Ivković.

Z gostovanjem Palčice v produkciji Mestnega gledališča Žar ptica iz Zagreba in Vžigalnika iz Dječjega kazališta v Osijeku se je organizator Mini festivala pridružil letošnjemu praznovanju 200-letnice rojstva največjega svetovnega pravljičarja Hansa Christiana Andersena. Znani Andersenovi pravljici je režiser Robert Waltl ob dramaturški pomoči Ivice Buljana uprizoril na podoben način. Najzanimivejši pri obeh postavitvah je prav gotovo odnos do uprizoritvene predloge, saj pravljici za potrebe predstave nista bili posebej dramatizirani. Na odru sta zaživeli v nekoliko okrajšani, a izvirni obliki, kot ju je napisal veliki pravljičar. Ob oživljenih likih Žabe, Belega metulja, Poljske miši, Krta itd. v Palčici ter Vojaka, Čarovnice, Treh psih itd. v Vžigalniku so avtorji v obe predstavi vpeljali še pripovedovalca. Tak način postavitve pa hkrati ponuja možnosti preigravanja različnih govornih položajev in odnosov: ob dialogih še ves premi govor s spremnimi stavki, odvisnim in poročanim govorom. Besede, izgovorjene na odru, torej gledalce ves čas informirajo na različnih ravneh, v obliki komentarja, neposrednega dialoga ali zgolj dopolnila, in vseh teh načinov govora se brez izjeme poslužujejo vse pravljične osebe. Tako se na razmeroma enostaven način skozi odrsko pripoved vzpostavlja dinamika, pa tudi hitri prostorski premiki in preskoki iz vloge v vlogo.

Tak način postavitve zahteva tudi dobro uigrano, izenačeno ansambelsko igro z veliko gibalne discipline, kar sta obe gledališči razmeroma solidno izpeljali (markantna je bila Ana Karić prvi večer v vlogah Žabe krastače in Poljske miši). Pravljici sta tako dobesedno oživeli na odru, k njuni dosledni materializaciji pa so nemalo pripomogli domišljijski kostumi Ane Savić Gecan, pa scenografija, glasba, zvoki, šumi, modulirani glasovi in petje. Otroci so presenetljivo zbrano sledili predstavama, očitno hrvaščina ob dovolj razgibani režiji vsem znanih pravljic ni predstavljala posebnih težav.

Palčico, zgodbo o prikupni deklici, pošteni, razumni in prijazni, ki po nenavadnih dogodivščinah nazadnje sreča majhnega princa in postane kraljica cvetlic, si bomo tokrat zapomnili po posrečenih inscenacijah čiste otroške igre: kako Palčica zaspi, še posebej pa prizor, v katerem kot vestna zdravnica neguje lastovko. Na tak način v hipu poteče čudežni fluid identifikacije med odrom in otroškim avditorijem. Dosledno uprizorjeno pripoved nadgrajujejo drobni elementi, učinkovite domislice, ki komunicirajo z današnjim časom. Palčičine pustolovščine prečijo različna mesta, izpisana na videozaslonu premične scenografije: Kopenhagen, Amsterdam, Berlin, Sarajevo, celo Ljubljano, Beli metulj na oder pridrsa na rolerjih, Lastovka je pilotka in njen kostum se podaljšuje v avionska krila in propeler...

Malce bolj zapletena je bila pravljica o vojačku in njegovem čudežnem vžigalniku, v kateri so nastopile čisto groteskne figure, kar je poudarila tudi kostumografija. Pripovedovalec z lestencem na glavi in z bobnom v rokah, drevo, ki je zraslo iz trikolesa, pa ogromna maska pasje glave in vodenje igralcev, kot bi bili marionete - nekateri prizori so delovali naravnost grozljivo, mehčala pa sta jih glasba in petje v živo. Prostorski premiki so bili nakazani s preprosto menjavo zaves z naslikanimi prizorišči, mesto, v katerega je prispel vojaček potem, ko si je žepe napolnil z zlatniki, pa je bilo tokrat spet domači Osijek. Nazadnje je poroko vojaka s kraljično - kot se za srečne konce v otroških predstavah spodobi - zaključil radoživi song.

Amelia Kraigher