IZBOR IZ MEDIJEV
OBČUTLJIVOST ZA TEMNO PLAT MLAJŠIH GENERACIJ
Ukvarjanje s samim seboj
»Zgodba v Divjadi je predvsem zgodba o travmi, s katero se morajo mladi soočiti. Vendar me ne zanima sociološko portretiranje generacije, ne zanima me, ali je treba dokapitalizirati banke in uvesti intervencijski zakon, ampak enostavno vsakdanji problemi ljudi moje starosti.« Posamezne intimne zgodbe avtor in režiser prepleta z vprašanji glede splošnih človeških meril, kot denimo, kako žalujemo, kako obravnavamo soljudi ali kdaj postanemo preveč dobri ljudje.
Eden od nastopajočih, igralec Aljaž Jovanović, je prepričan, da je Gazvoda občutljiv predvsem na temno plat mlajše generacije, »na vprašanje, kje nas boli«, igralka Maruša Majer pa meni, da se drama Divjad poglobi v stvari, ki so bazične za vsakega človeka, a nanje danes pogosto pozabljamo; akterji se ne ukvarjajo s politiko, ampak sami s seboj, s svojimi čustvi in odnosi do drugih. Med osnovnimi sporočili se tako izriše tudi ideja, da se človek osebnostno premakne stopničko višje šele, ko pri sebi prepozna lastnosti, ki mu niso všeč. A za premik naprej je potrebnega veliko poguma, saj je obrat nazaj veliko enostavnejši in udobnejši.
Nespecifična gledališkost
Avtorski projekt je nastal na pobudo ustanoviteljev Mini teatra Roberta Waltla in Ivice Buljana. »Idejo sem takoj zagrabil, saj blazno uživam v pisanju dram. Pri tem pa nisem imel nikakršnih omejitev, kar je noro čudovito,« začetek tesnejšega sodelovanja z gledališčem opiše Gazvoda, ki svoj projekt označi kot minimalističen in nespecifično gledališki. »Prepričan sem, da bodo kritiki iskali paralele med tem projektom in mojim preostalim ustvarjanjem in na to temo sem jim znotraj predstave vrgel tudi nekaj kosti.« Dodaja še, da se je proces od pisatelja prek filmskega pa do gledališkega režiserja zgodil povsem spontano, ker pač rad ustvarja in eksperimentira na sebi. »Ne maram mistificiranja pozicije bodisi pisatelja bodisi režiserja ali česar koli drugega.«
Gradnja na igralski energiji
Ker torej pisec in režiser veliko stavi na igralsko moč, je predstava nastajala v kolektivnem procesu z nastopajočimi. Preden je ustvaril Gazvoda tekst, je vsakemu izmed njih razložil osnovno strukturo drame, igralci so nato lahko primaknili svoje ideje in vprašanja, kot rezultat teh pogovorov pa je iz skupka zanimivih pripomb nastal končni tekst, ki sicer še vedno premore tipično Gazvodovo poetiko.
Majerjeva z gotovostjo trdi, da so se vsi igralci našli v tem tekstu. »Čeprav sva se z Nejcem pred tem sodelovanjem bolj slabo poznala, sem bila fascinirana, ko sem v roke dobila tekst, saj se mi je zazdelo, da bi v določenih situacijah sama izgovorila skorajda iste besede in reagirala natanko tako kot lik, ki ga uprizarjam.« Njen igralski kolega pa pristavi: »Nejc je gradil na energiji in senzibilnosti, ki smo mu ju prinesli sami igralci. Skozi svojo prizmo je ustvaril zgodbe, ki sicer niso nujno podobne našim v zasebnem življenju, saj je moj lik denimo brez faksa, službe in življenjskih ciljev, a si je pri nas izposodil občutljivost za dogajanje v svetu. Zame je tako ta predstava nekoliko drugačna od preostalih, saj se v njej počutim še trideset odstotkov bolj jaz.«
»Tu ne gre za izkazovanje moči posameznika, ampak za željo, da naredimo čim boljšo predstavo,« svojo potezo, da je pustil prostor za ideje igralcev, pojasni Gazvoda. Sam izpostavi prizor pantomime, v katerem nastopajočim dovoli, da ga vsakokrat odigrajo malo drugače, po trenutnem navdihu. »Res je, da je v oblikovanju te scene padlo tudi ogromno resnično trapastih predlogov, toda po tem, ko sem izluščil tiste kakovostne, je veliko bolj skonstruirana, kot če bi nastala zgolj iz mojega teksta.«
Več v pogovoru Nejca Gazvode za Dnevnik (30.10.2013).
V SKRAJNIH RAZMERAH LJUDJE UGRIZNEJO
Nejc Gazvoda je tisti pisatelj, režiser in scenarist mlajše generacije, ki točno ve, s katerimi problemi se soočajo mladi, rojeni v osemdesetih. Povabilu o sodelovanju z Robertom Waltlom in Ivico Buljanom, oba sta mu dala proste roke pri ustvarjanju, odgovarja z intimno zgodbo, ki bo premiero doživela v četrtek v Mini teatru.
Z rogovi in ugrizi nad težave
»Predstava je blazno podrobna in generacijske teme so podlaga konkretnega dogodka, ki je vsakega od junakov prizadel drugače. Gre za nekakšen trk tradicionalne misli in hrepenenja po svobodi. Ko človek ne more zadržati osnovnih čustev, ko se mu podrejo najosnovnejše reči, ki si jih je v življenju že postavil, izbruhne boj. Veste, v skrajnih razmerah ljudje brez premisleka butnejo z rogovi in ugriznejo,« na kratko oriše prihajajočo odrsko zgodbo. Ko je sam raziskoval travme in za igro pripravljal dramsko besedilo, je tudi simpatični 28-letni sogovornik prišel do določenih spoznanj in zaključkov o svoji preteklosti. »Travme, ki jih opisujem, niso tako skrajne, da bi se o njih moral posvetovati s strokovnjaki, ampak gre predvsem za iskanje odgovorov na nekatera življenjska vprašanja o problemih ljudi moje generacije. Skozi proces ustvarjanja te predstave sem našel morda najbolj čisto obliko lastne poetike – tragični, tihi ljudje, vsak s svojo rano, ki organsko plujejo po svojem krhkem svetu, ki vse bolj in bolj poka, dokler ne poči,« razloži Gazvoda in pravi, da se bo predstava, ki so jo v Mini teatru pripravljali eno leto, gledalcem različnih starosti gotovo zarezala pod kožo.
Od filma do gledališča
Čeprav je to njegov prvi gledališki projekt, Nejc Gazvoda v njem noro uživa. »Marsikomu se bo zdelo neverjetno, a zame je film nekaj kaotičnega. Veliko bolj, kot je kaotičen teater. Zadnji tedni v gledališču so resda zaznamovani z živčno vojno, a sam dobro delam pod pritiskom. Sem človek, ki v takšnih okoliščinah še hitreje najde rešitve,« pove mladi režiser in pravi, da mu je delo za oder in za film enako pri srcu. »Vedno gre za usmerjanje pogleda in vodenje gledalca do reakcije in izražanja čustev. V tem pogledu sta si ta dva medija med seboj precej podobna. Ves čas je treba paziti na tempo, ritem, zgodbo in kadre. Ena od razlik je dojemanje prostora in časa, ki sta pri teatru drugačna,« nadaljuje mladi režiser, ki je bil nad gledališčem očaran že kot otrok. Pravi, da se pri ustvarjanju vedno postavi v kožo gledalca: »Fokus v postavljanju in predstavljanju zgodbe premikam glede na to, kako se mi zdi, da bo za gledalca najbolj zanimivo. Ta predstava ni film in filmski scenarij za Divjad ne bi preživel neposrednega prenosa na oder. To je projekt, ki je pisan posebej za gledališče.«
Več pogovoru Neca Gazvode za NeDelo (27.10.2013)
GLEADLIŠKI PRVENEC NEJCA GAZVODE NA TV SLO 1
Predstava Divjad ponuja realističen vpogled v intimo in življenje generacije osemdesetih. "Vsak ima svoje travme, vsak ima drugačen odnos z vsakim. Poleg tega, da ima predstava močno rdečo nit, je v njej tako tudi ogromno mini, mikro zgodbic, ki se odvijejo med liki in bo po moje zanimiva tudi za večkraten ogled." Nejc Gazvoda pred premiero Divjadi 31.10.2013 v Mini teatru in 3.11.2013 v MG Ptuj v Kulturi na TV SLO 1 (30.10.2013).
NEJC GAZVODA O DIVJADI V KLEPETU Z MOJCO MAVEC V ODDAJI DOBRO JUTRO NA TV SLO 1 (na 27. minuti, 30.10.2013).
V TEM NOVEM OKOLJU BI PAČ RAD POSKUSIL POVEDATI ZGODBE, KI BI JIH RAD POVEDAL
Intervju z Nejcem Gazvodo, ki po izdani knjigi in dveh filmih zdaj osvaja še gledališče
Ime predstave je Divjad, kar nakazuje na neko brezglavost. Hkrati pa je to še vedno zgodba vaše generacije, ki je že zunaj najstništva. Od kod in zakaj Divjad?
Divjad je motiv, ki se v predstavi pojavi v ključnih trenutkih. Definitivno ni naslov Divjad, ker bi šlo za divjaško predstavo. Naslov je atraktiven, sodeč po odzivih, in je tak že od začetka, ko sem se o njem dogovoril z Ivico Buljanom in Robertom Waltlom iz Mini teatra. Premiera Divjadi bi dejansko morala biti pred premiero Dvojine, a zaradi obveznosti igralskega ansambla to ni bilo mogoče. Sam pa nisem privolil v spremembo zasedbe, saj sem igro pisal z mislijo na točno določene igralce, ki te like zdaj igrajo. So sami rekli, da sem nekatere v nekem pogledu celo "zadel", seveda pa je to fiktiven tekst. Udobno jim je predvsem v okviru, kamor sem jih postavil, pri čemer imam v mislih to, da so jim fizično liki mogoče nekoliko podobni, vse drugo pa je različno. Osnove imajo tako hitro pod kapo, ni se jim treba ukvarjati recimo s tem, da bi se morali drugače premikati, temveč lahko hitro pridejo na psihološke vidike like. Luč je, z izjemo elips, ves čas ista. Tako je, kot bi se gledalec naključno znašel v tej hiši in bi opazoval te ljudi, kako se pogovarjajo realno v času.
Kaj želite doseči z Divjadjo?
Divjad je misteriozna drama, v kateri se "lupijo" miti umrlega prijatelja, ki se skozi predstavo kaže v drugačni luči. Rdeča nit zanimivosti, nečesa, kar vleče gledalca, je zelo močna, hkrati pa si želim, da bi se na koncu vprašali, kaj so tiste stvari, ki so mene definirale kot človeka. Kaj smo mi kot družba prijateljev, kako so vplivali name, to so neka osnovna vprašanja. Vsak bo odnesel tisto, kar bo želel, jaz pa pri sebi točno vem, kaj raziskujem.
Se vam zdi, da bo občinstvo "padlo" noter? Pri klasičnih predstavah je pogosto ta distanca gledalca od zgodbe že osnovna predpostavka, pri nekaterih pa gledalca oder in zgodba takoj posrkata. Kakšen je bil vaš namen?
Jaz padem zelo "notri" v to, kar delajo. Ne maram testnega občinstva, čeprav igralci včasih navijajo za to. Potem gre za to, da ljudje, ki jim pokažeš predstavo na premieri, to potem doživljajo kot emotivno izkušnjo, če pa jo gledajo kot poklicani, da nekaj povedo, jo potem doživijo kot racionalno izkušnjo. Seveda bodo predstavo pogledali ljudje, ki so v predstavo vključeni, in njihove pripombe upoštevam. Nikoli pa se s tem nisem obremenjeval, sebe namreč vidim kot nadomestno oko gledalca, kakršnega želim nagovoriti. In delam zanj, zato izboljšujem tempo, situacije, vidim, kje stvar pade, in jo tam naredim bolj živahno, kjer je prehitra, jo upočasnim. Seveda pa je to oseben slog režiserja in to je moj pečat. To je tako, kot če bi se želel za vsakega partnerja spremeniti, kar je zelo nezdravo. Tako kot se je nezdravo prilagajati gledalcem, saj tako ti izgubiš bistvo, zaradi katerega te imajo nekateri radi, drugi pa pač ne. Jaz s tem nimam nobenih težav.
Igro ste pisali z mislijo na točno določene igralce. So to vaši sošolci, prijatelji? Kako ste jih izbrali?
Drevenšek (op. Jurij) je bil moj sošolec, drugi so bili pred ali za mano na akademiji. Ko vidim igralce, ali v filmu ali na odru, vidim, ali so mi zanimivi, razmišljam, da bi rad delal z njimi. Tako smo skupaj prišli z Ajdo (Smrekar) in Marušo (Majer), s katerima prej še nisem delal. Ajda mi je bila všeč v kratkem filmu Blaža Završnika. S Pucem (Matej) in (Jurij) Drevenškom sem nazadnje delal v 3. letniku faksa pri svojem prvem kratkem filmu in sem si želel lepo izkušnjo ponoviti. Z Aljažem (Jovanović) in Tino (Vrbnjak) sem delal pri nekaterih manjših zadevah in sta se čudovito izkazala, zato sem ju imel v mislih. Marušo sem videl v eni krasni mali "off Broadway" predstavici in sem takoj vedel, da zmore veliko.
Hkrati pa so zelo raznoliki, vseh šest, dojemanje določenih stvari je pri njih zelo drugačno. Zanimivo je, ker kot režiser imaš neki svoj sistem, kako delaš, potem pa vidiš, ko imaš šest igralcev, ki vsak terja tvojo polno pozornost, da moraš enemu posvetiti več časa pri eni stvari, drugemu pri drugi. To nima nobene zveze s kakovostjo igralca, saj so vsi izjemni, temveč je odvisno od tipa človeka.
Več v intervjuju Nejca Gazvode za MMC (30.10.2013)
NI TI TREBA BITI REVEN V AFRIKI, DA SI TRAGIČEN
Bi bila Divjad lahko kratka zgodba?
Težko. Ima zelo dramsko strukturo in bi potrebovala adaptacijo v katerikoli drug medij. Prej bi bila lahko roman, a bi se je bilo spet treba lotiti z druge plati. Ti imaš v bistvu lahko zgodbo, v kateri lahko obravnavaš popolnoma druge stvari. Iz največje vojne zgodbe, bitke za Stalingrad, se lahko naredi največji epski film, lahko pa tudi dveurno vojno dramo o tem, kako nekdo čaka, ali bo dobil puško ali ne, odvisno je samo, kaj te v življenju zanima – človek ali eksplozije. Moraš pa seveda razumeti tudi medij. En medij ima en doseg, drug medij drug.
Do vas je z idejo, da bi delali predstavo, pristopil Mini teater.
Ivica Buljan je najprej prišel do mene zaradi neke druge ideje, ki potem ni bila realizirana, nato pa sta mi z Robertom Waltlom ponudila, da lahko delam pri njih. Edini pogoj je bil, da gre za avtorski projekt, kar je tako, kot da bi ti nekdo omogočil, da eno leto potuješ po svetu z neskončnim proračunom. Seveda sem takoj sprejel in tako je nastala Divjad. Bistven zaplet sem imel v glavi že zelo dolgo in sem potem samo naredil teatrsko obliko tega. Mogoče bi lahko tudi filmsko, a se mi zdi, da ta zgodba zelo ustreza teatru.
Sebe opisujete kot žarnico, ki se nenehno prižiga in ugaša, kontrolo nad stikalom pa imate le, kadar režirate. Se kaj bojite, da boste pregoreli?
O, to zagotovo bom, to je samo vprašanje časa. Mogoče ne samo v kreativnem smislu. Vendar pa po moje s tem nimam problemov, ker se bom preprosto umiril. Jaz potrebujem ustvarjanje, ne potrebujem pa dokazovanja, ker sem do nečesa že prišel v življenju in imam tudi rad ogromno stvari, ki me obdajajo in nimajo nobene zveze s tem, kar delam.
Več v intervjuju Nejca Gazvode za Žurnal (14.11.2013).
MISLIŠ, DA SEM GLOBOK ČLOVEK?
Povej mi kaj o Divjadi.
To je zgodba o šestih prijateljih, ki se po smrti enega prijatelja dobijo v koči, da bi se ga malo spominjali, kmalu pa se začne vse podirati, kar pa vsak doživi na svoj način, skrivnosti pridejo na plano. Želel sem narediti take stvari, kot jih delam v filmu in v literaturi. Nekaj motivnega in človeškega.
Kako je prišlo do ideje za predstavo?
Želel sem si narediti zelo čisto, zelo igralsko stvar. Pa sem zbral šest ljudi in nastali so slovenski Friends, samo da se veliko več pije in travmira. No, šalo na stran - projekt je prišel zelo organsko.
Kako je potekalo ustvarjanje?
Ob nemogočih urah, predvsem to. In zelo nekonsistentno, kajti igralci so raztepeni po vseh mogočih teatrih, tako da je bilo najti prave ure nemogoče. Drugače pa se rad pogovarjam z igralci, da dobijo neko generalno sliko lika, nato jim pustim, da razvijejo prizor, vzamem, kar mi je všeč, nato ponavljamo, dokler stvar nima smiselnega zamaha. Potem pa brusimo in brusimo, kajti detajli so v taki prestavi zelo pomembni. Zakaj nekdo nekoga pogleda? Zakaj ga ne? Ne maram, da se igralci preveč gibljejo, pretepajo, skačejo, bruhajo, kričijo. Všeč mi je, da predstava poteka tiho, melanholično. Da te zaziba v njihove svetove, da si ne upaš dihati, da ne bi česa zamudil.
Spraševala sem se o vzporednicah z Izletom, v obeh se pojavlja skupina ljudi, ki skupaj odkrivajo stvari o njih samih.
Ja, mogoče pa res. (se zamisli) V Izletu se junaki znajdejo v okolju, ki je zelo odprto, v Divjadi pa sem like postavil v situacijo, iz katere ne morejo pobegniti. To sicer nikjer v drami ni direktno povedano, ampak se vidi, da se nahajajo nekje, iz koder ne moreš izstopiti, hoditi dve minuti in priti do svojega doma.
A cabin fever pa Stephen King pa take fore?
Ja, mogoče ja. (smeh) Čeprav se ne zgodi nič tragičnega ali kriminalnega, gre bolj za to, kar si povejo med sabo. Pri Izletu se zgodba teh treh ljudi zaključi, oziroma njihova skupna zgodba se zaključi. Pri Divjadi pa me je predvsem zanimalo, da se njihova skupna zgodba na koncu drame šele začne. So dosti bolj obsojeni drug na drugega, kot so bili ti liki iz Izleta. Vedno me je zanimalo, kaj so tiste stvari, ki se zgodijo določeni generaciji, na primer generaciji mojih staršev, ki so vplivale na to, kakšni so. Kakšne so skrivnosti, ki jih skrivamo, kdaj jih razkrijemo in kdaj nastopi trenutek v posameznikovem življenju, od katerega naprej je popolnoma drugačen, ampak s tem mora živeti - to je pri Divjadi bistveno. Pri Izletu je šlo za iskanja zaključka s samim sabo, po katerem so vsak šli v svojo smer.
Kaj pa izbira igralcev? Na internetu povsod poudarjajo, da so to tvoji kolegi.
Z določenimi ljudmi rad delam in jih zmeraj znova zasedam, tokrat pa sem se odločil, da bom delal z nekaterimi, s katerimi sem delal dolgo nazaj, na primer z Jurijem Drevenškom sem nazadnje delal v tretjem letniku faksa. Potem z nekaterimi nikoli nisem delal, pa sem si želel. Z ekipo sem zelo zadovoljen in zdi se mi, da so tudi oni zelo zadovoljni s projektom. Oziroma kot pravijo v Mini teatru − »šest vrhunskih igralcev mlade generacije«.
Več v intervjuju Nejca Gazvode za SiGledal (29.11.2013).
PRISPEVKI NEJCA GAZVODE ZA SIGLEDAL MED NASTAJANJEM PREDSTAVE
»Če bi bil jaz žarnica, ne bi bil dobra žarnica. Ne bi me več prodajali v trgovinah, kajti nikoli se ne prižgem počasi, na moje stikalo je obešen otrok, ki prižiga ugaša prižiga ugaša, ne da bi vedel, zakaj, samo smešno mu je, in pred spanjem včasih slišim cvrčanje nitke, davek, ki ga na lastno žarnico s prižiganjem ugašanjem prižiganjem ugašanjem vedno znova izstavim, kot da se ne bi zavedal, da ga bom na koncu plačal le in samo jaz. Kontrolo nad stikalom imam le, kadar režiram. Ne uživam v tem, da jo vršim nad drugimi, zase bi prej rekel, da me vse osebnostne lastnosti vlečejo daleč od obale, kjer bivajo tisti režiserji, ki jih občudujem – avtoritativni megalomani, brezkompromisni in neusmiljeni, fokusirani le in samo na svojo avtorsko vizijo. Jaz ne maram konflikta. Nočem biti skregan z ljudmi. Še posebej pa nočem z njimi manipulirati. V življenju imam rad mehkobo, take vrste, ki biva v glasu in dlaneh določenih deklet. Hkrati pa me iskreno zanima le tisto najgloblje med ljudmi – in to vedno gnezdi v konfliktu, nasprotju, ljubezni, smrti, osamljenosti, hrepenenju. In karkoli v umetnosti počnem, vedno gre za spopad mojih dveh skrajnosti – mehkobe na eni in neustavljive želje po ekstremu na drugi strani. In Divjad je temu prišla zelo blizu, rekel bi, da skoraj najbliže. Za druge bo Divjad nadaljevanje moje poti, brazdanje po generaciji, misteriozna zgodba, poskus filmarja (ali morda književnika? Kdo ve, oh le kdo ve), da se spopade z odrom ... Jaz osebno pa sem skozi proces našel morda najbolj čisto obliko lastne poetike – tragični, tihi ljudje, vsak s svojo rano, ki organsko plujejo po svojem krhkem svetu, ki vse bolj in bolj poka, dokler ne poči. Morda tako, kot živim sam, morda tako, kot si želim, da bi živel, morda tako, kot se bojim, da bi živel. Vem samo, da noro uživam. In šest norcev z mano, ki jih je veselje gledati, kako so vsak dan globlje. Na odru pred mano rastejo novi ljudje. In njihovo počasno, divje, fatalno gorenje je vse, kar me zanima. Bodimo iskreni – nihče ne mara varčnih žarnic. Za brlenje v umetnosti ni prostora. Za ogenj pa – od nekdaj.« Nejc Gazvoda za SiGledal, 22.10.2013.
»V Divjadi bo tisto, kar bo likom ostalo, spomin na bistveno - na izrečeno, na poglede, na trenutke, ki jih ne bodo nikoli pozabili. Zato je scenografija taka, rekviziti taki, njihovi kostumi taki - detajli, ki se jih ne spominjamo, so umaknjeni. Steklenice so brez nalepk in enostavne, tekočina v njih je prozorna. Stene so črne, oblačila subtilna. Dogajanje je umeščeno na sredino, ki je osvetljena, rob odra je v mraku. Spomini so otoki svetlobe, tema je morje, ki ga preplavaš do naslednjega bistva.« Nejc Gazvoda o nastajanju Divjadi za SiGledal, 29.10.2013.
»Hvala vsem, da ste z mano čakali na vlake.Se vidimo kmalu. Divjad čaka na vaše žaromete.« Nejc Gazvoda za SiGledal, 30.10.2013.
IZ KRITIK
»Gazvoda v Divjadi tudi na dramskem terenu vajeno suvereno izpiše zgodbo o klicanju duhov, o pokopanem upanju v višji smisel in ideale, kjer se (igralsko) enakovredno predstavljajo in prekrivajo različne plati življenjske zgodbe, pa tudi podobe tragične smrti prijatelja. S tem mu uspe ujeti tisti nemogoči, zunajživljenjski pogled na situacijo (kot pogled na lasten pogreb), na tisto, kar presega bednega mene in si zasluži ljubezni, predvsem pa življenja. To znano psihoanalitično finto spretno in najbrž domače sprevrne v nazorno kapitalistično izštevanko; v psihološko igrico resnice in eksistencialnega odštevanja.« Spretna "kapitalistična" izštevanka, Nika Leskovšek; Dnevnik (6.11.2013).
»Generičnega mladeniča recimo perfektno zadene Aljaž Jovanović kot Gregor, ustrežljiv, prikupno zmeden, a nekako odvečen člen, ki se trudi zajeti svojo usodo, čeprav je že davno splavala po vodi; popolno nasprotje je krhka Vanja Tine Vrbnjak s situiranim zaledjem, ki prizadevno in kompulzivno vzdržuje delčke vsaj svojega univerzuma; oba lika sta odigrana v zanimivem dramaturškem razvoju. Primož Mateja Puca iz razmajane družine je, nasprotno, brez življenjskih slepil, a svoj na videz zasilni življenjski kompromis povzdigne na piedestal ter iz nevpadljivega lika izvleče končni igralski adut, plasiran izrazito večplastno in vrtajoče. Z ostalimi precej verbalno definiranimi liki se vzpostavi zanimiv kontrast, saj se njihove konture praktično zlijejo z igralskimi prezencami v neločljivo identiteto: Sara Ajde Smrekar v visoki nosečnosti s kozarcem in čikom v roki sebe definira kot simptom novodobne apatije, Jan Jurija Drevenška je zaletav snob, skoraj patološki narcis iz visoke družbe, Matejo Maruše Majer pa opredeljuje zlasti njeno ljubezensko razmerje do pokojnega Blaža.« Več na Spretna "kapitalistična" izštevanka, Nika Leskovšek; Dnevnik (6.11.2013).
»Tudi tokrat Gazvoda stavi predvsem na odlično zasnovo zgodbe in dobro napisano besedilo, ki šestim igralcem (vsem predstavnikom generacije 80-ih) nudi krasno izhodišče za upodabljanje, tako rekoč na kožo jim pisanih likov in identifikacijo z njimi. Prav to dejstvo, Gazvoda je tudi sam povedal, da je imel igralce že v mislih, ko je pisal dramo, rezultira v končni izdelek vreden ogleda. /…/Pri njih ni prostora za duhove (pa čeprav naj bi Vanja v njih verjela), ker je upanje v višji smisel že zdavnaj pokopano in je vse kar jim preostane lovljenje rogov lastne usode. Rogovi lastne usode pa bodisi še niso zrasli, ali pa so zelo zmuzljive narave. Tako zelo, da se v končni fazi izkaže, da je se za roge primeš samo, če sam s seboj skleneš pakt/pogodbo. In s tem moraš biti srečen. Pika.« Več v Lovljenje rogov Gazvodove Divjadi, MMC (6.11.2013).
»Teze o večni aktualnosti velikih del dramske literature so seveda povsem točne, vendar slovenski prostor nujno potrebuje tudi novo mitologijo, ki razpira, analizira in osmišlja današnji trenutek, tega pa je sposoben le sodoben tekst. Projekt Nejca Gazvode si zasluži priznanje že zaradi diskontinuitete s prevladujočo muzejsko, v marsikaterem pogledu celo arheološko programsko politiko in vsemogočnim diktatom režiserjev.« Več v Objektiven duh dobe, kritiki v Delu (9.11.2013).
IZ NAJAV
Deloskop (3.11.2013)
City Magazine (9.10.2013)
