Naslov izvirnika:
Fou de Vincent (1989)

Prevajalec:
Brane Mozetič

Režiser:
Philippe Calvario

Igrata:
Ivan Peternelj in Philippe Calvario

Kostumograf:
Philippe Calvario

Avtor glasbe:
Philippe Calvario

Oblikovanje luči:
Slovensko mladinsko gledališče

Oblikovalec prostora:
Philippe Calvario

Fotograf:
Miha Fras

Koprodukcija:
Slovensko mladinsko gledališče

Premiera:
9. november 2007

Eksplozivni monolog francoskega klasika Herve Guiberta.

O predstavi

"V noči s 25. na 26. november je Vincent padel s tretjega nadstropja, ko je kopalni plašč imel za padalo. Popil je liter tekile, skadil kongovsko travo, se navlekel kokaina. Ko ga prijatelji najdejo brez znakov življenja, pokličejo rešilca. Vincent naenkrat vstane, stopi do svojega avtomobila, spelje. Reševalci mu sledijo, vstopijo v zgradbo, se za njim povzpnejo z dvigalom, planejo v njegovo sobo, Vincent jih zmerja. Reče: »Pustite me, da se spočijem,« oni: »Bedak, lahko se nikoli več ne zbudiš.« Njegovi starši v sosednji sobi še kar naprej spijo. Vincent je reševalce vrgel ven. Zaspal je kot top. Četrt do devetih ga mama stresa, da bi šel na delo, a niti s prstom ne more več migniti in odpelje ga v bolnico. Ko me je Pierre obvestil o tem, sem 27. novembra Vincenta obiskal v bolnici Naše gospe večne pomoči. Dva dni kasneje je umrl, ker mu je počila vranica."

Tak je uvod kratkega romana (?), novele (?), dnevnika (?), znotraj katerega se izpisuje eno najbolj originalnih del Herve Guiberta, in morda francoske literature s konca dvajsetega stoletja. Znotraj njih, po modelu »Barthovske enciklopedije«, so z obsesivno točnostjo, napisane podrobnosti ene ljubezni, strasti, hrepenenja, prijateljstva, ki je imelo povsem določen rok in se s svojo »prigodno« tragično potko zvrstilo ob bok najbolj uspeli ljubezenski literaturi.

»Nor na Vincenta« je predloga za gledališki monolog, idealen material, ki igralcu in režiserju nudi vse možnosti za dejanje v katerem se na minimalistični način spajajo umetnost igre in režije pod okriljem teksta, katerega avtor je amblematski za eno celo plodno obdobje v francoski umetnosti. V gotovo tridesetih Guibertovih delih, bo on »jaz« dekliniral v vseh osebah, seveda najprej v prvi. Ampak zelo pogosto tudi v tretji, toliko je v tem »jaz« pravzaprav nekoga drugega.

O avtorju

Hervé Guibert, rojen 1955.leta in umrl 1991. leta v Parizu, je avtor 28 objavljenih del (romanov, novel, zbirk esejev in člankov o fotografiji, filmskega scenarija, gledaliških tekstov ter video filma S sramom ali brez sramu). Že prva knjiga, Smrt propaganda, objavljena 1977. leta, je napovedala osrednjo tematiko njegovega dela: dvopomensko poigravanje z odprtim avtobiografskim raz-odkrivanjem intimnosti v vseh njenih pogledih, fasciniranost nad prepletenostjo homoseksualnosti, mladosti in smrti, te obsesivne teme pa najdemo tudi v poznejših delih, kot so Slepci, Psi, Moji starši, Nor na Vincenta itd., ter v romanesknitrilogiji o aidsu, zaradi katerega je avtor umrl (Prijatelju, ki mi je rešil življenje, 1990, Protokol o bolniški skrbi, 1991, Človek z rdečim klobukom, 1992). Ob deseti obletnici Guibertove smrti je bil objavljen njegov intimni dnevnik, Mavzolej ljubimca, Dnevnik 1976–1991.

Hervé Guibert je skoraj deset let pisal tudi fotografske kritike za dnevnik Le Monde, prav tako pa je avtor manjšega fotografskega opusa z motivi, tesno povezanimi s tematiko, ki jo je obravnaval v svojih književnih delih.

S trinajstimi leti se je Hervé Guibert pridružil skupini mestnega gledališča v La Rochelleu, kar je vplivalo na to, da se je v nasprotju z željami staršev, ki so ga usmerjali k znanstveni karieri,odločil za umetnost. Gledališče mu je pomenilo tako rekoč odskočno desko za izstop iz družinske zaprtosti, z njegovo pomočjo se je osvobodil vpliva staršev in vpliva provincialnega okolja. Na njegovo navdušenje nad gledališčem je vplivala tudi očaranost nad predstavo Marivauxovega Disputa iz leta 1973. Delo je režiral Patrice Chéreau, s katerim sta pozneje skupaj napisala scenarij za Ranjenega človeka, film, ki ga je Chéreau posnel leta 1983.

Svoje prvo gledališko besedilo, ki govori o njegovih dveh pratetah, Suzanne in Louise, je Guibert predstavil z javnim branjem v okviru Avignonskega festivala 1977. leta. Roman Slepci iz leta 1985 je leto po nastanku sam adaptiral za gledališče, in to na prošnjo režiserja Philippa Adriena, ki je delo v začetku novembra 1986 postavil v gledališču Cartoucherie v pariškem predmestju Vincennes. Drama Leti, moj zmaj je nastala za potrebe gledališča gluhonemih, International Visual Theatre v Vincennesu. Avtor je ekskluzivne pravice zanjo dal prav temu gledališču; delo je na oder postavil režiser Stanislas Norday s svojo skupino in gluhonemimi igralci; prikazali so ga tudi na festivalu v Avignonu.