Režiser:
Ivica Buljan

Igrajo:
Ella Besnaïou
Benoît Bregeault
Sylvain Delcourt
Marielle Guerber
Baptiste Guiton
Richard Pinto
Tiphaine Rabaud Fournier
Philippe Tlokinski
Jeanne Vimal

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Avtor glasbe:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Koprodukcija:
Mini teater
Comédie de Saint-Etienne

Premiera:
28. junij 2008

Posvečeno dramam Elfriede Jelinek, režiser Ivica Buljan pripravlja kot zaključno delo študentov igre v koprodukciji Comédie de Saint-Etienne in Mini teatra iz Ljubljane.

O predstavah

Narodno gledališče Comédie de Saint-Etienne 6., 7., in 8. junija pripravlja premiero predstave Veliko gradbišče Elfriede Jelinek, ki so bo odvijala tri večere zapored. Gre za enkraten projekt režiserja Ivice Buljana, sestavljajo pa ga uprizoritve besedil Sneguljčica, Trnuljčica, Rozamunda in Jackie iz cikla Drame princes ter drami Zbogom in Bambiland. Osemurni spektakel je sestavljen iz gledališča besed, burleske, političnega aktivizma, dunajskega kabareta in performansa.

Veliko gradbišče Elfriede Jelinek bo prikazano v Comédie de Saint-Etinenne, v Théâtre Andrezieux in v pariških gledališčih Théâtre du Rond Point in Centre dramatique national de Montreuil. Konec junija bo cikel gostoval na Hrvaškem, na Festivalu Karantena v Dubrovniku in na Goričkih večerih v Veliki Gorici, v Sloveniji pa v Mini teatru v Ljubljani.

Bambiland

Elfriede Jelinek je Bambiland napisala nekaj mesecev po začetku vojne v Iraku. Naslov namiguje na zabaviščni park, ki ga je v Požarevcu zgradil Marko Milošević, in na revijo Babilan, katere izdajatelj je bil Uday Hussein. Besedila ne govorijo dramske osebe, ampak je organizirano kot blok ali vrelec, katerega izvire je težko prepoznati. Jelinekova v ludističnih didaskalijah nakaže intertekstualni značaj dela, v katerem se spojijo navdahnjenost z Ajshilovimi Peržani, Nietzschejeva filozofija, najbolj pa različni diskurzi, ideološki, tehnološki, logistični in medijski, posebno tisti, ki so jih v prvih mesecih iraške vojne posredovali prek CNN.

Jelinekova ob uporabi heterogenega materiala ustvari svoje morda najbolj osebno dramsko besedilo. V njem nesrečno trčita skupaj antična vojska, ki sluti poraz, in sodobna velesila, ki priznava dva boga, nafto in televizijo. Po Bambilandu paradirajo Bush mlajši in starejši, Dick Cheney, dresirani delfini, otroci pred objektivi, bog sonca in Angel zgodovine, ujeti v labirintu prihodnosti, tu so tudi trgovci z orožjem, pravi junaki pa so tanki in najpopolnejši izstrelki – sofisticirane vojaške naprave, superiornejše od ljudi. Reka teksta črpa iz registrov, ki iz sublimnega prehajajo v banalno, iz tragičnega v komično. Kakor da bi se Vergilijevo kolo začelo ponorelo vrteti z veliko hitrostjo. Vse v tej grenki partituri je neresnično, divje in bolno, vse od humorja dunajskega kabareta do ameriških varietejskih točk.

Drame princes

Sneguljčica (Ella Besnaïou in Sylvain Delcourt)

Dvesto let po bratih Grimm Elfriede Jelinek spet sooči dve osebi iz pravljice: Sneguljčico, belo kot puder, rdečo kot kečap, črno kot nočna mora, in njeno Smrt v liku Lovca, ki je ni ubil, kot mu je ukazala njena mačeha, ampak ji je rešil življenje. Kako se bo zgodba odvijala tokrat? Okruten in nežen spopad dveh prijateljev, morebitnih ljubimcev in nasprotnikov, se konča žalostno. Od Chaplina pa do Pasolinija, Bergmana in Fellinija je bila burleska v filmu in gledališču privilegiran žanr. Danes je že skoraj pozabljena, v tej predstavi pa doživi vnovično potrditev.

Trnuljčica (Marielle Guerber in Philippe Tlokinski)

Prerokovali so ji večno ljubezen, ki ji jo bo podaril princ, ko jo bo s poljubom prebudil iz stoletnega spanja. In pride Princ, lep, mlad, neustrašen: zgodi se ljubezen na prvi pogled. Med dvema poljuboma pa se začnejo porajati tudi vprašanja. Sredi strastne debate, ki pelje v vojno spolov in kulturni šok, se počasi rodi par. V središče te resnične seksualno-politične satire je postavljena ideja sodobnega para, ki je rezultat potrošniške družbe. Zdravo gospodarstvo in družina sta temeljna vzvoda lepe in zdrave domovine. Predstava je zasnovana kot resničnostni šov.

Rozamunda (Jeanne Vimal in Richard Pinto)

Rozamunda je junakinja Schubertove izgubljene opere. Redki sledovi pravijo, da gre za renesančno princeso s Cipra. Pri Jelinekovi je postala pisateljica, fundamentalistična feministka in mazohistka, ne dosti drugačna od svoje stvariteljice. Strast med njo in Fulviem, njenim nasilnim in ranljivim ljubimcem, se razcveti do skrajnih meja. Performans raziskuje meje telesnosti in ljubezni prek udarcev in intimnosti brez omejitev. V odmevu lahko prepoznamo Godarda in Haneka.

Jackie (Tiphaine Rabaud Fournier)

Jackie je dekonstrukcija enega največjih mitov zahodne družbe, tistega o Jackie Kennedy Onassis. Besedilo povezuje biografske elemente, medijski diskurz o Kennedyjevih in teorijo obleke, kot jo je Roland Barthes predstavil v svojem eseju o modi. Glede na model je Jackie prikazana s treh zornih kotov: stvarna (meščanska oseba Jacqueline Bouvier), slika (fotografirana Jackie in Jackie modna ikona) ter tekstualna Jackie (kakršno prikazujejo mednarodni mediji). Jackie tako postane večplastna oseba, ki zapušča vlogo za vlogo, vendar nikoli ne najde svoje prave identitete.

Jelinekova se preprosto in vedoželjno sprašuje, kaj bi rekla Jackie Kennedy, če bi govorila, dolgo časa govorila, če bi jo slišali, kako govori sami sebi. Na koncu monologa bomo o njej vedeli vse – in v tem bomo prvi.

Zbogom (Baptiste Guiton in Benoît Bregeault)

Maja 2000, potem ko je Haiderjeva Ljudska stranka (FPÖ) prišla v avstrijsko zvezno vlado, je Jelinekova napisala ostro dramo Zbogom: brezkompromisen diskurz, ki ga naseljujejo številne figure iz avstrijskega političnega življenja, povezuje pa jih personifikacija moči. S citati iz Ajshilove Oresteje še bolj razgalja prozorni jezik politične propagande.

V tem političnem kabaretu se Haiderjevi sliki pridružijo Berlusconi, Bush, Putin in Sarkozy, dejstvo, da glavni lik igrata dva igralca, pa neizogibno spominja na poljska politika, dvojčka Kaczynski. Skozi ljudske plese, prizore z dopustovanja politikov, populistične nastope, intervjuje, sadomazohistične seanse in pederastijo, športna tekmovanja se vlečeta narodnjaški entuziazem in populistična perverzija.

Ta performans diši po vseh domovinah sveta, po njihovih sanjah o ozemlju in krvi.

O avtorici

Elfriede Jelinek se rodila leta 1946 v Mürzzuschlagu (avstrijska Štajerska) materi avstrijski katoličanki, pripadnici visokega meščanskega razreda, in očetu (inženirju in samouku), češkemu judu, ki je na Dunaj prišel iz skromnega, toda izobraženega okolja. Po materi predestinirano virtuozno glasbenico leta 1950 vpišejo na Katoliški inštitut Device Marije Sionske na Dunaju, kjer se začne učiti balet in francoščino, s sedmimi leti pa obiskovati še ure violine, klavirja in petja. Od leta 1960 na Konservatoriju mesta Dunaj študira orgle in blokflavto, pozneje tudi kompozicijo. Leta 1964 začne na Dunaju študirati teatrologijo in umetnostno zgodovino. Leta 1971 diplomira iz orgel. Je aktivna v študentskem gibanju, pa tudi pozneje se pogosto pojavlja v vlogi angažirane avtorice. Že med študijem se oglaša v književnih časopisih in objavlja zanimivo liriko, njena radijska drama Ko sonce zaide, je zame že konec delovnega dne (Wenn die Sonne sinkt ist für mich schon Büroschluβ) je bila razglašena za radijsko dramo leta (1974). Leta 1975 izide roman Ljubimki (Die Liebhaberinnen). Avtorica se usmeri h kritičnemu prikazovanju družbe in odnosa med spoloma iz ženske perspektive. Mediji pa zaradi njenih pogostih javnih nastopov preveč poudarjajo provokativnost njenega pisanja, zato sta njen briljantni slog in inovativnost pripovednega in dramskega postopka včasih po krivici postavljena v drugi plan.

Elfriede Jelinek se ne boji posegati v skrajno občutljive teme in s prepletanjem različnih pripovednih in dramskih tehnik (montaža, kolaž, notranji monolog) ustvarja nenavaden slog, ki je neredko na meji prevedljivosti. Krona njenega pisanja so romani Učiteljica klavirja (Die Klavierspielerin, 1983), Naslada (Lust, 1983) in Otroci mrtvih (Die Kinder den Toten, 1995). Poleg pri nas uprizorjenih dram Kaj se je zgodilo potem, ko je Nora zapustila svojega moža, ali Stebri družbe (Was gesach nachdem Nora ihrem Mann verlassen hatte oder die Stützen der Gesellschaften, 1977; SLG Celje 2005) in Drame princes (Prešernovo gledališče Kranj 2005) je napisala več izvrstnih dram, med katerimi je treba omeniti dela Clara S. (1982), Burgtheater (1986), Totenauberg (1992), Raststätte (Počivališče, 1997), Er nicht als er (On ne kot on, 1998), Ein Sportstück (Športni komad, 1998). Za svoje književno delo je avtorica dobila številne nagrade in priznanja: leta 1998 prestižno Büchnerjevo nagrado, leta 2002 ugledno Heinejevo nagrado, ki poleg literarne vrednosti opozarja tudi na avtoričin socialni angažma in kritično razmišljanje o času, v katerem živimo, leta 2004 pa je, kot ena redkih žensk sploh, prejela še Nobelovo nagrado.