Poslanici svetovne in slovenske UNIMA ob svetovnem dnevu lutk

SVETOVNI DAN LUTK

Mednarodno sporočila Petra Matáska – 21. Marec 2009

 

Resnična legenda

 

Dolga ognjena črta preseka prostor in izgine v globino vesolja. Znova se pojavi in spet izgine. To je Prometej z baklo v roki, ki v temi utrujeno išče tiste, ki bi jim jo lahko predal. Bakla v Prometejevi roki je pravzaprav Goreča lutka, darilo bogov, ki so poslali človeštvu svoj odsev, da jih ne bi pozabilo. Človeštvo jo je ponižno sprejelo, da bi pomnilo bogove, da bi ustvarjalo podobe in lastno spreminjajočo se odvisnost od njih. Vendar imamo težavo. Ne pretvarjajmo se, da ne opazimo zakona o ohranjanju energije. Če ga bomo spoštovali, bo snov Goreče lutke zgorela in se spremenila v pepel. Lutka k sreči gori, ne da bi prenehala obstajati, saj potuje skozi vero tistih, ki jo srečajo. Tako nastane reciklirana podoba bogov, opredmetena misel, ki jo ljudje oživljajo in ki osuplja z ognjem ter razsvetljuje prostore, da se ne počutimo tako osamljene v vesolju. Tedaj človeštvo spozna prijaznost svetlobe in toploto ognja, obsedenost z ustvarjanjem, prispodobo trajnosti stvaritve v umetniškem delu in naposled pojem solidarnosti, ki ga v trenutkih pretanjenih obredov obujamo v skupnih prostorih. Štafetno palico Goreče lutke tu na Zemlji nenehno nosijo rodovi srečnežev, ki jih žgoča toplota ožge, a ne opeče. To je neskončen tek s sporočilom, ki je neprekinjen kljub dolgotrajnosti in nesrečnemu času, v katerem živimo. Kraji, v katerih se pojavi Goreča lutka, njihova medsebojna bližina in njena spreminjajoča se podoba, so na videz naključni, vzrok njenega ponavljajočega se pojavljanja pa poznajo samo bogovi.

Presenečeni strmimo v tiste, ki so dobili Gorečo lutko od predhodnikov, jo nosijo do konca svoje usode in predajo drugim.

 

Prometej se verjetno ne bo vrnil. Preveč rahločutni smo, da bi znova opazili njegovo vrnitev. Zato zagovarjajmo tiste, ki so dobili priložnost prevzeti, nositi in predati Gorečo lutko. Nedvomno lahko samo tako vzdržujemo njen ogenj.

 

Petr Matásek

 

 

Slovensko sporočilo predsednika slovenske UNIMA Roberta Waltla ob svetovnem dnevu lutk in 80 - letnici UNIMA

Usodimo si razbiti tišino.

Kadar govorimo o tako diskretni umetnosti, kakršno je lutkarstvo, je potrebno najti občutljivost tudi v samih besedah. Lutkar, ki ga je zapeljala igra, je otrok popolne zasanjanosti. Zakaj je naša umetnost najbolj cenjena na Dalnjem Vzhodu? Zakaj je njena magična moč na Japonskem, Kitajskem, Indoneziji ali na Tajskem tako nesorazmerna z omalovaževanjem v Evropi.

Azijska življenjska filozofija je utemeljena na duhovnosti, na malem, na simboličnem, na dotiku z naravo. Če se v Evropi lutkarstvo najpogosteje smatra kot umetnost za otroke, in se s tem še poudarja njena enostavnost za razliko od odrasle, metafizične, visoke umetnosti’, prevzamimo z veseljem prispodobo razigranega otroka, kakršno je pogosto rabil Bertold Brecht. Sklicujmo se nanj še enkrat z besedo, ki je blizu nam lutkarjem:Ustvarjajmo, delajmo! Naše ustvarjanje je nerazdvojno od končnega  dela, naše delo pa so predstave, pa tudi večplastne sledi, ki ostajajo za nami. Makete, skice, risbe, slike, lutke, materialna emotivnost. Sledi Klemenčiča in Pengova v slovenski kulturi so močne.  Njuno pionirsko delo je okrepilo položaj lutkarstva, mu dalo digniteto avtonomne umetniške discipline.

Ob praznovanju Svetovnega dneva lutk in osemdeset-letnice krovne svetovne lutkovne organizacije UNIMA-e, razmislimo o naših slavnih predhodnikih. Namesto kreativne moči, se je danes v naš javni govor prikradla zlokobna beseda kriza. Lutkarstvo je pri nas disciplina, ki nikoli ni poznala velikih budžetov, odlika ji je skromnost, pa tudi ogromnost v domišljiji in inovativnosti. Odločili smo se prav zato, da ob tej prigodi dveh svečanih dogodkov, v naši kulturni skupnosti usmerimo  pozornost na umetnike, ki so s svojim delom zadolžili nas lutkarje in lutkarstvo, pa tudi celotno družbo.  S priznanji, ki jih bomo letos podelili, želimo razkriti tančico tišine, ki zastira pogled na samozatajevalnost ljudi, ki so kreirali, pripravljali, oživljali lutke.  To niso dekoracije, temveč kakor bi rekel Cioran, dejanje ljubezni in spoštovanja. Priznanja so naš dolg za tisto, kar ste s svojim delom ustvarili v preteklosti, da naša lutkovna prihodnost ne bo negotova.

 

Robert Waltl, predsednik UNIMA Slovenija