Prevajalka:
Sara Grbović

Prevajalec navedkov iz romana Moravagine Blaisa Cendrarsa:
Vital Klabus

Prevajalka drame Močnejša Augusta Strindberga:
Sara Grbović

Prevod verzov iz Prve Devinske elegije:
Kajetan Kovič

Avtor priredbe in režiser:
Janez Pipan

Igrajo:
Polona Juh / Pia Zemljič (gospa Vogler), Janja Majzelj (sestra Alma), Jožica Avbelj (zdravnica), Branko Završan (on) in Anže Kreč (moški z motorno žago)

Scenografinja:
Ana Rahela Klopčič

Kostumografinja:
Rosana Knavs

Avtor glasbe:
Aldo Kumar

Svetovalec za gib:
Branko Završan

Oblikovalec luči:
Andrej Hajdinjak

Lektor:
Jože Volk

Fotograf:
Miha Fras

Tehnična ekipa Mini teatra

Vodja predstave:
Rosana Knavs

Vodja tehnike:
Tilen Vipotnik

Tehniki za vodenje tona in luči:
Anže Kreč, Tomaž Grubelnik in Jernej Volk

Predpremiera:
Junij 2010

Premiera:
5. junij 2010

Predstava traja 100 minut

O predstavi

»Persono sem poimenoval komorno delo. Tudi zaradi glasbe – glasbe, v kateri s skrajno omejenim številom glasov in likov raziskujem pomen številnih motivov. Ozadje je raziskovanje, ovito v meglo. Vse ostalo je destilacija …« je Bergman zapisal o svojem delu.

Bolniški sestri Almi dodelijo nego igralke Elisabet Vogler, ki je pred časom sredi predstave nehala govoriti. Skupaj odideta v zdravničino poletno hišo. Tam se Alma Elisabet vse bolj izpoveduje, pove ji tudi o svojem spolnem doživetju na plaži. Elisabet se na njena pripovedovanja z ničemer ne odziva. Ker je nenehno tiho, Alma ves čas govori. Ko Alma odide z Elisabetinim pismom na pošto, ga med potjo prebere in izve, da je psihično močnejša Elisabet izrabila njeno zaupanje in da nanjo gleda zviška. Ranljiva Alma zapade v osebnostno krizo.

O avtorju

Ingmar Bergman (1918–2007) velja za enega največjih režiserjev psihološkega filma, saj ga kritiki enoglasno postavljajo ob bok tisti elitni peščici, v katero sodijo Tarkovski, Fellini, Bunuel, Kurosawa, Ford, Renoir in še nekateri. Vse življenje se je hkrati posvečal gledališču (»svoji ženi«) in filmu (»svoji ljubici«). Kot režiser, scenarist, dramatik in producent je s svojimi deli ogromno doprinesel k razvoju kinematografije. Med leti 1963 in 1966 je bil direktor kraljevega gledališča v Stockholmu. V času svojega delovanja je posnel več kot šestdeset filmov in zrežiral več kot sto dvajset gledaliških predstav, za kar je prejel številne nagrade, med katerimi izstopajo trije oskarji ter nagrada za najboljšega režiserja vseh časov, »palma vseh palm«, ki jo je prejel na filmskem festivalu v Cannesu leta 1997.

Zgovornost tišine

Bergmanova Persona je drama spopada. V seriji prizorov se dva glasova, eden zgovoren, drugi skoraj povsem odsoten in prenesen skozi prvega, na svoj način borita z življenjem.Elizabeth Vogler spregovori le dvakrat, dva kratka stavka, od teh le enega povsem samovoljno. Noče se odzvati svetu, ki jo sili v privzemanje vlog. Ironično, Elizabeth je vendar igralka, nekdo, ki vloge ustvarja, prevzema, pooseblja. Se pretvarja. Kot dramatis persona. Njeno nasprotje, Alma (»duša«), medicinska sestra, postopoma izdaja vse, kar ji leži na duši, dokler ne začuti, da jo molk, s katerim je obdana, zmeraj bolj duši.

Njuna dilema je dilema umetnika: vztrajati v besedičenju, kopičenju (pris)podob, iskanju vedno novih izrazov, vedoč, da ni mogoče izraziti (do)končnosti, ali prenehati ustvarjati in s tem prenehati biti to, kar si, prav zaradi zavedanja, da realnosti ni mogoče poustvariti? Niti Elizabeth niti Alma nista zadovoljni s tem, kar sta, takšni, kakršni sta. Elizabeth tiho proučuje zgovorno skrbnico, Alma večkrat izrazi željo, da bi bila Elizabeth. V preigravanju vlog se postavlja pod vprašaj ne le njuna realna identiteta, temveč tudi realnost kot taka.

V spopadu z resničnostjo pa Bergman ostaja nedvoumen: »[R]esničnost vse pokvari. Tvoje skrivališče ni dovolj neprepustno. Življenje pronica vsepovsod. In ti se moraš odzvati.« Odzval se je s Persono. (Ana Geršak)

O režiserju

Z diplomsko uprizoritvijo Mrožkovega Tanga je končal študij gledališke in radijske režije na AGRFT leta 1979. Uprizoritev Tanga je kot prva akademijska predstava v zgodovini prejela veliko nagrado Borštnikovega srečanja leta 1979, prav tako je bila v tistem času ena redkih slovenskih predstav, ki je gostovala tudi v tujini (na Dunaju).

V poklicnih gledališčih je režiral že pred koncem študija, in sicer v SLG Celje in v EG Glej, po uspešni diplomski predstavi pa tudi v Drami SNG Maribor in MGL. V tem času sta bili nagrajeni njegovi predstavi Zapiski o sistemu Vitomila Zupana (EG Glej, 1978/1979) in Profesor Klepec Ferda Kozaka (SNG Drama Ljubljana, 1979/1980), ti dve in druge njegove predstave so bile povabljene na najpomembnejše slovenske in jugoslovanske festivale, med drugim tudi na Sterijevo pozorje in sarajevski MES.

Konec leta 1980 se je po krajšem službovanju na Radiu Ljubljana, kjer je režiral in realiziral številne oddaje v okviru kulturno-umetniškega programa, od literarnih nokturnov do radijskih iger, kot režiser in dramaturg zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, vse do leta 1991. Tam je režiral nekaj svojih najpomembnejših predstav, kot so Ujetniki svobode Emila Filipčiča, Kocbekov Strah in pogum, Besi Dostojevskega in Jovanovića, Genetov Balkon, Poejev Krokar, Collodijev in Svetinov Ostržek, Grafenauerjeve Skrivnosti in druge. Sočasno je režiral tudi v drugih slovenskih (Drama SNG Maribor, MGL, SNG Nova Gorica) in jugoslovanskih gledališčih, med drugim v Beogradu, Subotici, Zagrebu in na Reki. Po odhodu iz SMG leta 1991 je nekaj sezon deloval kot svobodni režiser in režiral v SNG Nova Gorica, MGL, Drami SNG Maribor, v SLG Celje in v Zalaegerszegu na Madžarskem. Za režije iz tega obdobja (Marivaux Zmagoslavje ljubezni, Goethe Stella, Lenz Domači učitelj, Marinković Glorija) je leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. Janez Pipan se je kot režiser podpisal pod 46 uprizoritev in je za svoje delo prejel naslednje nagrade: leta 1979 študentsko Prešernovo nagrado AGRFT Ljubljana za režijo diplomske predstave Tanga Sławomira Mrožka, nagrado zlata ptica, veliko nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo predstavo v celoti (Tango), leta 1980 bronasto vrtnico na Festivalu malih odrov v Novi Gorici za režijo Mrožkovega Tanga, leta 1981 nagrado sedam sekretara SKOJ-a, leta 1988 Župančičevo nagrado za več režij v Slovenskem mladinskem gledališču, Borštnikovo nagrado za režijo drame Klementov padec v izvedbi MGL, leta 1993 nagrado Prešernovega sklada za režije uprizoritev Zmagoslavje ljubezni P. de Marivauxa, Glorija Ranka Marinkovića (obe PDG Nova Gorica), Stella J. W. Goetheja (MGL) in Domači učitelj ali Prednosti privatne vzgoje J. M. R. Lenza (SNG Drama Ljubljana), leta 1993 Borštnikovo nagrado za režijo drame Krst pri Savici Dominika Smoleta (PDG Nova Gorica) in leta 2001 Borštnikovo nagrado za režijo drame Uršula Howarda Barkerja (SNG Drama Ljubljana).

Svoj prvi mandat ravnatelja SNG Drame Ljubljana je nastopil 1. septembra 1994, funkcijo pa je nepretrgoma opravljal do 3. septembra 2008, ko se mu je iztekel tretji zaporedni mandat. S 1. januarjem 2009 je Janez Pipan zaposlen kot hišni režiser v SLG Celje,kjer je režiral Samoroga Gregorja Strniše in Jesensko sonato Ingmarja Bergmana, za novo sezono pa pripravlja Smrt trgovskega potnika Arthurja Millerja.