Ingmar Bergman: PERSONA
Naslov izvirnika:
Persona
Prevod:
Sara Grbović
Osebe:
Gospa Vogler:
Polona Juh
Sestra Alma:
Janja Majzelj
Zdravnica:
Jožica Avbelj
On:
Branko Završan
Moški z motorno žago:
Anže Kreč
Avtor priredbe in režiser:
Janez Pipan
Scenografinja:
Ana Rahela Klopčič
Kostumografinja:
Rosana Knavs
Avtor glasbe:
Aldo Kumar
Lektor:
Jože Volk
Svetovalec za gib:
Branko Završan
Navedki iz romana Moravagine Blaisa Cendrarsa v prevodu Vitala Klabusa.
Dramo Močnejša Augusta Strindberga je prevedla Sara Grbović. Verze iz Prve Devinske elegije je prevedel Kajetan Kovič.
Tehnična ekipa Mini teatra
Vodja tehnike: Tilen Vipotnik
Inspicient – vodja predstave: Rosana Knavs
Tehniki za vodenje tona in luči: Anže Kreč, Tomaž Grubelnik, Nejc Vovk
Premiera: 5. in 6. junij 2010
Predpremiera: 4. junij 2010
O drami
»Persono sem poimenoval komorno delo. Tudi zaradi glasbe – glasbe, v kateri s skrajno omejenim številom glasov in likov raziskujem pomen številnih motivov. Ozadje je raziskovanje, ovito v meglo. Vse ostalo je destilacija …« je Bergman zapisal o svojem delu.
Bolniški sestri Almi dodelijo nego igralke Elisabet Vogler, ki je pred časom sredi predstave nehala govoriti. Skupaj odideta v zdravničino poletno hišo. Tam se Alma Elisabet vse bolj izpoveduje, pove ji tudi o svojem spolnem doživetju na plaži. Elisabet se na njena pripovedovanja z ničemer ne odziva. Ker je nenehno tiho, Alma ves čas govori. Ko Alma odide z Elisabetinim pismom na pošto, ga med potjo prebere in izve, da je psihično močnejša Elisabet izrabila njeno zaupanje in da nanjo gleda zviška. Ranljiva Alma zapade v osebnostno krizo.
O avtorju drame
Ingmar Bergman (1918–2007) velja za enega največjih režiserjev psihološkega filma, saj ga kritiki enoglasno postavljajo ob bok tisti elitni peščici, v katero sodijo Tarkovski, Fellini, Bunuel, Kurosawa, Ford, Renoir in še nekateri. Vse življenje se je hkrati posvečal gledališču (»svoji ženi«) in filmu (»svoji ljubici«). Kot režiser, scenarist, dramatik in producent je s svojimi deli ogromno doprinesel k razvoju kinematografije. Med leti 1963 in 1966 je bil direktor kraljevega gledališča v Stockholmu. V času svojega delovanja je posnel več kot šestdeset filmov in zrežiral več kot sto dvajset gledaliških predstav, za kar je prejel številne nagrade, med katerimi izstopajo trije oskarji ter nagrada za najboljšega režiserja vseh časov, »palma vseh palm«, ki jo je prejel na filmskem festivalu v Cannesu leta 1997.
Zgovornost tišine
Bergmanova Persona je drama spopada. V seriji prizorov se dva glasova, eden zgovoren, drugi skoraj povsem odsoten in prenesen skozi prvega, na svoj način borita z življenjem.Elizabeth Vogler spregovori le dvakrat, dva kratka stavka, od teh le enega povsem samovoljno. Noče se odzvati svetu, ki jo sili v privzemanje vlog. Ironično, Elizabeth je vendar igralka, nekdo, ki vloge ustvarja, prevzema, pooseblja. Se pretvarja. Kot dramatis persona. Njeno nasprotje, Alma (»duša«), medicinska sestra, postopoma izdaja vse, kar ji leži na duši, dokler ne začuti, da jo molk, s katerim je obdana, zmeraj bolj duši.
Njuna dilema je dilema umetnika: vztrajati v besedičenju, kopičenju (pris)podob, iskanju vedno novih izrazov, vedoč, da ni mogoče izraziti (do)končnosti, ali prenehati ustvarjati in s tem prenehati biti to, kar si, prav zaradi zavedanja, da realnosti ni mogoče poustvariti? Niti Elizabeth niti Alma nista zadovoljni s tem, kar sta, takšni, kakršni sta. Elizabeth tiho proučuje zgovorno skrbnico, Alma večkrat izrazi željo, da bi bila Elizabeth. V preigravanju vlog se postavlja pod vprašaj ne le njuna realna identiteta, temveč tudi realnost kot taka.
V spopadu z resničnostjo pa Bergman ostaja nedvoumen: »[R]esničnost vse pokvari. Tvoje skrivališče ni dovolj neprepustno. Življenje pronica vsepovsod. In ti se moraš odzvati.« Odzval se je s Persono.
Ana Geršak
