Salon Mini Teatra in dobra literatura (sigledal.org)

Projekt “Ljubljana svetovna prestolnica knjige: Igralci berejo romane”. Robert Waltl bral Projekt Lazar (Aleksandar Hemon) v prevodu Irene Duša.

V Mini Teatru že tretjič maratonsko branje. Maratonsko ne kot preizkus vzdržljivosti (kdo zdrži dlje ob branju - bralec ali poslušalci?) ali kot preizkus vztrajnosti in dolžine branja (da bi le obrnili čim več strani!), temveč maratonsko kot branje v eni sapi, ki gre nekako takole: sediš (udobno, seveda) in poslušaš in tako kot kot gredo stran za stranjo, narašča tudi zanimanje. Tokrat se je branje ustavilo ob polnoči, ampak ko si že tam, ko že sediš in poslušaš, bi lahko sanjal knjigo pri odprtih očeh (lahko seveda tudi zaprtih) očeh do jutra. Prebrati roman na en dih zagotovo zahteva zbranost, veliko dobre volje in zanimanja, ampak kako drugače je, ko prideš v gledališče, zato da bi poslušal roman. Branje romana postane kulturni dogodek, ki vseeno prevzema lastnosti nečesa domačega, intimnega. Združiti sodobno kvalitetno literaturo z gledališčem nekako spominja na literarne salone iz osemnajstega stoletja v Franciji, kjer so se zbirali intelektualci, humanisti, literati.

Tako smo se tokrat posedli kar v udobnem salonu Mini Teatra. Ko je vsak poslušalec zavzel svoj naslanjač ali zofo, je Robert Waltl, ki je prevzel vlogo bralca, pričel z branjem. Od sedmih zvečer do polnoči (z vmesnim premorom za okrepčilo in klepet) je bral roman bosansko-ameriškega pisatelja Aleksandra Hemona. Slednji po emigraciji iz Bosne živi v Združenih državah Amerike in piše v angleščini, s katere je roman Projekt Lazar (The Lazarus Project) preveden v slovenski jezik (Irena Duša).

Roman je zaznamovan z dvojnostjo: preplet dveh pripovednih sekvenc, mešanica realnega pisateljevega življenja s fikcijo in soprisotnost humorja, vpletenega tudi v sam slog pisanja, s trpko, a zelo realno sliko nasilja.

Vladimir Brik, poročen z nevrokirurginjo Mary, je kolumnist in nezaposleni pisatelj bosanskega rodu in živi zdaj v centru Chicaga. V neznanski notranji ihti išče samopotrditev in se skuša dokazati ženi, ki ga vzdržuje; želi pisati o zgodbi, nastali na resnični smrti nekega juda iz začetka dvajsetega stoletja. Na zabavi spozna starejšo gospo Susie in ko mu ta pove o možni subvenciji, postane obseden z mislijo na možnost samouresničitve. Ustvari načrt: osvojiti Susie in s tem subvencijo, potem pa pisati o Lazarju Averbuchu, ubitem judu v Chicagu. Da bi uresničil načrt, se mu zdi ključna pridobitev fotografije, na kateri on in Susie, ko ponesrečeno skupaj plešeta na zabavi; v njej vidi glavni adut osvojiti Susieino naklonjenost in posledično subvencijo. Poišče torej fotografa, ta pa ni nihče drug kot Rora, njegov nekdanji sošolec. Navežeta stike in ustvarita svojstven odnos, nato pa po pridobitvi subvencije (ki je odobrena, ne da bi Susie videla sliko) skupaj odpotujeta v vzhodno Evropo po sledeh Lazarja, juda in emigranta, ki je živel v Kišinjevu, potem pa se preselil v Ameriko.

Vzporedno poteka zgodba o Lazarju, kako se je nekega dne znašel pri šefu policije Shippyju, kjer je bil ubit z večimi streli. Policija si skuša izmisliti vzrok, v Lazarju vidi anarhista, nadleguje njegovo sestro Olgo in ji grozi. V resnici pa je bil Lazar izjemno čuteč, nežen in tudi intelektualen posameznik, nikakor anarhist ali morilec, kot ga skušajo videti detektivi. V prvi okvirni zgodbi o pisatelju Briku je še več vloženih zgodb in šal z znanima Mujom in Hasom, s humorjem pa se vseskozi prepletata bridka realnost in kruto nasilje.

Branje romana je Robert Waltl zaključil na sto štiriinštirideseti strani romana, približni polovici. Prebral je ravno toliko, da je nadaljnje branje v zasebnosti neizogibno in še več, celo nujno. Pohvale Mini Teatru za še en odličen kulturni dogodek. (Nika Jurov, 27. junij 2010, SiGledal)