NAslov izvirnika:
Les Chaises (1952)

Prevajalka citatov:
Alja Tkačev

Režiser:
Nick Upper

Igrata:
Niko Goršič in Amadeus Mozart

Dramaturg:
Ivica Buljan

Scenografinja:
Nina Goršič

Kostumografinja:
Rosana Knavs

Svetovalka za gib:
Rosana Hribar

Avtor izbora glasbe:
Niko Goršič

Oblikovalec luči:
son:DA

Avtorica videa:
Uršula Berlot

Lektorica:
Mateja Dermelj

Vodja tehnike:
Tilen Vipotnik

Tehnična ekipa:
Tilen Vipotnik, David Cerar, Matej Primec, Ivan Waltl in Hotimir Knific

Fotograf:
Miha Fras

Premiera:
8. januar 2013

Predstava traja 75 minut

Komedija za odrasle, študente in dijake

S tremi mednarodnimi nagradami nagrajena komedija Nika Goršiča.

O predstavi

Niko Goršič je v javnem življenju Slovenije in nekdanje Jugoslavije izvirna figura. Igralec, režiser, erudit, plesni in likovni kritik, strasten obiskovalec gledališča in razstav, filmofil, bralec, satirik … Pripada vrsti urbanih legend, kakršne so poznali že saloni osemnajstega stoletja. Njegovo zanimanje presega umetniške in družabne dogodke. Je strasten analitik, ki kulturni sceni ponuja predloge, definicije, kategorizacije, nenehne spremembe. In nikakor ni nepomembno, da je ves svoj angažma posvetil promociji (post)modernizma v vseh njegovih oblikah. Inovativnost je za Goršiča conditio sine qua non umetniškega ustvarjanja, avantgarda pa mati vseh praks. Zato torej ni nenavadno, da je prav oder kot topos avant-garde njegova krovna utrdba. Vse od ustanovitve Mini teatra je Niko Goršič njegov igralec, prijatelj, kronist in kritik. Stol(čk)i so njegov osebni pogled v preteklost (jugo)slovenskega teatra in intimna retrospekcija vélike kariere, ki je niso zaznamovali narcizem, priznanja in kavarniške anekdote, temveč je globoko vsajena v zavest o pomenu skupnega (najprej Slovenskega mladinskega gledališča, nato pa slovenskega gledališča in umetnosti nasploh).

Navdih zanj so bili tokrat Ionescovi Stoli - njihova lucidnost je vgrajena v dialektiko sodobnega slovenskega teatra in jo je analiziral še eden vélikih Goršičevih predhodnikov, Taras Kermanuer. Ostarela mož in žena živita izolirana v hiši, obdani z morjem. Da bi ubila dolgčas, nenehno ponavljata iste zgodbe in iste gibe. Moški ima sporočilo, ki ga bi ga rad poslal človeštvu. Zato pokliče Govornika, ki bi znal ljudem sporočilo prenesti bolje od njega. Zbere najpomembnejše ljudi svojega časa. Za vsakega je predvidel stol, ampak nanj se ne bo usedel nihče, saj povabljeni ne obstajajo: to so samo njihovi fantomi. Goršičevo prizadevanje, da ne bi pozabili »zgodovinske resnice« o veličini Mladinskega in njegovem svetovnem poslanstvu je ogromna, na trenutke tragikomična. Niko Goršič, igralec, bo prijazno povabil vse direktorje, vse vélike režiserje in igralce, s katerimi je skupaj ustvarjal to pomembno zgodovino, da bi slišali njegovo sporočilo. Na koncu se Ionescova starca vržeta skozi okno, Govornik pa ostane sam, da bi se obrnil k nevidni množici. Sporočilo ne bo posredovano.

Potencial te zgodbe nas spomni na metafizičnost Kafke in Borghesa, smeh starcev, Fellinijevih junakov, nepremagljivi patos Mozarta ... To je komična in tragična stran človeškega obstoja, ki začenja izgubljati smisel. Ko je starec otrok, v njem zazveni nostalgija po otroštvu, izgubljeni sreči, in od igre preide v regresijo. Igralec se obnaša kakor otrok, otrok in klovn pa sta bitji, ki se čudita vsemu, kar se dogaja na svetu. Ivica Buljan, dramaturg

O režiserju

Niko Goršič - Nick Upper (režiserski psevdonim)

Igralec, režiser, performer in pisec

Niko Goršič je kot igralec diplomiral 1970. leta na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo v Ljubljani ter kot igralec in režiser sodeloval pri uveljavljanju mednarodnega ugleda Slovenskega mladinskega gledališča na okoli dvesto petdesetih festivalih v tridesetih državah in gledališča nekdanje Jugoslavije nasploh. Na ozemlju bivše Jugoslavije je ozavestil gledališki postmodernizem. Že v sedemdesetih letih se je pojavljal tudi kot performer in inoviral igralstvo z igralsko puzzle tehniko (kombinacija različnih tehnik). Še danes predstavlja sinonim za alternativnega ustvarjalca. Je umetnik raziskovalec.

1999. leta je ustanovil Globalni teater, v okviru katerega raziskuje interakcijo dramskega in gledališkega performansa (z njim je obiskal okoli sedemdeset festivalov). Doslej je sodeloval z enainštiridesetimi gledališkimi ustanovami v Sloveniji, pa tudi v Makedoniji, Srbiji, na Hrvaškem, Črni gori ter Bosni in Hercegovini. 

Odigral je okoli dvesto vlog v gledališču, na filmu in televiziji ter zrežiral osemindvajset gledaliških predstav. Zdaj se intenzivno posveča oblikovanju kulturne paralele na Balkanu (režira v Sloveniji, Črni gori, Makedoniji in na Hrvaškem). Prejel je enaintrideset priznanj in nagrad, največ na gledališkem področju – kot igralec in režiser. Študiral je tudi umetnostno zgodovino in glasbo. Bil je novinar (največ pri reviji Mladina), plesni kritik (Mladina, Naši razgledi, ljubljanski Dnevnik, mariborski Večer, novosadsko Pozorište, zagrebški Telegram ...), likovni kritik (Mladina, ITD ...), urednik »Kulture in umetnosti« ter »Aktualnosti« v sedemdesetih letih in pisec pesmi, kratkih zgodb in strokovnih člankov. Ustanovil je več plesnih in likovnih priznanj – še danes obstaja zlata ptica, nagrada za »mlade« ustvarjalce.

Citati iz eseja moč in nemoč jezika Tarasa Kermaunerja

"Za današnjo širšo slovensko publiko je Eugene Ionesco že klasik. Okrog njega so se križala bojna kopja in z njim si je Oder 57 pridobil legitimacijo avantgardnega, nekomformističnega, kritičnega in ideološko problematičnega gledališča. A kljub odporom uradne kulturne politike je vzdržal. Je kot boter ali emblem, v imenu katerega je bilo izbojevano presktrukturiranje slovenske povojne dramatike. Soočamo se z brutalno resnico nekega lažnega sveta, utemeljenega na laži, fikciji in niču.

A kaj je tisto, kar je? Kakšno je? Na to daje Ionesco, ki je v Stolih še mnogo bolj eminentno filozofski dramatik, en sam odgovor: edina trdna realiteta je človekovo želenje, spominjanje, sanjanje, torej podzavestno-zavestna, a vendar v glavnem podzavestna praksa porajanja želja, konstrukcij, sveta. Cilj je en sam: biti Bog. Se pravi: vedeti za Resnico, biti v položaju (vlogi), ko so vsi odvisni od tebe, ko si absolutni Oče, identičen z Idejo (Logosom). To je želja vsakega izmed nas, to je zakon, po katerem smo strukturirani, to je tudi Starčeva življenjska težnja. Težnja po človekovem samoslepljenju, irealiteti, željah, sanjarjenju, domišljiji, po Sporočilu, na katerega ljudje čakajo, a ga ni."

Iz kritik

“V novi postdramski produkciji Mini teatra, ki izhaja iz Ionescovih Stolov oziroma jih prireja in se (tudi) zato preimenuje v pomensko niansirane Stol(čk)e, stolov, ki polnijo dogajalni prostor izvorne Ionescove igre, ni na pretek. Dejansko je na odru le en stol, ob njem pa še pručka; stol za povabljene »velikane« (po zgledu eminentnih gostov, ki jih, sicer fizično neprisotne, sprejemata Ionescova Starca), za tiste, ki so v preteklosti morda sedli tudi na kakšen stolček, pručka pa za gostitelja, igralca in režiserja v eni osebi - pa čeprav z dvema imenoma. /…/ Goršičev rekviem, ki sicer sledi strukturi Ionescovega besedila, po začetni močnejši vezanosti nanj (igralec sprva nastopi v vlogi Starke) ob vrsti preobrazb nadaljuje z vse večjo mero avtorskih vnosov. V določenem trenutku uprizori pravo klovnijado; klovn pa, tudi Goršičev, ki se opira na Ionescovo bližino nasprotij, njegov strah pred smrtjo in občutek minljivosti človeškega življenja, vnese tudi nekaj žalostnega. A poudarek je vendarle na komedijski zmesi; in če je Goršičev namen zabavati, mu je treba priznati, da je v določenih izpeljavah v tem resnično uspešen.” Ana Perne, Stoli, stolčki, nato še pručka; Dnevnik, 11.01.2013. Več iz kritike si lahko preberete tudi tukaj.

»Nenadzorovano kopičenje Ionescovih nevidnih gostov je to pot lokalno zaznamovano: na prizorišče se drenjajo fantomske silhuete nekdanjih in aktualnih režiserjev ter igralcev; ravnatelji, pa teoretiki in kritiki, prihajajo iz cele Jugoslavije, trumoma in brez prediha, gledališka scena je obširna in gostitelj jih sprejema v vročični zavzetosti, tudi načelni uvidevnosti, iz katere prej ali slej sunkovito izleti kakšen surov komentar.. /…/ Stol(čk)I, ki niso le vsebinski, pač pa tudi vizualno-multimedijski konglomerat (Uršula Berlot, son:DA), so ironična, vendar intimna komemoracija za igralca (v njegovi lastni izvedbi), ki jo okvirja nediplomatski in brutalno odkritosrčen pogleda na domačo gledališko sceno. So simbolna ločitev in hkrati ponovna poroka.« Zala Dobovšek, Izživeti in izživljati se, Delo, 12.01.2013

»Če so Ionescovi Stoli poskus premagati smrt in strah pred njo z razlago sebe in svojih del, so Goršičevi Stolčki, v katerih ponuja osebni pogled na zgodovino slovenskega mladinskega gledališča in njegov pomen za slovenski kulturni prostor, obračun s slovensko gledališko sceno, samim s seboj, v katerem smeha občinstva ne izzovejo ne preveliki čevlji in klovnovski klobuk izvajalca, temveč tudi podrobnosti iz anekdot, v katerih nastopajo večini premiernega občinstva znana imena velikanov slovenskega gledališča. V čem torej Stolčki presegajo interni dogodek, namenjen posvečeni gledališki umetnosti? Morda v tem, da Stolčki niso le zgodba o slovenskem mladinskem gledališču, o Jovanoviču, Tauferju, Severju. So v gledališki mikro kozmus ujeta zgodba kompleksnosti, človeških odnosov, zgodba moči, hrepenenja, samote, želje po samorealizaciji, zavedanja lastne nepomembnosti, samoslepljenja, vztrajnosti. In ko padejo svetlikajoči se konfeti, ko z igrivo vztrajnostjo dovtipi izpod klovnovskega klobuka dvorano izzovejo k smehu, skozi razpoke komičnosti vdira misel o minljivosti trenutka. Ko se velike stvari nenadoma zazdijo majhne in majhne stvari za trenutek velike. In osebnoizpovedni šov se nadaljuje. Osebnoizpovedni šov, ki ni le zgodba o Niku Goršiču in ni le zgodba o slovenskem mladinskem gledališču. Je tudi zgodba o nam skupnih vprašanjih, ki vznikajo, ko končnost in večnost dihata sočasno. Je obračun z življenjem.« Saška Rakef RA Slovenija 1, 09.01.2013

O svoji avtorski uprizoritvi se je Niko Goršič pred premiero  za spletni portal RTV SLO, MMC pogovarjal tudi z Niko Arhar:

Goršičevo osebno nadaljevanje Ionescovih Stolov z avtorskim pristopom do Ionescovega besedila

Stol(čk)i so avtorska predstava, ki izhaja iz dramskega besedila Eugѐna Ionesca. V dramaturgiji je Goršič popolnoma sledil Ionescu, ohranil je tudi poglavitne tematske linije, vsebino pa je konkretiziral in postavil v današnji čas – povezal jo je s Slovenskim mladinskih gledališčem, kjer je igral skoraj 40 let, in z zgodbo lastne kariere - ter uprizoritev zgradil v postmodernističnem slogu stilnega konglomerata. 

Predstavo Goršič začne kot Starka in v tej vlogi tudi sledi Ionescovem tekstu, seveda okrajšanem in le z njenimi besedami. Nato se preseli v vlogo Starca, ki pa hitro postane klovn, dvorni norec, on sam kot igralec in pa v množičnosti pogledov verjetno še kdo drug. »Ionesco našteva na stotine oseb brez imen, ki pridejo v goste k Starčku in Starki, a danes ni več čas modernizma, da bi nastopale osebe, označene z družbenimi vlogami namesto imen. S porajanjem imen, ki bi stopila na oder, je nastala zgodba okrog Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) in zgodba moje avtobiografije. Temo smo tako konkretizirali, v goste sem povabil realne osebe, ki so bile umetniško ali organizacijsko odločilne za delovanje SMG-ja. Nekateri gledalci jih bodo prepoznali, drugi ne, zato je to na neki način tudi učna lekcija po Ionescu, moja gledališka lekcija o našem postjugoslovanskem političnem teatru. Nisem prepričan, koliko je ta zgodovina uveljavljena, upam pa, da bo predstava zabavna in poučna. V uprizoritvi povem tudi deset avtorskih tez, ki so nekakšno razkrinkanje fenomena Slovenskega mladinskega gledališča. Ionesca sem tako posodobil in ga umestil v naš prostor. Na neki način so tudi učna lekcija po Ionescu, moja gledališka lekcija o našem postjugoslovanskem političnem teatru,« je pojasnil Niko Goršič.

»Današnji odnos do absurda, vsaj moj, ni več tragičen. Mi ta absurd živimo, se ga zavedamo, včasih se tudi šalimo iz njega. Gre za popolnoma drugačen pogled na absurd in tudi svet je drugačen. Res je, da je tudi današnji svet razhumaniziran, a na drugačen, kapitalistično-neoliberalen način. Svet v temelju ostaja vedno isti, zato so tudi besedila velikih dramatikov aktualna v vseh časih. Dramatiki absurda so postavili specifičen model sveta, šifro za 20. stoletje, ki jo danes že razumemo malo drugače in jo temu ustrezno dopolnjujemo, jo napolnjujemo z drugimi vsebinami in osebami, kar sem naredil tudi sam, na šaljiv način in hkrati kot osebni rekviem.«

Uprizoritveni način Stol(čk)ov upošteva razvoj novih žanrov po Ionescu

»Konglomerat različnih stilov predstavlja tudi številčnost pogledov, ki so nadomestili modernistični en pogled. Nekdo se zadevi smeje, drugemu se zdi tragična. Ohranil sem Ionescovo dramaturgijo, besedilo pa je avtorsko. Vsekakor pa upoštevamo avtorjevo zahtevo o antinaturalizmu.Predstava je absolutna priredba, ki izhaja iz Ionescovega besedila, vsebina pa je konkretizirana in privatizirana ter osebe personalizirane. Je nekakšna parodija na Ionescovo besedilo, šaljiv komentar, ki upošteva strukturo besedila, a v uprizoritev vnaša sodobne vplive. /…/ A gre za konceptualni pristop do uprizarjanja, ki uprizoritev gradi iz različnih slogov znotraj komedijskega žanra. Gre za pravo postmodernistično mešanico slogov in podžanrov. Z Ivico Buljanom (dramaturgom uprizoritve) sva razmišljala, kako bi sploh natančneje označila žanr – uprizoritev združuje vse od informansa (po Živadinovu), do farse, burleske, klovnijade, stand-up komedije, rumenega gledališča a la Frljić, performansa.«

Več iz intervjuja Stoli in stolčki: Šaljiva učna ura "človeka s pručko" oz. sodobni komentar na Ionesca za MMC, 10.1.2013

Stol(čk)i tudi na portalu slovenskega gledališča Osebni pogled v preteklost (jugo)slovenskega teatra, Sigledal, 8.1.2013

Igralec in prijatelj Niko Goršič, ki je v Mini teater vtkan že od samega začetka, je tudi svoj 70. rojstni dan praznoval tam, kjer je najraje - na odru!  Na odru Mini teatra! TV SLO 1, Kultura, 19.3.2013

Festivali in gostovanja

4. festival mreže NETA (Nova Evropska Teatrska Akcija), Vratsa (Bolgarija); Maj 2013

11. mednarodni gledališki Festival evropskega igralca v Makedoniji (Festival Actor of Europe); Julij 2013

FIAT (Festival internacionalnog alternativog teatra), Podgorica (Črna gora); September 2013

XXI. Mednarodni festival komornega gledališča, Strumica, (Makedonija); September 2013

Nagrade

Nagrada za najboljšo predstavo na 4. festivalu mreže NETA (Nova Evropska Teatrska Akcija), Vratsa (Bolgarija); Maj 2013

Nagrada Mini teatru za Stol(čk)e Nika Goršiča na mednarodnem gledališkem Festivalu evropskega igralca v Makedoniji (Festival Actor of Europe)

Nagrada za najboljšo predstavo Stol(čk)i v izvedbi in režiji Nika Goršiča!. Predstava je bila prepoznana kot najboljši avtorski projekt prikazan na festivalu v vseh segmentih, igra, režija, tekst, dramaturgija in vizualnost predstave; Julij 2013

Velika igralska nagrada Risto Šiškov za najvišji igralski dosežek Niku Goršiču za Stol(čk)e Mini teatra, 21. mednarodni festival komornega gledališča Risto Šiškov v Makedoniji; September 2013