Program Mini teatra sezona 2012 / 2013

PROGRAM MINI TEATRA
SEZONA 2012 / 2013

NOVITETE

V SAMOTI BOMBAŽEVIH POLJ
Igra o dilu. Igra o želji, skriti, nelegalni in neubesedljivi želji, ki je tem bolj silovita zato, ker je pravzaprav ni mogoče potešiti. Igra o »trgovski transakciji, ki se nanaša na prepovedane ali strogo nadzorovane dobrine.« Bernard-Marie Koltès. Trgovanje Marka Mandića kot dilerja in Roberta Waltla kot kupca. Ko prvi ponuja in obljublja ter drugi zavrača in se izmika, a se kljub temu ne odmakne. Ko prvi noče povedati, kaj prodaja in drugi ne, kaj bi želel kupiti.

Nad celotnim odnosom Buljan-Koltès-Mini teater lebdi tekst V samoti bombaževih polj.  Umetnina osemdesetih, slogovno dovršeno delo s konca minulega stoletja, dialog med Dilerjem in Kupcem, na izredno precizen, vendar tudi pretanjeno metaforičen način piše zgodovino našega časa, zgodovino, sezidano na trgovini, na libidinalni ekonomiji. Buljan se v Samoti srečuje s, kot sam pravi, svojima najpomembnejšima igralcema, Robertom Waltlom in Markom Mandićem. Dva igralca in njun režiser se bodo v iskanju skrivnostne robe po junijski premieri v Talumu oktobra 2012 premierno srečali tudi v Mini teatru.

»Ambient je surov gledaški instrumentarij. Ambient je umazan, kot je umazan Koltèsov tekst. Ambient je recik1aža velikih načrtov, ki so brez konkretnih želja. In prav ta ambient narekuje tempo, muziko, luč, igro, dramaturgijo in režijo.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»Igra se prilega času in govori s sleparskim jezikom, ki ni nikomur tuj. Igra opozarja tudi drugače: nepozornost in odsotnost duha so hudičevo maščujeta.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»Buljan je kot frontmen v tej na pol rokerski sceni intrigantski: verbalni in fizični komunikaciji daje krila, še več: kjer ni ljubezni, ni koristne trgovine, in če ni obojega, je treba izbrati novo transakcijo. Orožje? Režiser ga ne izbere.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»V samoti bombaževih polj igrata: Marko Mandić in Robert Walti. Od1ično, Sugestivno. Brez predaha in V najvišji prestavi. Njun govor: v zvočnikih komaj razumljiv. Šepetalec: Simon Šerbinek. Njegove glasne intervencije niso prepogoste. Scenografija in oblikovanje svetlobe: son:DA. Vrhunsko. Originalno. Avtorja glasbe v živo: Nenad in Alen Sinkauz. Duhovito. Virtuozno. Dramaturginja Diana Koloini in kostumografija Ana Savić Gecan. Brez pripomb. Prevajalka teksta (Dans Ia solitude des champs de coton): Suzana Koncut. Moderno.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»Scenografija se poigrava s pravili antičnega amfiteatra. Luč nadgrajuje sceno s fenomenalnimi svetlobnimi učinki in ognjem. Svetloba reže prostor na trakove, igralca in prašni betonski podij nista nikoli v celoti osvetljena, povsod strašljive in paralizirane sence. Prostor zaradi Iuči in ognja postane zagoneten, posesiven in nevaren. (Take svetlobne anatomije š e nisem videl! In muzika? Izjemna! Ritmično dovršena. Zvok je barven. Proizvaja ga tandem v živo: basist in sintetizator/elektronik. V ozadju še ubrani glasovi ptujskega moškega komomega zbora z Nobody knows the trouble I’ve seen L. Armstronga (Ko za hip utihne muzika, se mi zazdi, da slišim Rimbaudove verze, Doorse in mašino za mletje mesa.)« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»Sledi trgovanje. Neznanca ne vesta, kaj prodajata in kaj kupujeta. Sodeč po objemih, blaznem plesu in poljubljanju, hi lahko prodajala telo, ampak njuna ambicija je drugačna: lahko bi trgovala z orožjem, z drogo, z belim blagom, lahko trgujeta tudi z antikviteta mi, Iahko sta pripadnika političnih struj in se nategujeta za politično prevlado, lahko sta primitivna tajkuna, ki drug od drugega zahtevata provizijo. In ne nazadnje lahko sta borzna posrednika, ki pod mizo trgujeta z delnicami nafte, plina in premoga.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012

»Distanca je pravzaprav povsem reducirana oziroma stopnjevana do popolne fizične bližine, ki preseže mentalni pomen in se manifestira v skupaj doživetih energijah, ki povsem izrinejo posredovane znake.« Peter Rak, Delo, 26.6.2012

»Z eruptivnostjo, izjemno življenjsko silo, v kateri se v edinstveni kombinaciji prepletajo »odbit« vitalizem, svojstvena ljubeznivost in nežnost, celo milina, je Mandić sijajen primer igralca, ki je povsem spontano, brez posebnih naprezanj in strategij, tudi performer, skratka je človek, ki bi mu Grotowski nedvomno podelil naziv »svetega igralca«. Predstava zahteva velik psihofizični napor, vključno z norim »derviševskim« plesom, pri katerem za Mandićem ne zaostaja Robert Waltl, ki vrtincu bombaževih polj dodaja paleto drugih emocij, predvsem zbeganost, negotovost in strah, pa tudi upanje.« Peter Rak, Delo, 26.6.2012

»Koltèsov zadržek do gledališča kot fingiranega substituta življenja tako v Buljanovi predstavi povsem izgine. In še enkrat o Talumovi industrijski hali: takšni principi znova dokazujejo, da Maribor v letu EPK ne potrebuje centra MAKS, mojstri režije in igre so sposobni mojstrovino ustvariti kjer koli.« Peter Rak, Delo, 26.6.2012

»Predstava se osredotoča na željo po globini, ljubezni, po stiku z nekim Drugim, h kateremu stegujemo roko, ki pa se na drugi strani nenehno izmika. Za izvedbo smo izbrali največji možen prostor, tovarniško halo v Kidričevem, da bi postavili komad, ki je na neki način sinonim minimalistične drame. Imamo dva junaka, ki se nahajata na majhni razdalji, mi pa ju postavimo v hangarski prostor. Prav ta paradoks, ta ambivalentnost je po mojem mnenju značilna za predstavo.« Ivica Buljan, www.zivljenjenadotik.si

»Srečanje s Koltèsom in njegovimi Bombaževimi polji je za vsakega gledališkega ustvarjalca in tudi gledalca nekaj usodnega, posebnega, nevarnega, a obenem čudovitega, očarljivega, ganljivega. Ni naključje, da sem kot Ganeševa kobra kar nekaj časa mamil Ivico Buljana, izjemnega in ob Patrice Chéreau najbolj Koltèsovega režiserja, naj se končno spopade z Bombaževimi polji. In ko sta se temu pridružila tudi Marko Mandić in Robert Waltl, sta tej predstavi darovala še  svoji duši in telesi ter se spopadla v usodnem srečanju z upanjem, jezo, strahom, željo, ki te rani in ki je nikoli ne izrečeš. Jo samo bereš v očeh,« Peter Srpčič, direktor MG Ptuj

»Neukrotljivi verbalni vrtinec, v katerega padeta Kupec in Diler, je metaforično spoved in koitus obenem. Je posvečen in sprevržen, je spontan in sprotno manipulativen; neznani si duši se gledata, spogledujeta, odrivata, poljubljata, udrihata, obožujeta in prezirata. V izjemni igralski psihofizični pripravljenosti je trdno vzpostavljena vzporednost govorice besedila in teles, ki se brez diha izmenično dislocirajo in lepijo nazaj. Rojeva se nebrzdana poezija; o življenju, o trku dveh neznancev, o Želji kot ultimativnem gonilu življenja, o »igri v igri«, o skelečih zavrnitvah in strupeni privlačnosti.« Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012

»'Dil ali trgovska transakcija, ki akterja združi na tem mestu, si skozi razobčene in razvejane replike izbija svoje lastne pomene, beži stran od oprijemljivosti, enoznačnosti, kaj šele lahkotnosti razbiranja bistva.« Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012

 »Kot magnetni polji, ki se nepremakljivo združita, a se lahko ob napačni postavitvi sunkovito odbijeta, se telesi Mandića in Waltla zapletata v ekstremne koreografije repeticij, derviša in zank, stično s tem pa njune besede še vedno izletavajo nebrzdano, strastno, poželjivo, posesivno in s strastjo mehaničnega drila brez olajševalnih odstopanj.« Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012

»V znamenju globokih basov in sakralnih vokalov (Nenad Sinkauz, Alen Sinkauz), eruptivnih lučnih snopov in ostrih svetlobnih okvirov (son:DA), sumljive marginale, navzočnosti nikogar in hkrati vsega, se odstira enigmatično srečanje Dilerja (Marko Mandić) in Kupca (Robert Waltl). Najprej še negotovo, pazljivo in kontrolirano, predvsem pa v slogu Koltèsa dvoumno, s polno namigov, a vzvratnim sprenevedanjem in speljevanjem resnice na tanki led.« Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012

»Dramska pisava s kirurško dramaturgijo, markanten ambient, osupljivo izčrpna igra ter premišljeno uravnovešenost glasbe in scenografije zvabijo v izkušnjo gledališča, ki redkokdaj zafunkcionira v tako čvrstem kolektivnem sožitju.« Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012

»V luči konteksta sodelujočih ta izrazit učinek uprizoritve seveda vsebuje svojo razvojno logiko, saj sta oba igralca danes že zraščena z Buljanovo estetsko mislijo, vanjo vštetim naporom in psihofizično kondicijo - pa tudi s Koltèsom. Robert Waltl je že pred dobrim desetletjem (in naknadno revitalizacijo) v Buljanovi režiji odigral monodramo Noč čisto na robu gozdov, ki se tako količinsko kot tudi v sami dialoški zahtevnosti ne nahaja daleč od Bombaževih polj. Marko Mandić pa se je poleg številnih drugih projektov v tovrstni navezi srečal v Maršu in Sallingerju.« Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012

»Če se predhodno zavedamo, da je ta temeljni igralski, režijski in tekstovni teren v polni meri izurjen in izčiščen že v samem izhodišču, lahko le še predvidevamo in nestrpno (po)čakamo, kaj bo k temu doprinesla še nekonvencionalna lokacija v samem jedru industrijske arhitekture. Današnja rudimentarnost in zapuščenost, ki ju oddaja duh Hale B v samem središču tovarne Talum Kidričevo, govori svojo zgodbo.« Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012

»Sugestivnost zdelanih in prašnih tal, obtolčenih betonskih stebrov, kant z ognjem, umazanih oken in v daljnosežno perspektivo razporejenih pasaž se razleže čez celoto dogodka, in vendar ostaja na zdravi razdalji - kot tudi glasbene in lučne intervencije. V atmosfero pa smo – kakor je za Buljana prepoznavno - umeščeni že »uverturno«. Gledališče se ne prične, ampak nas že čaka.« Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012

»V samoti bombaževih polj je niz obsežnih monologov, bolečih introspekcij, ki lebdijo na tanki meji med nenadnimi prebliski in brezčasno filozofsko mislijo obeh likov. Je kot razgaljanje duše neznancu, terapija o ničevosti in lepoti sveta, o ljudeh, ki so nevzdržno osamljeni, a ob tem z neznansko močjo uvida v srž življenjskih silnic. V Buljanovi režiji in dramaturgiji Diane Koloini je to ekskurz v globoko intimo človekove rahločutnosti, ki jo prebijajo meseni fiziološki sunki. In je disciplinirana in strastna imaginacija, ki zaradi izjemne strukturne preciznosti lahko naenkrat, nehote in neznano kdaj, postane resničnost.« Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012

Bernard-Marie Koltès
Režija: Ivica Buljan, nagrajenec Prešernovega sklada 2012
Igrata: Marko Mandić in Robert Waltl

Dramaturginja: Diana Koloini
Scenografija in oblikovanje svetlobe: son:DA
Kostumografinja: Ana Savić Gecan
Avtorja glasbe: Nenad Sinkauz in Alen Sinkauz
Oblikovalec zvoka: Miroslav Piškulić
Prevajalka: Suzana Koncut
Lektor: Simon Šerbinek
Asistenti pri scenografiji: Eve Ormisson, Paula Bučar, Matis Mäesalu
Tehnična ekipa: Tilen Vipotnik, Anže Kreč, David Cerar, Ivan Waltl in Blaž Mahkota
Garderoberka in vodja predstave: Rosana Knavs

Tehnična ekipa MG Ptuj:
Vodja predstave in lučni mojster: Simon Puhar
Garderoberka: Irena Meško
Tonski mojster: Danijel Vogrinec
Odrski mojster: Andrej Cizerl Kodrič

Sceno so izdelali in pripravili pod vodstvom Andreja Cizerla Kodriča v delavnici Mestnega gledališča Ptuj. Za sodelovanje se zahvaljujemo Talumu, Tovarni aluminija d. d., Kidričevo.

Koprodukcija: Mestno gledališče Ptuj, Mini teater Ljubljana, Novo kazalište Zagreb in Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture

Predstava za odrasle, študente in dijake.

Premiera: Junij 2012, Talum Kidričevo, Hala B
Premiera v Ljubljani: Oktober 2012

GOSTOVANJA:
- 16. mednarodni festival sodobnega gledališča Zadar snova, Hrvaška, avgust 2012

Predstava je nastala v okviru mednarodnih evropskih projektov »Puppet Nomad Academy 3« in »Nomadi lepote«, ki ju sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013).Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

ZVEZDICA ZASPANKA
Je zvezda na nebu, ki povzroča zmedo na Zemlji, saj ves čas zamuja v službo, kjer mora uspavati otroke, voditi mornarje po morju in pomagati pesniku najti pravilne rime. Ker pogosto zaspi in zamudi v službo, pa jo kličejo Zaspanka. Je skoraj najmlajša zvezda na nebu, ima dolge zlate lase in je stara komaj 3 milijone let.  A Zvezdica Zaspanka je tudi domišljava, saj pogosto sanja o tem, kako tako zraste, da je na koncu večja celo od zvezde Severnice, vsi ljudje pa si po njej ravnajo svojo pot.

Virtualna lutkovna predstava Zvezdica Zaspanka je kombinacija računalniške animacije z lutkovno oziroma gledališko predstavo, ki se odvija v virtualnem računalniškem okolju. Pravljični junaki na platnu oživijo s pomočjo animatorjev in ob pomoči občinstva rešujejo glavno junakinjo iz zapletenih situacij. Odprtost in gnetljivost virtualnega prostora omogoča pravljici bogato kreativno okolje, kar navdušuje najmlajše gledalce, saj predstavo lahko tudi sami aktivno soustvarjajo. Vsaka situacija je sestavljena iz več različnih rešitev, otroci pa skupaj z animatorji določijo potek in izberejo značaje za ustrezno  situacijo.

Celotna pravljica je strukturirana kot igra z močnim poudarkom na kreativnem skupinskem delu. Pravilna rešitev in odločanje znotraj posameznih situacij pa pomensko vrednost klasične lutkovne predstave še nadgrajuje z vpeljevanjem izobraževalno- didaktičnega elementa. Ker pa avtorji predstave želijo približati delovanje zahtevne tehnologije otrokom, se otroci po predstavi lahko sami preizkusijo v vlogi animatorjev in obudijo v življenje glavne junake pravljice.

»Zvezdica Zaspanka, kot neodgovorna, raztresena in domišljava je zelo podobna Piki Nogavički. Obe sta majhni deklici, ki ju obkroža kar nekaj prijateljev. Vendar pa Pika Nogavička s svojo razigranostjo in nepremišljenimi ravnanji ne povzroča večjih težav ljudem okoli sebe, kot Zvezdica Zaspanka. Pri obeh delih mlajši lik nauči dobre stvari starejše like.« Robert Waltl, režiser in direktor Mini teatra

»Kaj nam Zvezdica Zaspanka Sporoča? Naj verjamemo neznancem? Ali da lahko hudobneža popravi tisti, ki ima čisto srce? Morda pa le, da moramo zjutraj vstajati pravočasno, ker nas bodo drugače poslali na zemljo? Toda mi smo že na zemlji. In tudi tisti redki, ki bodo kdaj obiskali vesolje, se bodo kmalu vrnili nazaj na tla. Naj zamujamo ali ne, je naše mesto zato verjetno prav tu, na zemlji, in mesto zvezd je tam zgoraj, na nebu. Na srečo pa obstajajo ljudje, ki nam včasih domov pripeljejo kakšno zgodbo o zvezdi, Zvezdici Zaspanki. Eden takšnih je bil Fran Milčinski Ježek.« Robert Waltl, režiser in direktor Mini teatra

»Zvezdica Zaspanka je s svojo vizualno izčiščenostjo, enostavnostjo in likovno didaktičnostjo namenjena otrokom, hkrati pa s svojo globalno in človeško temo, strukturo in angažirano animacijo ter direktnim sporočilom zgodbe nagovarja vse starostne skupine oziroma ima t.i. mednarodno vsebino. S povezovanjem urbanih okolij in tehnoloških dodatkov z naravo in vesoljem pa se Zvezdica Zaspanka postavlja v sodoben kontekst in v trenutno družbeno-politično situacijo.« Robert Waltl, režiser in direktor Mini teatra

»Pomemben del pri sami vizualni podobi in strukturi pripovedi ima tudi organiziranost zgodbe in sporočila na način, ki omogoča spremljanje zgodbe tudi slabovidnim in slušno prizadetim.« Robert Waltl, režiser in direktor Mini teatra

»Zaradi številnih uprizoritev Zvezdice Zaspanke se v Mini teatru ne bomo osredotočali toliko na samo zgodbo, ki je obče poznana, ampak bolj na različne načine, kako jo v postdramskem ključu predstaviti tako skozi animacijo »klasičnih lutk« in igro igralcev kot tudi skozi videoprojekcije in virtualne lutke v računalniškem okolju. Gre za multimedijsko predstavo, v kateri ima pomembno vlogo tudi zvok, ki ga bo v živo pred publiko gnetel Miha Ciglar s sodelavci,  predstavi pa bo nastopilo več slovenskih igralcev: v vlogi Zvezdice Pia Zemljič, poleg nje pa tudi Jose, Tadej Pišek in Igor Štamulak.« Robert Waltl, režiser in direktor Mini teatra

Režija: Robert Waltl
Igrajo: Pia Zemljič, Jose, Tadej Pišek, Igor Štamulak, Robert Waltl (je ok?)
Likovna zasnova: Robert Smolik
Oblikovanje zvoka in glasbe: Miha Ciglar
Tehnična pomoč pri 3D: Tadej Fius
Koprodukcija: Mini teater in Maribor 2012 - EPK, Kulturni dom Slovenj Gradec

Virtualna lutkovna predstava za otroke, starejše od 3 let
Trajanje predstave: 45 minut.
Premiera: November 2012

Projekt nastaja v okviru evropskega projekta »Puppet Nomad Academy 3« in v koprodukciji z Maribor 2012 - EPK, kjer je koproducent Mini teatra Kulturni dom Slovenj Gradec.

STOL(I)
Za današnjo širšo slovensko publiko je Eugene Ionesco že klasik. Okrog njega so se križala bojna kopja in z njim si je Oder 57 pridobil legitimacijo avantgardnega, nekomformističnega, kritičnega in ideološko problematičnega gledališča. A kljub odporom uradne kulturne politike je vzdržal. Je kot boter ali emblem, v imenu katerega je bila izbojevana presktrukturacija slovenske povojne dramatike. Soočamo se z brutalno resnico nekega lažnega sveta, utemeljenega na laži, fikciji in niču.

»A kaj je tisto, kar je? Kakšno je? Na to daje Ionesco, ki je v Stolih še mnogo bolj eminentno filozofski dramatik, en sam odgovor: edina trdna realiteta je človekovo želenje, spominjanje, sanjanje, torej podzavestno-zavestna, a vendar v glavnem podzavestna praksa porajanja želja, konstrukcij, sveta. Cilj je en sam: biti Bog. Se pravi: vedeti za Resnico, biti v položaju (vlogi), ko so vsi odvisni od tebe, ko si absolutni Oče, identičen z Idejo (Logosom). To je želja vsakega izmed nas, to je zakon, po katerem smo strukturirani, to je tudi Starčeva življenjska težnja. Težnja po človekovem samoslepljenju, irealiteti, željah, sanjarjenju, domišljiji, po Sporočilu, na katerega ljudje čakajo, a ga ni (Paralela z Beckettovim dramskim tekstom Čakajoč Godota/Citati iz eseja Moč in nemoč jezika Tarasa Kermaunerja).« Niko Goršič

Ionesco/Goršič
Režija: Nick Upper
Igrata: Niko Goršič in Amadeus Mozart
Dramaturgija: Ivica Buljan
Ironičen requiem za igralca in gledališka instalacija
Predstava za odrasle, študente in dijake.
Premiera: Oktober 2012 (je ok?)

MOHAMMED
To ni zgodba o veri, to ni zgodba o politiki, to je zgodba o malem fantu po imenu Mohammed, o tem, kako je skupaj s svojimi starši prišel med nas. V predstavi stopita pred šolski razred mož in žena, starša fanta po imenu Mohammed, ki sta prišla prosit sošolce, da njunega sina sprejmejo takšnega, kot je - z njegovo kulturo, navadami, običaji.

Skozi njuno pripoved se na človeški in pretresljiv način slika zgodba o ljudeh, ki so prisiljeni zaradi krutih in nečloveških okoliščin, s katerimi se ti ljudje soočajo v svojih domovinah, bežati iz svojega rojstnega kraja in se znajdejo v okolju, ki jim ni domače, kjer živijo ljudje na način, ki jim je tuj.  Kaže se človeški obraz množice beguncev, ki v strahu za svoje življenje in v upanju na boljši jutri prihajajo med nas. Ko iz dneva v dan spremljamo poročila, ki nam govorijo o nasilju in grozotah in nam obraze ljudi spreminjajo v številke, se izgublja prav ta, človeška plat zgodbe in v nas nastaja potujitev, njihove zgodbe pa postanejo zgolj novice na televiziji. Zato je še kako pomembno je videti in razumeti, da so tudi oni ljudje, ki kljub drugačni kulturi in navadam nosijo v svojih srcih upanje na srečo, željo po svobodi, po človeka dostojnem življenju.

Za temi številkami se skrivajo ljudje, njihovi obrazi, njihove oči, polne solz in upanja. V tem pogledu so Reza, Maryam in Mohammed tisti, skozi oči katerih bomo poskušali razumeti in začutiti usodo teh neštetih obrazov. Mohammed je lahko namreč kdor koli iz neskončne množice otrok, ki po svetu trpijo pomanjkanje in nasilje.

Baggard theater
Režija: Peter Srpčič
Igrata: Iuna Ornik, Simon Šerbinek
Produkcija: Mestno gledališče Ptuj
Koprodukcija: Mini teater

Predstava za odrasle, študente in dijake.
Premiera: Oktober 2012

DIVJAD
Skozi igralsko silo generacije osemdesetih, s tekstom, ki je izrazito intimen, a hkrati plove po najbolj obče človeškem in tragičnostjo, ki si jo vsaka generacija nadene na unikaten način, se bo Nejc Gazvoda s prvim avtorskim projektom za gledališče lotil medija skozi svojo poetiko.

Avtorski projekt Nejca Gazvode
Predstava za odrasle, študente in dijake.
Premiera: Marec 2013

DREVO POZABLJENIH POŠASTI
Predstava o majhnih pošastih in bitjih, ki živijo v starem drevesu v zapuščenem gozdu. Priča bomo njihovemu obnašanju, zgodbam, pripetljajem, bojem, igri, ljubezni, sovraštvu, sreči in žalosti skozi vse letne čase – poletje, jesen, zima in pomlad. Navdih za predstavo je avtor črpal iz starih zgodb o gozdovih, v zgodbo pa je vključil tudi nekaj slovenskih zgodbic … Tako bomo lahko priča zgodbi o družini malih pošasti, ki živijo v starem, podrtem drevesu v zapuščenem gozdu …

Mirko Rajas
Premiera: Marec 2013

POSTPRODUKCIJA - PREDSTAVE ZA ODRASLE, ŠTUDENTE IN DIJAKE

TRISTAN IN IZOLDA
Eno telo. Dve srci, ki bijeta kot eno. Nenehna fluktuacija med življenjem in smrtjo, sanjami in resničnostjo. Madžarski režiser in direktor gledališča Maladype iz Budimpešte, Zoltán Balázs, je večno zgodbo Tristana in Izolde po navdihu Jeana Cacteauja na oder Mini teatra postavil z mladimi slovenskimi igralci, izjemni premierni izvedbi pa so sledili tudi odlični odzivi javnosti. Nova postrdamska predstava Mini teatra, ki je bila uvrščena tudi med 12 tekmovalnih predstav in 10 predstav Showcasa 47. Festivala Borštnikovo srečanje.

Režiserjevo in igralsko raziskovanje občutljivega ravnovesja odnosa med moškim in žensko z nevsakdanjimi sredstvi bo zato v ljubezenski zgodbi večnih ljubimcev, ki izniči vse težave današnjega sveta, odstrani verske in socialne predsodke ter v boju za osebno srečo (iz)briše meje konvencionalnosti, v novi postdramski predstavi Mini teatra odrasle, študente in dijake brez dvoma navduševalo tudi v prihodnje.

»Predstavam, uvrščenim na letošnji festival, gre bolj kot za zgodbe, za moč gledališkega izraza /…/ s svojo sodobnostjo, razvitostjo in kompleksnostjo še utrjujejo vtis, da gledališki medij na Slovenskem ni v povojih.« mag. Primož Jesenko, selektor 47. FSB

»Uprizoritev, polna drobnih in inteligentnih rešitev, estetskih dolivov in skrivnostne, racionalno neujemljive ambivalentnosti (scenografija in kostumografija Ane Savić Gecan) je izlet v skrajno avtorski pogled ljubezenskega diskurza Tristana in Izolde, ki se povsem legitimno izolira od linearnih postopkov.« Zala Dobovšek, Delo, 12.4.2012

»Pri interpretiranju mitološko zgodbo Tristana in Izolde režiser radikalno skrajša, očisti obrobnih situacij in stranskih likov, tudi konkretnejših zgodovinskih referenc in tradicij upodabljanja. Jedrna napetost je usmerjena v ljubezenski trikotnik Izolde, Tristana in njegovega strica Marka Kornvalskega, torej v relacijsko zožan in večkratno pregneten čustveni teritorij. Krčenje dialogov na osnovni, najnujnejši pomen razširi prostor dodatnim kodom - neprekinjenemu koreografiranemu gibanju, simbolni govorici in scenskemu minimalizmu.« Zala Dobovšek, Delo, 12.4.2012

Navdih:  Jean Cocteau
Koncept in režija: Zoltán Balázs
Igrajo: Vesna Kuzmić, Ana Urbanc, Jernej Čampelj, Robert Korošec, Rok Kunaver, Tadej Pišek in Marko Ujc
Dramaturgija: Judit Góczán
Scenografija in kostumografija: Ana Savić Gecan
Asistent režiserja: David Cerar
Vodja predstave: Sylvia Huszár
Tehnična ekipa: Tilen Vipotnik, Marko Levičnik in Anže Kreč
Koprodukcija: Mini teater Ljubljana in gledališče Maladype iz Budimpešte

Trajanje predstave: 60 minut
Predstava v angleškem jeziku, pri hostesah na voljo slovenski prevod.
Premiera: Marec 2012

Predstava je nastala v okviru mednarodnega evropskega projekta »PNA 2«, ki ga sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013). Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

SPLENDID
Gangsterji in pesniki v brutalno-nežnem prepletu kriminalističnega romana, metadrame in bulevarja. Izjemna predstava v režiji priznane hrvaške režiserke Senke Bulić in igra devetih odličnih mladih igralcev ravnodušnosti ne poznata. Scenski spektakel Splendid Jeana Geneta, ki je na predpremieri in veliki premieri dvorano Mini teatra napolnil do zadnjega kotička.

»Režiserka Senka Bulić je (samo)nasilje protagonistov, ki izvira zgolj is predsmrtnega strahu in ni utemeljeno ne z religijo, ne ideologijo, ne z družbenim uporništvom, postavila v aseptično hladne moške taoletne prostore (scenograf je Tomislav Ćurković) kot njihovo poslednje zatočišče in nazadnje tudi skupno grobnico. Z drzno kostumografijo Oliverja Jularića gangsterji v svečanih belih telovnikih in frakih, toda zgolj v spodnjicah in v nogavicah s  podvezicami in z lakastimi čevlji) je prepletla raven družbenih  aspiracij tolpe gangsterjev z njihovo pogubno realnostjo ter no široko razprla možnosti za performativnost telesa (ob ekserciranju, brutalnem medsebojnem ruvanju, davljenju, brcanju v mednožje, boksanju v obraz, mlatenju s kijem, pljuvanju, uriniranju in masturbiranju). Kot bi ji bilo vse to sadomazohistično nasilje nad protagonisti in občinstvo preskromno,  si je pomagala še z napadalnim zvočnim industrijskim truščem in bobnenjem urbanih zabavišč, ki go je ponekod mehčala in posmehljivo komentirala s citati iz klasične in osladne ameriške filmske in muzikalske glasbe (izbor glasbe Tomislav Ćurković). Za učinkovit in presenetljiv konec je poskrbela s pevcem is avditorija, ki je nad »trupli« protagonistov zapel otožno pesem, to pa je postopoma prešla v vse bolj prvinsko pasje in volčje zavijanje nad »grobnico« nesmiselnih žrtev njihovih lastnih zablod.« Slavko Pezdir, Delo, 10.11.2011

»Polno ustvarjalno privrženost in mogočno igralsko energijo so v teatralno pozunanjeni ansamblski igri in zgolj z nakazano individualiziranimi dramskimi tipi prikazoli Gašper Jarni, Klemen Mauhler, Lun Sevnik, Stone Tomazin, Domen Valič,  Miha Rodman, Benjamin Krnetić, Andrej Zalesjak in Matija Puž.« Slavko Pezdir, Delo, 10.11.2011

»V izraziti ekspresivno fizični akciji nastopajočih se ost obrne zgolj na njih same, kot v kletki, ki si jo ustvarjajo sami. Strah aktivira nenehne dvome, medsebojno napadalnost, spreminjanje pravil med člani tolpe in prenašanje moči, gangsterji pa vedno bolj uničujejo le sami sebe,« Nika Arhar, MMC 2011
Jean Genet
Prevod: Aleš Berger
Režija: Senka Bulić
Asistent režije: Juš A. Zidar
Igrajo: Gašper Jarni, Klemen Mauhler, Lun Sevnik, Stane Tomazin, Domen Valič, Miha Rodman, Benjamin Krnetić, Andrej Zalesjak in Matija Puž
Glas: Miša Molk
Scenografija in glasba: Tomislav Čurković
Kostumografija: Oliver Jularić

Postdramska predstava za odrasle, študente in dijake.
Predstava traja 90 minut.
Premiera: November 2011

BARTLEBY, PISAR
Najslavnejša zgodba Wall Streeta znamenitega Hermana Melvilla. Prejemnica vélike nagrade Borštnikovega srečanja 2011 za najboljšo uprizoritev, Borštnikove nagrade za adaptacijo besedila, pod katero se je podpisal Miloš Lolić, in nagrade za oblikovanje zvoka Luke Ivanovića, je žirijo 46. Borštnikovega srečanja prepričala tudi z Igorjem Samoborjem, ki je prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo moško igro.

»V navidezni odrski statičnosti se Bartleby, pisar razvije v gledališki dogodek visoke napetosti in globoke skrivnosti. Mojstrsko orkestrirana igra vseskozi stopnjuje zgoščenost zgodbe.« Strokovna žirija 46. FBS.

»Uprizoritev, ki interpretativno opazno presega izbrani videz bralne uprizoritve ali radijske igre, z minimalističnimi izraznimi sredstvi spoštljivo sledi vznemirljivi literarni predlogi in rafinirano ohranja vso njeno pomensko odprtost in zagonetnost.« Slavko Pezdir, Delo 2011
»Bartleby kljub temu, da verjetno raje ne bi, nevsiljivo vleče v to uprizorjeno zgodbo vsakega od nas.« Sonja Zlobko, Radio Študent 2011

 »Prevetritev komunikacijske forme doprinese nekakšen neoster preblisk, da Bartleby kljub temu, da verjetno raje ne bi, nevsiljivo vleče v to uprizorjeno zgodbo vsakega od nas.« Sonja Zlobko, Radio Študent 2011
Herman Melville
Koncept in režija: Miloš Lolić
Prevod: Polona Glavan
Igrajo:  Igor Samobor, Sandi Pavlin, Janez Starina, Klemen Novak, Tadej Pišek/alt. Miha Rodman
Zvočna podoba: Luka Ivanović
Svetovalca na projektu: Bojana Denić in Igor Dobričić

Postdramska predstava za odrasle, študente in dijake.
Predstava traja: 65 minut.
Premiera: Maj 2010

NAGRADE:
-    Velika nagrada 46. Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev
-    Borštnikova nagrada za adaptacijo besedila Milošu Loliću na 46. FBS
-    Borštnikova nagrada za oblikovanje zvoka Luki Ivanoviću na 46. FBS
-    Nagrada za igro Igorju Samoborju za vloge Bartlebyja v uprizoritvi Bartleby, pisar v izvedbi Mini teatra Ljubljana ter Shylocka v uprizoritvi Beneški trgovec in Neznanca v uprizoritvi V Damask SNG Drama Ljubljana na 46. FBS

GOSTOVANJA:
-    44. Borštnikovo srečanje, Maribor, Slovenija
-    57. festival Sterjino pozorje, Novi Sad, Srbija

Predstava je nastala v okviru mednarodnega evropskega projekta »PNA2«, ki ga sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013).

MACBETH AFTER SHAKESPEARE
Randy Gener, priznani newyorški kritik, teatrolog in profesor, v reviji o umetnosti in kulturi, In the theater of One World, predstavo Mini teatra v koprodukciji s Cankarjevim domom in Novim kazalištem Zagreb kot »fenomenalno« in »razkritje« uvrstil v sam vrh 10 izbrancev lestvice najboljših gledališč na svetu v letu 2011. Uspešnica Heinerja Muellerja v režiji Ivice Buljana in prejemnica velike Borštnikove nagrade 2009. Predstava leta po mnenju kubanskih kritikov in pisateljev ter z Borštnikovima nagradama za vlogo Macbetha in mladega igralca nagrajena Marko Mandić in Jure Henigman ter odlična Milena Zupančič.

»Macbeth se zanaša na mladostno, moško energijo igralcev, ki ji dodaja izkušenost dveh igralk. Spusti jih v gladiatorsko areno, kjer poteka boj telo na telo.« Žirija Borštnikovega srečanja 2009

 »Macbeth po Shakespearu je pravo razkritje. Zaželel sem se naučiti se slovenščine in postati član skupine. Čudoviti igralci in režiser Ivica Buljan kot provokator svetovne klase. To je predstava, ki jo morate videti.« Randy Gener, priznani newyorški kritik, teatrolog in profesor, www.theatreoftheworld.org

»To je nedvomno največja in najbolj eksplozivna predstava o strahovitem propadu lika /…/ Izredno fizična, mišična in glasna Buljanova minimalna produkcija postavlja Macbetha v golo, krvavo in amoralno opustošeno pokrajino, kjer nasilje rojeva nasilje brez konca in kraja.« Randy Gener, www.theatreoftheworld.org

»Vojaki v vsako sceno vstopajo pogumno, medtem ko v svojih vlogah vztrajajo ekstatično in vešče. Njihovi prizori pohote ne delujejo svetoskrunsko, ampak globoko estetsko poenoteno, celo tako natančno, da se izgublja privid realnosti, medtem ko liki ob izrazito minimalnih kostumih Ane Savić Gecan in napeti glasbi Mitje Vrhovnika Smrekarja na gledalcu pustijo še toliko močnejši pečat.« Nenad Obradović, www.e-novine.com

Heiner Müller
Prevod: Milan Štefe
Režija: Ivica Buljan
Igrajo: Marko Mandić, Milena Zupančič, Polona Vetrih/Miha Rodman, Jurij Drevenšek, Jure Henigman, Jose, Stipe Kostanić, Domen Valič in Anže Zevnik
Kostumografija: Ana Savić Gecan
Scenografija: son:DA
Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Koreografija: Tanja Zgonc
Dramaturgija: Diana Koloini
Producent: Robert Waltl

Produkcija: Mini teater
Koprodukcija: Cankarjev dom in Novo kazalište Zagreb
Premiera: Januar 2009

NAGRADE:
-    Velika nagrada 44. Borštnikovega srečanja, Maribor, oktober 2009
-    Nagrada za najboljšega igralca, Marko Mandić, 44. Borštnikovega srečanja, Maribor, oktober 2009
-    Nagrada za mladega igralca, Jure Henigman, 44. Borštnikovega srečanja, Maribor, oktober 2009
-    Premio Villenueva - Critica Cubana, nagrada kubanskih kritikov in pisateljev za najboljšo tujo predstavo, prikazano na Kubi v letu 2009

GOSTOVANJA:
-    Mednarodni gledališki festival Havana, Kuba
-    Gledališče La MaMa New York City, ZDA
-    Theatre Olympics v Seoulu, Koreja
-    ZeKaeM Zagreb, Hrvaška
-    CZKD Beograd, Srbija
-    44. Borštnikovo srečanje, Maribor, Slovenija

MA AND AL
Marko Mandić in Senka Bulić skozi kolaž besedil J. D. Sallingerja in B.-M. Koltèsa odpirata teme, kot so nezmožnost komunikacije med otroki in starši, smrt otroka in razpad družine ter ameriška demokracija in vojna v Vietnamu, skozi moč in osamitev pa odkrivata odnos med klasičnim in sodobnim gledališčem, vse skupaj pa istočasno organizirajo logiko scenske montaže. Trije monologi performansa simbolično predstavljajo nov fiktivni svet, ki se izdvaja in se predstavlja kot realen ter kot nadaljevanje gledališkega in književnega prostora.

»Njuno vez je načelo nasprotovanje in objela moč nerazsodnega vedenja, a ta kljub temu ohranja v osnovni povezanosti, ki je ljubezen, lastno trdnost in medsebojno vztrajnost.« Ana Perne, Dnevnik 2010

»Uprizoritev kot sicer tudi druge v repertoarju Mini Teatra in v režiji Ivice Buljana prinaša sodobnost in svežino v slovenski gledališki prostor ter je zagotovo primerna za vse teatrske sladokusce.« Nika Jurov, Sigledal 2010

»Performans Ma & Al Ivice Buljana pomeni nov korak tega briljantnega in večkrat nagrajenega režiserja.« Polona Vetrih, igralka, Mladina št. 7, 2010

Režija in besedilo: Ivica Buljan
Igrata: Senka Bulić in Marko Mandić
Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Glasbenik: Andraž Mazi/Miha Meglič
Kostumi: Ana Savić-Gecan
Koprodukcija:: Mini teater in Kazalište Hotel Bulić Zagreb

Postdramska predstava za odrasle, študente in dijake.
Predstava je v angleščini.
Predstava traja 90 minut.
Premiera: Januar 2010

NAGRADE:
-    Uprizoritev sv sklopu Showcase programa Festivala Bortšnikovo srečanje 2010, Maribor, Slovenija
-    Nagrada Judita Marku Mandići na festivalu Spltsko ljeto, Hrvaška
-    Najboljša uprizoritev na festivalu Skupifest Makedonija
-    Nominacija za osebnost meseca za Marka Mandića na Radiu Val 202 nominacija za osebnost leta

GOSTOVANJA:
Festival Perforacije (Dubrovnik, Hrvaška), Zagreb (Hrvaška), Goričke večeri (Lukavec grad, Hrvaška), Showcase program 45. FB (Maribor, Slovenija), Festival Skupifest (Skopje Makedonija), Mednarodni gledališki festival Ankara (Turčija), Podgorica (Črna Gora), Festival Perforacije v New Yorku (DA), Festival Splitsko ljeto, (Split, Hvaška), Mednarodni festival sodobnega gledališča Zadar Snova (Zadar, Hrvaška), Maladype Theater (Budimpešta, Madžarska), Center za kulturno dekontaminacijo (Beograd, Srbija).
Predstava je nastala v okviru mednarodnega evropskega projekta »Puppet Nomad Academy 1«, ki ga sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013). Mini teater sodeluje v več evropskih projektih, ki jih sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013).

NOČ ČISTO NA ROBU GOZDOV/LE NUIT JUSTE AVANT LES FORETS
Re-make predstave iz leta 2000 ob 20-letnici smrti B.M. Koltèsa - V monologu se usoda govorca vrti okoli tem, ki so avtorju besedila najljubše: samota, iskanje lastne identite, sanje o boljšem in lepšem življenju, izključitev iz družbe, nezmožnost izražanja zahtev in nezmožnost upreti se želji.

Bernard - Marie Koltès
Režija: Ivica Buljan
Igra: Robert Waltl
Prevod: Suzana Koncut
Scenografija: Slaven Tolj
Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Fotografije: Miha Fras
Produkcija: Mini teater, ARL Dubrovnik in Novo kazalište Zagreb

Predstava traja 60 minut
Premiera: December 2009

Francoski dramatik in pisatelj Bernard-Marie Koltès (Metz, 1948 - Pariz, 1989) velja zaradi tematike, ki jo obravnava v svojem dramskem opusu, za kultnega avtorja francoskega in evropskega gledališča osemdesetih. Fascinirala ga je trivialna kultura sodobnega sveta: film, strip in črna kronika časopisov, bil je velik ljubitelj Brucea Leeja, različnih borilnih veščin, televizijskih limonad in Boba Marleya. Odrasel je ob materini strogi krščanski vzgoji, oče, oficir, pa je bil pogosto odsoten. Koltès je veliko potoval po državah tretjega sveta, predvsem po srednji in južni Ameriki ter Afriki, se potikal po marginalnih okoljih,...
Svoje prvo dramsko besedilo Bridkosti je napisal leta 1970. Do leta 1977 je napisal osem dramskih besedil in roman, vendar v tem času nobeno od besedil ni bilo objavljeno. Priznanje kritikov in občinstva je doživel šele leta 1983 z uprizoritvijo dela Spopad črnca s psi v režiji Patrica Chereauja. Na slovenskih odrih so bila uprizorjena Koltèsova besedila: Zahodni privez, Roberto Zucco in V samoti bombaževiih polj.

Dramsko besedilo v obliki monologa v enem stavku Noč čisto na robu gozdov je napisal leta 1977 in ga uprizoril na avignonskem festivalu Off. Prvo slovensko uprizoritev je dramsko besedilo doživelo v režiji Ivice Buljana. Slovensko premiero je spremljal izid treh njegovih besedil (V samoti bombaževih polj, Noč čisto na robu gozdov in Tabataba) v knjigi Koltès v prevodu Suzane Koncut.

V monologu Noč čisti na robu gozdov se usoda govorca vrti okoli tem, ki so avtorju besedila najljubše: samota, iskanje lastne identite, sanje o boljšem in lepšem življenju, izključitev iz družbe, nezmožnost izražanja zahtev in nezmožnost upreti se želji. Kvazi - monolog je namenjen fiktivno prisotnemu sogovorniku. Osamljen moški na ulici, v dežju govori drugemu moškemu, mladeniču. Od njega noče ničesar in tudi če bi kaj hotel, je njegova želja tako silovita in zmedena, da je skoraj svoje lastno zanikanje. V besedilu je prvič dosegel ravnotežje med govorjenim in napisanim jezikom, ki je postalo razpoznaven pečat njegovega dramskega opusa.

»Občutek za potek, razplastenje do detajlov in ponovna sestava v sebi lastno, s svojstvenim razumevanjem prežeto celoto, najdejo skozi Buljanovo nepatetično, z detajli zaznamovano režijo v protagonistu popolnoma logično zatočišče. /…/ Skozi interpretacijo Roberta Waltla je omogočena skoraj absolutna pozornost, kar je za izvedbo monologa bistveno. Na ilustrativno glasbo se ne ozira kaj dosti, svoje govori v enem toku, brez predaha, v naletu asociacij nekemu Drugemu, mlademu fantu, ki naj bi ga srečal na vogalu. /…/ Predstava kot celota je po mojem mnenju odlična, zadovoljna s svojo komorno naravo, katere vsako ped je natančno raziskala ter jo tako odločno obrnila sebi v prid.« Anja Golob, Večer, 1.6.2000

»Robert Waltl se v besedilo (prevod Suzana Koncut) zažene silovito in povsem naravnost. Visok ritem dokazuje jezikovno pragmatičen pristop k besedilu, katerega ritem rahlja zvočne kulise (Mitja Vrhovnik Smrekar) in plesni intermezzi igralca. Postavljen pred zid, znotraj projicirane slike, je ves čas nekje vmes, med filmsko in gledališko figuro. Nikoli čisto en, ves čas zmuzljiv, vedno ne-samo-on.« Andrej Jaklič, Delo, 4.12.2009

»Minimalnost scene je obratno sorazmerna z njeno estetiko, črno-bel dekor pa spremlja še premišljen izbor glasbe (Mitja Vrhovnik Smrekar), ki še dodatno podkrepi Koltèsovo besedilo ob čustveno močnih trenutkih. Robert Waltl je zato požel aplavz, ki kar ni ugasnil, tokrat so ustvarjalci uprizoritve resnično postavili hommage Koltèsu (po slednjem se imenuje tudi dvorana Mini Teatra).« Nika Jurov, SiGledal, 12.5.2012

NAGRADE:
-    Nagrada Zlatka Šugmana Robertu Waltlu decembra 2010 za uprizoritev Monologa iz predstave Noč čisto na robu gozdov v režiji Ivice Buljana
-    Na festivalu Monodrama Ptuj 2010 so za najboljšo monodramo zadnjih dveh sezon razglasili predstavo Noč čisto na robu gozdov v režiji Ivice Buljana.

GOSTOVANJA:
Ptuj (Slovenija - festival monodrame 2010), Maribor (Slovenija – showcase Borštnikovo srečanje 2010), Zagreb (Hrvaška) 2009

POSTPRODUKCIJA - OTROŠKE PREDSTAVE
PEKARNA MIŠMAŠ
»Slovensko kraljico pravljice,« kot jo je poimenovala novinarka Mladine, Damjana Kolar, Mini teater posveča veliki lutkovni umetnici Bredi Vintar Hrovatin ob njenem 80. rojstnem dnevu. Ali veste, kako dobri pek Mišmaš peče kruh in kaj je skrivnost pekarne, ki slovi po vseh sosednjih vaseh? Zgodba Svetlane Makarovič o dobroti skromnega peka Mišmaša, ki revnim in otrokom daje kruh tudi zastonj, o zlobni in jezični Jedrt, ki hoče za vsako ceno izvedeti, kako Mišmašu uspe speči tako dober kruh, in ubogem mačku, ki ga Jedrt tako izkorišča, da se končno odloči ostati kar pri Mišmašu, je zaživela v še eni novi lutkovni uspešnici Mini teatra!

»Vrhunska uprizoritev, tudi glasbeno in po zaslugi animacijsko-igralske izvedbe, pristno oživljajoče osebnostno skrajno različne lutkovne like. Z razkrivanjem napak in pomanjkljivosti družb pa tudi družbeno pereča. V zgodbi spletkarjenje, ki prežene peka Mišmaša, v resničnosti pa tiste, ki odstopajo od povprečja, večina ali pa vplivna manjšina (tudi politična!) žal vse prevečkrat izžene, izloči.« Uroš Smasek, Večer

Svetlana Makarovič
Režija: Robert Waltl
Igrajo: Violeta Tomič/alt. Vesna Vončina, Jose/alt. Miha Rodman in Tadej Pišek (pustimo tudi alternaciji?)
Likovna zasnova: Robert Smolik
Koreografija: Natalija Manojlović
Glasba: Uroš Rakovec
Oblikovanje luči: Nikša Mrkonjić
Lektorica: Mateja Dermelj
Teh. vodstvo: Tilen Vipotnik, Anže Kreč, Marko Levičnik, David Cerar in Blaž Mahkota
Vodja predstave: Rosana Knavs

Lutkovna predstava za otroke, starejše od 3 let.
Predstava traja 50 minut.
Premiera: Februar 2012

Predstava je nastala v okviru mednarodnega evropskega projekta »Puppet Nomad Academy 2«, ki ga sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013). Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

TROGLAVI ZMAJ IN PRINCESKE
Troglavi zmaj kralja poprosi za roko ene izmed njegovih hčerá. Kaj čaka princesko Jero, ki cele dneve kriči in tuli ter se le pritožuje, kaj odločno in pametno Bistro, in kaj se bo zgodilo z dobro in prijazno Milo? Vse in še več boste izvedeli v odlični lutkovni predstavi Mini teatra!

Po motivih pravljice Milade Mašatove napisala Petronela Dušová.
Režija: Petronela Dušová
Igrajo: Katja Povše, Saša Pavlin Stošić in Klemen Janežič

Likovna zasnova: Miroslav Duša
Glasba: Peter Tarkay
Prevod: Anjuša Belehar
Lektorica: Maja Cerar
Fotografije: Robert Waltl

Lutkovna predstava za otroke, starejše od 3 let.
Predstava traja 40 minut.
Premiera: Januar 2012

Predstava je nastala v okviru mednarodnega evropskega projekta »Puppet Nomad Academy 2«, ki ga sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013). Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

SAPRAMIŠKA 2- SAPRAMIŠJA SREČA
Nadaljevanje ene največjih uspešnic Svetlane Makarovič - kaj se je zgodilo s Sapramiško potem? Predstava, primerna tako za najmlajše, malo večje in tudi odrasle, ki se bodo ob pravljičnih likih spomnili na tisto, kar je v življenju najpomembnejše.

»Postavitev vseskozi temelji na duhovitem ozračju, ki skupaj s pevskimi vložki in humornim zapletom ustvari živo ter zabavno predstavo. Otrokom na nevsiljiv način pokaže, da se mora vsak sam potruditi za lastno srečo, ne da bi ob tem zanemaril tiste, ki so mu blizu. Odraslo občinstvo pa zabava z domiselnimi dialogi, besednimi igrami in novimi skovankami.« Špela Standeker, Dnevnik 2011

Režija: Robert Waltl
Igrajo: Vesna Zornik/Ajda Smrekar, Violeta Tomič, Tadej Pišek, Svetlana Makarovič, Ljerka Belak in Robert Waltl
Vizualna podoba: SON:da (Metka Golec in Miha Horvat)
Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar, Svetlana Makarovič
Koreografija: Natalija Manojlović
Kostumi: Ana Savić Gecan
Lektorica: Mateja Dermelj

Igrano-animirana predstava za otroke, starejše od 3 let.
Predstava traja 35 minut.
Premiera: Januar 2011

Predstava je nastala v okviru mednarodnega evropskega projekta »Puppet Nomad Academy 2«, ki ga sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013). Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

SNEGULJČICA
Reinterpretacija kultne Sneguljčice bratov Grimm, ki je prejela Grand Prix festivala za najboljšo uprizoritev v celoti in prvič v 19-letni zgodovini tega festivala nagrado odnesla v Slovenijo! Režiser predstave Sneguljčica, Marek Bečka, pa je za izvirno in humorno priredbo prejel tudi nagrado za najboljšo režijo!

Bečkove priredbe so vedno polne črnega humorja, improvizacije ter preigravanja z lutkovnimi tehnikami in njihovo odrsko metodologijo. V priredbah izvirnih besedil ohranja temeljne dogajalne loke, obenem pa z drznimi avtorskimi pristopi oblikuje svojevrstno ostrino humorja, skozi katero se vedno znova izraža realna, predvsem pa aktualna podoba sveta. Junaki nagrajene Mini teatrove Sneguljčice zato niso več vpeti v svet čarobnega gozda, idilične narave, zastrupljenih jabolk in nadnaravnih poljubov.

A brez hudobne mačehe, magičnega zrcala, hudomušnih palčkov in odrešitelja tudi tokrat, seveda, ne gre. Za izjemno animacijo lutk nagrajene Sneguljčica pa sta poskrbela Jose in Elena Volpi, češki režiser in lutkar, soustanovitelj in član znanega lutkovnega gledališča Buchty a loutky iz Prage, Marek Bečka pa v Mini teatru navdušuje tudi s predstavama Obuti maček in Mizica, pogrni se.

»Uprizoritev, ki ob klasični pravljičnosti za otroke vsebuje tudi ironično prepoznanje aktualne lažne družbene 'pravljičnosti' za odrasle.« Slavko Pezdir, Delo 2010

Jacob & Wilhelm Grimm
Priredba: Marek Bečka, Zala Dobovšek
Režija: Marek Bečka
Igrajo: Elena Volpi/alt. Vesna Vončina, Ajda Toman in Jose/alt. Aljaž Jovanović
Glasba in songi: Jose
Produkcija: Mini teater

Lutkovna predstava za otroke, starejše od 5 let.
Predstava traja 50 minut.
Fotografije: Miha Fras
Premiera: September 2010 v okviru Festivala Ex Ponto

NAGRADE:
-Nagrada Mareku Bečki za najboljšega režiserja Bienala slovenskih lutkovnih ustvarjalcev 2011 za predstavo Sneguljčica
- Nagrada Eleni Volpi za najboljšo igralko in animatorko Bienala slovenskih lutkovnih ustvarjalcev 2011 v predstavi Sneguljčica
- Nagrada Aljažu Jovanoviću za najboljšega igralca in animatorja Bienala slovenskih lutkovnih ustvarjalcev 2011 v predstavi Sneguljčica
- Grand Prix festivala za najboljšo uprizoritev v celoti 19. mednarodnega festivala otroškega gledališča Subotica (Srbija), Maj 2012
- Nagrada za najboljšo režijo 19. mednarodnega festivala otroškega gledališča Subotica (Srbija) režiserju Mareku Bečki, Maj 2012

GOSTOVANJA:
-    Festival za otroke Bouchty a Loutky ,Praga (Češka); September 2010
-    Mednarodni lutkovni festival Unima Belgije, Beveren (Belgija); Oktober 2010
-    19. mednarodni festival otroškega gledališča Subotica(Srbija); Maj 2012
-    Interdisciplinarni festival TREFF v Tallinnu (Estonija); Maj 2012

Predstava je nastala v okviru mednarodnega evropskega projekta »Puppet Nomad Academy 1«, ki ga sofinancira Evropska komisija, program Kultura (2007-2013).

MIZICA, POGRNI SE
Klasična pravljica, ki velja za eno najlepših in najbolj priljubljenih na svetu, v duhoviti in samosvoji posodobitvi češkega režiserja Mareka Bečke. Odlični mladi igralec  Aljaž Jovanović  in znani glasbenik Jose z energično sodobno glasbo in v živo izvajanimi songi ustvarjata  nepozabno predstavo. V predmestju je stala hiša, v kateri so živeli očka, sin Miha in koza, ki je vedno lagala. Miha, ki je bil zaljubljen v Marjetko, si je nekega dne prislužil čarodejno mizico, zlato ovco in gorjačo, ki kaznuje tatove in lažnivce, zato &