Gangsterji in pesniki v brutalno-nežnem scenskem spektaklu SPLENDID v nedeljo, 17. marca ob 20.00 v Mini teatru na Križevniški 1.
ZADNJA PONOVITEV PREDSTAVE V MINI TEATRU V TEJ SEZONI PRED GOSTOVANJI V TUJINI!
Gangsterji in pesniki v brutalno-nežnem prepletu kriminalističnega romana, metadrame in bulvarja.
Izjemna predstava v režiji priznane hrvaške režiserke Senke Bulić in igra devetih odličnih mladih slovenskih igralcev ravnodušnosti ne poznata.
Domen Valič, Miha Rodman, Klemen Mauhler, Stane Tomazin, Benjamin Krnetić, Andrej Zalesjak, Gašper Jarni, Lun Sevnik in Matija Puž ter glas Miše Molk.
Scenski spektakel Splendid Jeana Geneta dvorano Mini teatra z energijo vedno napolni do zadnjega kotička.
Več o scenskem spektaklu si lahko preberete tukaj, pogledate pa si lahko tudi izsek iz predstave!
IZ KRITIK
»V izraziti ekspresivno fizični akciji nastopajočih se ost obrne zgolj na njih same, kot v kletki, ki si jo ustvarjajo sami. Strah aktivira nenehne dvome, medsebojno napadalnost, spreminjanje pravil med člani tolpe in prenašanje moči, gangsterji pa vedno bolj uničujejo le sami sebe,« Nika Arhar, MMC 2011
»Režiserka Senka Bulić je (samo)nasilje protagonistov, ki izvira zgolj is predsmrtnega strahu in ni utemeljeno ne z religijo, ne ideologijo, ne z družbenim uporništvom, postavila v aseptično hladne moške taoletne prostore (scenograf je Tomislav Ćurković) kot njihovo poslednje zatočišče in nazadnje tudi skupno grobnico. Z drzno kostumografijo Oliverja Jularića gangsterji v svečanih belih telovnikih in frakih, toda zgolj v spodnjicah in v nogavicah s podvezicami in z lakastimi čevlji) je prepletla raven družbenih aspiracij tolpe gangsterjev z njihovo pogubno realnostjo ter no široko razprla možnosti za performativnost telesa (ob ekserciranju, brutalnem medsebojnem ruvanju, davljenju, brcanju v mednožje, boksanju v obraz, mlatenju s kijem, pljuvanju, uriniranju in masturbiranju). Kot bi ji bilo vse to sadomazohistično nasilje nad protagonisti in občinstvo preskromno, si je pomagala še z napadalnim zvočnim industrijskim truščem in bobnenjem urbanih zabavišč, ki go je ponekod mehčala in posmehljivo komentirala s citati iz klasične in osladne ameriške filmske in muzikalske glasbe (izbor glasbe Tomislav Ćurković). Za učinkovit in presenetljiv konec je poskrbela s pevcem is avditorija, ki je nad »trupli« protagonistov zapel otožno pesem, to pa je postopoma prešla v vse bolj prvinsko pasje in volčje zavijanje nad »grobnico« nesmiselnih žrtev njihovih lastnih zablod.« Slavko Pezdir, Delo, 10.11.2011
