O svoji avtorski uprizoritvi se je Niko Goršič pred premiero za spletni portal RTV SLO, MMC pogovarjal tudi z novinarko Niko Arhar: Goršičevo osebno nadaljevanje Ionescovih Stolov z avtorskim pristopom do Ionescovega besedila
Stol(čk)i so avtorska predstava, ki izhaja iz dramskega besedila Eugѐna Ionesca. V dramaturgiji je Goršič popolnoma sledil Ionescu, ohranil je tudi poglavitne tematske linije, vsebino pa je konkretiziral in postavil v današnji čas – povezal jo je s Slovenskim mladinskih gledališčem, kjer je igral skoraj 40 let, in z zgodbo lastne kariere - ter uprizoritev zgradil v postmodernističnem slogu stilnega konglomerata.
Predstavo Goršič začne kot Starka in v tej vlogi tudi sledi Ionescovem tekstu, seveda okrajšanem in le z njenimi besedami. Nato se preseli v vlogo Starca, ki pa hitro postane klovn, dvorni norec, on sam kot igralec in pa v množičnosti pogledov verjetno še kdo drug. »Ionesco našteva na stotine oseb brez imen, ki pridejo v goste k Starčku in Starki, a danes ni več čas modernizma, da bi nastopale osebe, označene z družbenimi vlogami namesto imen. S porajanjem imen, ki bi stopila na oder, je nastala zgodba okrog Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) in zgodba moje avtobiografije. Temo smo tako konkretizirali, v goste sem povabil realne osebe, ki so bile umetniško ali organizacijsko odločilne za delovanje SMG-ja. Nekateri gledalci jih bodo prepoznali, drugi ne, zato je to na neki način tudi učna lekcija po Ionescu, moja gledališka lekcija o našem postjugoslovanskem političnem teatru. Nisem prepričan, koliko je ta zgodovina uveljavljena, upam pa, da bo predstava zabavna in poučna. V uprizoritvi povem tudi deset avtorskih tez, ki so nekakšno razkrinkanje fenomena Slovenskega mladinskega gledališča. Ionesca sem tako posodobil in ga umestil v naš prostor. Na neki način so tudi učna lekcija po Ionescu, moja gledališka lekcija o našem postjugoslovanskem političnem teatru,« je pojasnil Niko Goršič.
Današnji odnos do absurda, vsaj moj, ni več tragičen
"Mi ta absurd živimo, se ga zavedamo, včasih se tudi šalimo iz njega. Gre za popolnoma drugačen pogled na absurd in tudi svet je drugačen. Res je, da je tudi današnji svet razhumaniziran, a na drugačen, kapitalistično-neoliberalen način. Svet v temelju ostaja vedno isti, zato so tudi besedila velikih dramatikov aktualna v vseh časih. Dramatiki absurda so postavili specifičen model sveta, šifro za 20. stoletje, ki jo danes že razumemo malo drugače in jo temu ustrezno dopolnjujemo, jo napolnjujemo z drugimi vsebinami in osebami, kar sem naredil tudi sam, na šaljiv način in hkrati kot osebni rekviem.«
Uprizoritveni način Stol(čk)ov upošteva razvoj novih žanrov po Ionescu
»Konglomerat različnih stilov predstavlja tudi številčnost pogledov, ki so nadomestili modernistični en pogled. Nekdo se zadevi smeje, drugemu se zdi tragična. Ohranil sem Ionescovo dramaturgijo, besedilo pa je avtorsko. Vsekakor pa upoštevamo avtorjevo zahtevo o antinaturalizmu.Predstava je absolutna priredba, ki izhaja iz Ionescovega besedila, vsebina pa je konkretizirana in privatizirana ter osebe personalizirane. Je nekakšna parodija na Ionescovo besedilo, šaljiv komentar, ki upošteva strukturo besedila, a v uprizoritev vnaša sodobne vplive. /…/ A gre za konceptualni pristop do uprizarjanja, ki uprizoritev gradi iz različnih slogov znotraj komedijskega žanra. Gre za pravo postmodernistično mešanico slogov in podžanrov. Z Ivico Buljanom (dramaturgom uprizoritve) sva razmišljala, kako bi sploh natančneje označila žanr – uprizoritev združuje vse od informansa (po Živadinovu), do farse, burleske, klovnijade, stand-up komedije, rumenega gledališča a la Frljić, performansa.« Več iz intervjuja Stoli in stolčki: Šaljiva učna ura "človeka s pručko" oz. sodobni komentar na Ionesca za MMC, 10.1.2013
“V novi postdramski produkciji Mini teatra, ki izhaja iz Ionescovih Stolov oziroma jih prireja in se (tudi) zato preimenuje v pomensko niansirane Stol(čk)e, stolov, ki polnijo dogajalni prostor izvorne Ionescove igre, ni na pretek. Dejansko je na odru le en stol, ob njem pa še pručka; stol za povabljene »velikane« (po zgledu eminentnih gostov, ki jih, sicer fizično neprisotne, sprejemata Ionescova Starca), za tiste, ki so v preteklosti morda sedli tudi na kakšen stolček, pručka pa za gostitelja, igralca in režiserja v eni osebi - pa čeprav z dvema imenoma. /…/ Goršičev rekviem, ki sicer sledi strukturi Ionescovega besedila, po začetni močnejši vezanosti nanj (igralec sprva nastopi v vlogi Starke) ob vrsti preobrazb nadaljuje z vse večjo mero avtorskih vnosov. V določenem trenutku uprizori pravo klovnijado; klovn pa, tudi Goršičev, ki se opira na Ionescovo bližino nasprotij, njegov strah pred smrtjo in občutek minljivosti človeškega življenja, vnese tudi nekaj žalostnega. A poudarek je vendarle na komedijski zmesi; in če je Goršičev namen zabavati, mu je treba priznati, da je v določenih izpeljavah v tem resnično uspešen.” Ana Perne, Stoli, stolčki, nato še pručka; Dnevnik, 11.01.2013. Več iz kritike si lahko preberete tudi tukaj.
»Nenadzorovano kopičenje Ionescovih nevidnih gostov je to pot lokalno zaznamovano: na prizorišče se drenjajo fantomske silhuete nekdanjih in aktualnih režiserjev ter igralcev; ravnatelji, pa teoretiki in kritiki, prihajajo iz cele Jugoslavije, trumoma in brez prediha, gledališka scena je obširna in gostitelj jih sprejema v vročični zavzetosti, tudi načelni uvidevnosti, iz katere prej ali slej sunkovito izleti kakšen surov komentar.. /…/ Stol(čk)I, ki niso le vsebinski, pač pa tudi vizualno-multimedijski konglomerat (Uršula Berlot, son:DA), so ironična, vendar intimna komemoracija za igralca (v njegovi lastni izvedbi), ki jo okvirja nediplomatski in brutalno odkritosrčen pogleda na domačo gledališko sceno. So simbolna ločitev in hkrati ponovna poroka.« Zala Dobovšek, Izživeti in izživljati se, Delo, 12.01.2013
»Če so Ionescovi Stoli poskus premagati smrt in strah pred njo z razlago sebe in svojih del, so Goršičevi Stolčki, v katerih ponuja osebni pogled na zgodovino slovenskega mladinskega gledališča in njegov pomen za slovenski kulturni prostor, obračun s slovensko gledališko sceno, samim s seboj, v katerem smeha občinstva ne izzovejo ne preveliki čevlji in klovnovski klobuk izvajalca, temveč tudi podrobnosti iz anekdot, v katerih nastopajo večini premiernega občinstva znana imena velikanov slovenskega gledališča. V čem torej Stolčki presegajo interni dogodek, namenjen posvečeni gledališki umetnosti? Morda v tem, da Stolčki niso le zgodba o slovenskem mladinskem gledališču, o Jovanoviču, Tauferju, Severju. So v gledališki mikro kozmus ujeta zgodba kompleksnosti, človeških odnosov, zgodba moči, hrepenenja, samote, želje po samorealizaciji, zavedanja lastne nepomembnosti, samoslepljenja, vztrajnosti. In ko padejo svetlikajoči se konfeti, ko z igrivo vztrajnostjo dovtipi izpod klovnovskega klobuka dvorano izzovejo k smehu, skozi razpoke komičnosti vdira misel o minljivosti trenutka. Ko se velike stvari nenadoma zazdijo majhne in majhne stvari za trenutek velike. In osebnoizpovedni šov se nadaljuje. Osebnoizpovedni šov, ki ni le zgodba o Niku Goršiču in ni le zgodba o slovenskem mladinskem gledališču. Je tudi zgodba o nam skupnih vprašanjih, ki vznikajo, ko končnost in večnost dihata sočasno. Je obračun z življenjem.« Saška Rakef RA Slovenija 1, 09.01.2013
Stol(čk)i tudi na portalu slovenskega gledališča Osebni pogled v preteklost (jugo)slovenskega teatra, Sigledal, 8.1.2013
