Gledališče discipline in strasti
Zala Dobovšek, Radio Študent, Teater v eter, 4.7.2012
»Ivica Buljan se ponovno sooča z Bernard-Marie Koltèsom. A tokrat drugače, precej drugače.Največjo specifiko dogodku dajeta dialoško eksploziven tekst V samoti bombaževih polj in prostor uprizarjanja – tovarna aluminija Talum v Kidričevem. Dramska pisava s kirurško dramaturgijo, markanten ambient, osupljivo izčrpna igra ter premišljeno uravnovešenost glasbe in scenografije zvabijo v izkušnjo gledališča, ki redkokdaj zafunkcionira v tako čvrstem kolektivnem sožitju.
V luči konteksta sodelujočih ta izrazit učinek uprizoritve seveda vsebuje svojo razvojno logiko, saj sta oba igralca danes že zraščena z Buljanovo estetsko mislijo, vanjo vštetim naporom in psihofizično kondicijo – pa tudi s Koltèsom. Robert Waltl je že pred dobrim desetletjem (in naknadno revitalizacijo) v Buljanovi režiji odigral monodramo Noč čisto na robu gozdov, ki se tako količinsko kot tudi v sami dialoški zahtevnosti ne nahaja daleč od Bombaževih polj. Marko Mandić pa se je poleg številnih drugih projektov v tovrstni navezi srečal v Maršu in Sallingerju.
Če se predhodno zavedamo, da je ta temeljni igralski, režijski in tekstovni teren v polni meri izurjen in izčiščen že v samem izhodišču, lahko le še predvidevamo in nestrpno (po)čakamo, kaj bo k temu doprinesla še nekonvencionalna lokacija v samem jedru industrijske arhitekture. Današnja rudimentarnost in zapuščenost, ki ju oddaja duh Hale B v samem središču tovarne Talum Kidričevo, govori svojo zgodbo. Sugestivnost zdelanih in prašnih tal, obtolčenih betonskih stebrov, kant z ognjem, umazanih oken in v daljnosežno perspektivo razporejenih pasaž se razleže čez celoto dogodka, in vendar ostaja na zdravi razdalji – kot tudi glasbene in lučne intervencije. V atmosfero pa smo – kakor je za Buljana prepoznavno – umeščeni že »uverturno«. Gledališče se ne prične, ampak nas že čaka.
V znamenju globokih basov in sakralnih vokalov (Nenad Sinkauz, Alen Sinkauz), eruptivnih lučnih snopov in ostrih svetlobnih okvirov (son:DA), sumljive marginale, navzočnosti nikogar in hkrati vsega, se odstira enigmatično srečanje Dilerja (Marko Mandić) in Kupca (Robert Waltl). Najprej še negotovo, pazljivo in kontrolirano, predvsem pa v slogu Koltèsa dvoumno, s polno namigov, a vzvratnim sprenevedanjem in speljevanjem resnice na tanki led. »Dil ali trgovska transakcija«, ki akterja združi na tem mestu, si skozi razobčene in razvejane replike izbija svoje lastne pomene, beži stran od oprijemljivosti, enoznačnosti, kaj šele lahkotnosti razbiranja bistva.
Neukrotljivi verbalni vrtinec, v katerega padeta Kupec in Diler, je metaforično spoved in koitus obenem. Je posvečen in sprevržen, je spontan in sprotno manipulativen; neznani si duši se gledata, spogledujeta, odrivata, poljubljata, udrihata, obožujeta in prezirata. V izjemni igralski psihofizični pripravljenosti je trdno vzpostavljena vzporednost govorice besedila in teles, ki se brez diha izmenično dislocirajo in lepijo nazaj. Rojeva se nebrzdana poezija; o življenju, o trku dveh neznancev, o Želji kot ultimativnem gonilu življenja, o »igri v igri«, o skelečih zavrnitvah in strupeni privlačnosti. Kot magnetni polji, ki se nepremakljivo združita, a se lahko ob napačni postavitvi sunkovito odbijeta, se telesi Mandića in Waltla zapletata v ekstremne koreografije repeticij, derviša in zank, stično s tem pa njune besede še vedno izletavajo nebrzdano, strastno, poželjivo, posesivno in s strastjo mehaničnega drila brez olajševalnih odstopanj.
V samoti bombaževih polj je niz obsežnih monologov, bolečih introspekcij, ki lebdijo na tanki meji med nenadnimi prebliski in brezčasno filozofsko mislijo obeh likov. Je kot razgaljanje duše neznancu, terapija o ničevosti in lepoti sveta, o ljudeh, ki so nevzdržno osamljeni, a ob tem z neznansko močjo uvida v srž življenjskih silnic. V Buljanovi režiji in dramaturgiji Diane Koloini je to ekskurz v globoko intimo človekove rahločutnosti, ki jo prebijajo meseni fiziološki sunki. In je disciplinirana in strastna imaginacija, ki zaradi izjemne strukturne preciznosti lahko naenkrat, nehote in neznano kdaj, postane resničnost.
Iz Hale B je pod vtisom mešanice prahu in znoja odšla Zala D.«
»Ambient je surov gledaški instrumentarij. Ambient je umazan, kot je umazan Koltèsov tekst. Ambient je recik1aža velikih načrtov, ki so brez konkretnih želja. In prav ta ambient narekuje tempo, muziko, luč, igro, dramaturgijo in režijo.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012
»Igra se prilega času in govori s sleparskim jezikom, ki ni nikomur tuj. Igra opozarja tudi drugače: nepozornost in odsotnost duha so hudičevo maščujeta.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012
»Buljan je kot frontmen v tej na pol rokerski sceni intrigantski: verbalni in fizični komunikaciji daje krila, še več: kjer ni ljubezni, ni koristne trgovine, in če ni obojega, je treba izbrati novo transakcijo. Orožje? Režiser ga ne izbere.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012
»V samoti bombaževih polj igrata: Marko Mandić in Robert Walti. Od1ično, Sugestivno. Brez predaha in V najvišji prestavi. Njun govor: v zvočnikih komaj razumljiv. Šepetalec: Simon Šerbinek. Njegove glasne intervencije niso prepogoste. Scenografija in oblikovanje svetlobe: son:DA. Vrhunsko. Originalno. Avtorja glasbe v živo: Nenad in Alen Sinkauz. Duhovito. Virtuozno. Dramaturginja Diana Koloini in kostumografija Ana Savić Gecan. Brez pripomb. Prevajalka teksta (Dans Ia solitude des champs de coton): Suzana Koncut. Moderno.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012
»Scenografija se poigrava s pravili antičnega amfiteatra. Luč nadgrajuje sceno s fenomenalnimi svetlobnimi učinki in ognjem. Svetloba reže prostor na trakove, igralca in prašni betonski podij nista nikoli v celoti osvetljena, povsod strašljive in paralizirane sence. Prostor zaradi Iuči in gnja postane zagoneten, posesiven in nevaren. (Take svetlobne anatomije š e nisem videl! In muzika? Izjemna! Ritmično dovršena. Zvok je barven. Proizvaja ga tandem v živo: basist in sintetizator/elektronik. V ozadju še ubrani glasovi ptujskega moškega komomega zbora z Nobody knows the trouble I’ve seen L. Armstronga... (Ko za hip utihne muzika, se mi zazdi, da slišim Rimbaudove verze, Doorse in mašino za mletje mesa.)« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012
»Sledi trgovanje. Neznanca ne vesta, kaj prodajata in kaj kupujeta. Sodeč po objemih, blaznem plesu in poljubljanju, hi lahko prodajala telo, ampak njuna ambicija je drugačna: lahko bi trgovala z orožjem, z drogo, z belim blagom, lahko trgujeta tudi z antikviteta mi, Iahko sta pripadnika političnih struj in se nategujeta za politično prevlado, lahko sta primitivna tajkuna, ki drug od drugega zahtevata provizijo. In ne nazadnje lahko sta borzna posrednika, ki pod mizo trgujeta z delnicami nafte, plina in premoga.« Zdenko Kodrič, Večer, 26.6.2012
»Distanca je pravzaprav povsem reducirana oziroma stopnjevana do popolne fizične bližine, ki preseže mentalni pomen in se manifestira v skupaj doživetih energijah, ki povsem izrinejo posredovane znake.« Peter Rak, Delo, 26.6.2012
»Z eruptivnostjo, izjemno življenjsko silo, v kateri se v edinstveni kombinaciji prepletajo »odbit« vitalizem, svojstvena ljubeznivost in nežnost, celo milina, je Mandić sijajen primer igralca, ki je povsem spontano, brez posebnih naprezanj in strategij, tudi performer, skratka je človek, ki bi mu Grotowski nedvomno podelil naziv »svetega igralca«. Predstava zahteva velik psihofizični napor, vključno z norim »derviševskim« plesom, pri katerem za Mandićem ne zaostaja Robert Waltl, ki vrtincu bombaževih polj dodaja paleto drugih emocij, predvsem zbeganost, negotovost in strah, pa tudi upanje.« Peter Rak, Delo, 26.6.2012
»Koltèsov zadržek do gledališča kot fingiranega substituta življenja tako v Buljanovi predstavi povsem izgine. In še enkrat o Talumovi industrijski hali: takšni principi znova dokazujejo, da Maribor v letu EPK ne potrebuje centra MAKS, mojstri režije in igre so sposobni mojstrovino ustvariti kjer koli.« Peter Rak, Delo, 26.6.2012
»Predstava se osredotoča na željo po globini, ljubezni, po stiku z nekim Drugim, h kateremu stegujemo roko, ki pa se na drugi strani nenehno izmika. Za izvedbo smo izbrali največji možen prostor, tovarniško halo v Kidričevem, da bi postavili komad, ki je na neki način sinonim minimalistične drame. Imamo dva junaka, ki se nahajata na majhni razdalji, mi pa ju postavimo v hangarski prostor. Prav ta paradoks, ta ambivalentnost je po mojem mnenju značilna za predstavo.« Ivica Buljan, www.zivljenjenadotik.si
»Srečanje s Koltèsom in njegovimi Bombaževimi polji je za vsakega gledališkega ustvarjalca in tudi gledalca nekaj usodnega, posebnega, nevarnega, a obenem čudovitega, očarljivega, ganljivega. Ni naključje, da sem kot Ganeševa kobra kar nekaj časa mamil Ivico Buljana, izjemnega in ob Patrice Chéreau najbolj Koltèsovega režiserja, naj se končno spopade z Bombaževimi polji. In ko sta se temu pridružila tudi Marko Mandić in Robert Waltl, sta tej predstavi darovala še svoji duši in telesi ter se spopadla v usodnem srečanju z upanjem, jezo, strahom, željo, ki te rani in ki je nikoli ne izrečeš. Jo samo bereš v očeh,« Peter Srpčič, direktor MG Ptuj
