Intervju: Buljan in Waltl sta med zanimivejšimi ljudmi iz gledališkega sveta, ki pri svojem delu presenečata s svežino in drznostjo. (Obrazi, 16.4.2012)

Buljan in Waltl sta med zanimivejšimi ljudmi iz gledališkega sveta, ki pri svojem delu presenečata s svežino in drznostjo.

Ivica Buljan, režiser in dramaturg, letošnji Prešernov nagrajenec, pa tudi izvrsten pisec. Dolgo je bilo pisanje kritik in kulturnih esejev njegova osnovna služba, zdaj je tudi profesor na akademiji v Rennesu. Robert je režiser, Ivičev producent, lutkar ... Spoznala sta se že davno. Nekaj so naredile Robijeve modre oči, preostalo pa verjetno Ivičeva načitanost in izjemna razgledanost. Med pogovorom navadno precej zgovornemu Robertu omenim, da je tokrat precej tih. Nekaj razlogov za to je, da preboleva bolezen, preostali pa so v tem, da ga včasih vodenje teatra, predvsem finančne in birokratske zadeve, uničuje.

»Ivico poskušam zaščititi, da se ne bi ubadal s tem. Okrnilo bi njegov ustvarjalni zalet,« pravi. Ivica v sosednjem prostoru po telefonu govori v brezhibni francoščini. Čez dobro uro ima vaje v ljubljanski Drami, kjer bo konec meseca režiral Krleževe Gospodo Glembajeve. Buljan in Waltl sta med zanimivejšimi ljudmi iz gledališkega sveta, ki pri svojem delu presenečata s svežino in drznostjo. Njun opus je veličasten in intervju prekratek, da bi naštevali vse. Lahko rečem, da ju je prijetno srečati in z njima klepetati dolgo v noč kjer koli - tudi v New Yorku, kjer Ivica na križišču v sekundi namigne, kam po lepe obleke. Tokrat smo se pogovarjali o marsičem, večinoma veselih in ustvarjalnih rečeh, pa tudi o tem, kakšen turoben veter veje v deželi in kako tisti, ki nasprotujejo novemu družinskemu zakoniku, nimajo niti enega pravega argumenta.

Več v intervjuju s Patricijo Maličev v reviji  Obrazi (16.3.2012)