Režiser:
Ivica Buljan

Igrajo:
Senka Bulić, Orosz Ákos, Lendváczky Zoltán, Tankó Erika, Páll Zsolt, Kerkay Rita in Lazók Mátyás

Dramaturg:
Robert Waltl

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Oblikovalec prostora in zvoka:
son:DA

Koprodukcija:
Mini teater, Maladype Theater Budimpešta in Novo Kazalište Zagreb

Premiera v Mini teatru:
28. november 2013, otvoritvena predstava 2. MINIFEST-a

Postdramska predstava

Predstava traja 90 minut

Predstava je v angleščini, madžarščini in italijanščini. Pri hostesah je na voljo slovenski prevod.

Roberto Zucco v režiji Ivice Buljana

Režiser Ivica Buljan, za katerega je to že deseta postavitev Koltèsovega besedila, je v svetovnih merilih eden najboljših poznavalcev  dela Bernard-Marie Koltèsa. Avtorsko ekipo sestavljajo kostumografinja Ana Savić Gecan, dramaturg Robert Waltl in umetniška skupina son:DA. V predstavi sodelujejo madžarski igralci Kerkay Rita, Lazók Mátyás, Lendváczky Zoltán, Orosz Ákos, Páll Zsolt in Tankó Erika ter hrvaškaa igralka Senka Bulić. Gre za madžarsko-hrvaško-slovensko koprodukcijo Maladype Színház, Novog kazališta in Mini teatra, ki poteka v okviru projekta "Eksperimentalna gledališka akademija" pod pokroviteljstvom Europske komisije. Po sobotni premieri v Budimpešti bo predstava, kot rečeno, 28. novembra  uprizorjena v ljubljanskem Mini teatru in 12. januarja v Zagrebu ZKM (Novo kazalište).

Bernard-Marie Koltès (1948-1989) je Roberta Zucca napisal na koncu svoje življenjske poti. Po formuli “Gospa Bovary, to sem jaz” bi avtorja lahko povezali  z njegovim emblematičnim junakom v mimetičnem poistovetenju dveh “angelskih lic”. Pospešena in nepovratna je njuna krivulja proti smrti, s telesom, ki ga oba nosita kot grožnjo drugim. Bodisi zato, ker je to telo pri Zuccu nadnaravno močno, bodisi zato, ker je pri Koltèsu zaradi AIDS-a oslabelo in kužno.

Roberto Zucco je avtorjev poslednji lik, kvintesencijska inačica zgodnjih moških herojev, na čigar začetku stoji Raskolnikov, na sredini tisti ranjeni emotivnež “angel sredi celega tega cirkusa” iz Noči čisto na robu gozdov. Besedilo je uokvirjeno s citatom C. G. Junga o bogu Mitri kot epigrafom, ki ga na koncu drame kot svoje zadnje besede izgovarja Roberto Zucco. V tej luči bi ga lahko brali kot arhetipskega “junaka našega časa”. Besedilo se začne z Zuccovim pobegom iz zapora, a zaključuje  s spektakularnim samomorom po ponovni aretaciji. Zucco odhaja v smrt s skokom s strehe zapora. Med dvema zaporoma, v času bega, je ubil mamo, posilil najstnico, ubil policijskega inšpektorja, vzel za talca dečka in ga na koncu ubil.

Drama se razvija skozi petnajst kronološko povezanih prizorov. Vsak od njih opisuje akcijo ali mesto, na katerem poteka. Prizori, kot sta Dalila ali Ofelija, ustvarjajo referenčne vezi dramskih oseb z mitskimi figurami.

Besedilo vključuje trideset oseb, ki so opredeljene z generičnimi imeni (Punca, Sestra, Brat, Oče ...). Roberto Zucco ima edini pravo ime, boji se, da bi ga pozabil, ne želi biti opažen, hotel bi biti prozoren, ne pretendira na vlogo junaka.

Roberto Zucco je lik, prepoln kontradikcij. Njegove misli nasprotujejo njegovim dejanjem, celotna njegova osebnost obstaja tudi kot dvojnik. Osamljenec, ki se ni asimiliral z družbeno moralo, zavrača identifikacijo kot član kakršnekoli skupnosti.

Avtor ne poskuša pojasniti dejanj svojega junaka. V svojem zadnjem radijskem intervjuju je rekel, da mu življenje morilca Succa služi kot predloga, ker je “… ubijal brez razloga. Sprožilec je bil le neznaten detajl …”. Koltès ne poroča o Zuccovi pretekolsti. Težko, skoraj nemogoče je identificirati epizode njegovega življenja, ki bi lahko strukturirale psihološki temelj dramske osebe. Interpretacija zločinskih motivacij ostaja na bralcu ali gledalcu. Na osnovi umorov mame, inšpektorja in dečka, pa se lahko prebira simbolni proces, ki Zucca vodi do samomora: najprej prekine vezi z lastnim poreklom (z mamo), z družbo in predstavnikom družbene ureditve (inšpektor) in nato še s sliko samega sebe skozi lik adolescenta.

Ne le Roberto Zucco, tudi ostali liki se upirajo  psihološkim razlagam. Vsi liki so kompleksni in osmišljeni predstavniki nasilne kapitalistične družbe v globoki krizi.

Že od prvega prizora, Koltès ponuja posebno vrsto branja. Dva paznika v zaporu, iz katerega bo Zucco nato pobegnil, se pogovarjata o tem, kako se rojeva ideja o umoru in kako se realizira v aktivno dejanje. Prvi paznik ima občutek, da nekaj sliši, medtem ko drugi ne sliši ničesar, ker, po interpretaciji svojega kolega, ni niti pomislil, da se nekaj lahko sliši. Iluzije se težko razlikujejo od realnega.

Objektivnost je izpostavljena težki preizkušnji. Drugi paznik poskuša dojeti razliko med idejo in stvarnostjo, kako se peklenska misel pretvarja v akcijo. Koltèsa zanima problematičnost identitet. Izhaja identiteta neke osebe iz njenih misli, ideje, ki jo ima oseba o sami sebi in ki jo potem uresničuje, ali identiteta izhaja izključno iz delovanja?

Objektivnost je izpostavljena težki preizkušnji. Drugi paznik poskuša dojeti razliko med idejo in stvarnostjo, kako se peklenska misel pretvarja v akcijo. Koltèsa zanima problematičnost identitet. Izhaja identiteta neke osebe iz njenih misli, iz ideje, ki jo ima oseba sama o sebi in ki jo potem uresničuje, ali identiteta izhaja izključno iz delovanja?

Mednarodne delavnice evropskega projekta Eksperimentalna gledališka akademija

V okviru projekta Roberto Zucco so potekale tudi mednarodne delavnice evropskega projekta "Experimentalna gledališka akademija" (ETA). V delavnicah ETA pod vodstvom režiserja Ivice Buljana in dramaturga Roberta Waltla sodelujejo mladi režiserji in dramaturgi iz Slovenije, Hrvaške, Estonije in Madžarske: Paolo Tišljarić, Sandi Jesenik, Pelbat Gergely in Kaia Maarit Kalvet.

Roberto Zucco

Svoj morilski pohod je začel star komaj devetnajst let, ko je kruto umoril oba starša in še policista. Trupli staršev je skril v banjo, polno vode in apnenca, in zbežal z očetovo pištolo. Ob prejetju proglašen za psihično bolnega, je bil obsojen na 10 let v psihiatričnem zaporu. A po petih letih Succo iz zapora pobegne in njegov dveletni morilski pohod se začne. Sledijo umori, posilstva in ugrabitve, Succo pa postane javni sovražnik številka ena v Franciji, Italiji in Švici. Tri mesece po prejetju Succo v zaporniški celici naredi samomor.

Roberto Zucco, zadnja Koltèsova igra, igra o množičnem morilcu, ki je enega največjih nemških dramatikov 20. stoletja navdahnil s plakata tiralice. V Franciji prepovedana in leta 1990 prvič uprizorjena v Berlinu , je nato nemudoma zaslovela kot eno najmočnejših del evropske dramatike zadnjih desetletij prejšnjega stoletja. Preizpraševanje  o mejah človeške moči in o niču, univerzalno in intimno obenem, in pomembno zaznamovano s Koltèsovo zavestjo o bližini lastne smrti.

Roberto Zucco je projekt Mini teatra, Novog kazališta Zagreb in Maladype Theatra.

Festivali in gostovanja

Maladype Színház, Budimpešta (Madžarska); November 2014

ZeKaeM, Zagrebačko kazalište mladih (Hrvaška); Januar 2014

6. Desiré Central Station Festival, Subotica (Srbija); November 2014

Iz medijev